Janez Boljka

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Janez Boljka

Janez Boljka [jánez bóljka], slovenski kipar, slikar in grafik, * 21. junij 1931, Subotica, † 20. avgust 2013, Ljubljana.[1]

Življenje[uredi | uredi kodo]

Boljka je leta 1956 diplomiral na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je končal tudi podiplomski specialistični študij grafike pri Riku Debenjaku (1961) in kiparstva pri Karlu Putrihu (1959). Izpopolnjeval se je v Evropi in na potovanjih po vsem svetu. Umetnik je ostal v svojemu mestu, Ljubljani, v kateri je ustvarjal od diplome naprej in vse do konca življenja. Ljubljani je zapustil največ javnih del. Janez Boljka je bil nečak slovenskega slikarja Mihe Maleša in oče slovenskega slikarja Mihe Boljke.

Delo[uredi | uredi kodo]

Boljka je postal znan širšim kulturnim krogom s svojim železnim kiparskim ciklusom, varjenjem kosov odpadnega železa in starega orožja v nove oblike, kar je dobilo številne posnemovalce. To poglavje njegovega dela je zabeleženo na filmu. Uveljavil se je s pionirskim modeliranjem kipov iz aluminija in vzporedno s serijami figur stebrastih Ribničanov - krošnjarjev, ki jih je oblikoval iz različnih materialov. Veliko je sam vlival v bron v ateljeju v Rožni dolini in v različnih livarnah. Delal je glinaste modele, modele iz stiroporja ali iz kiparskega voska. Nadaljeval je ustvarjanje različnih motivnih serij, ki so več desetletij spremljale njegovo delo in niso podlegale modnim slogovnim strujam.

Večja serija, predvsem v mali plastiki, so sedeče figure posameznikov, parov, včasih pogreznjenih v velike fotelje in s poudarjeno erotičnimi atributi. Priljubljeni so njegovi akti, zlasti ženski torzi. Oblikoval je raznolike stoječe figure, posebej serije slikarjev. Te so pogosto zaznamovane s paleto (pretežno R. Jakopič in G. Stupica). Podobne so figure saksofonistov, raznovrstne pisatelja Ivana Cankarja z značilnimi brki in krizantemo. Pogosta so Cankarjeva poprsja. Kasneje se je intenzivno posvečal številnim živalskim podobam: nosorogom, konjem, opicam, bikom, jaguarjem, redkeje psom, pticam, zlasti sovi. Večinoma so živalske figure samostojne, včasih so izdelane v parih, redko v večjih skupinah (npr. opice). Ena njegovih večjih in popularnih bronastih figur v javnem prostoru je bivol ob vhodu v ljubljanski zoološki vrt. Kipar je tudi soavtor podobe nacionalnih simbolov slovenskih evrokovancev. Njegovo bronasto Pieta je ljubljanska nadškofija oktobra 2000 podarila papežu Janezu Pavlu II.

Prvo javno bronasto kompozicijo so mu že leta 1959 postavili v jedru Ribnice: Partizanska družina. Ljubljano glavno mesto Slovenije krasijo številni njegovi javni spomeniki: najstarejši in največji je veliki spomenik žrtvam NOB na Žalah (1965, arhitekt Fedja Košir), kasnejši je valjasti spomenik dobrovoljcem 1. svetovne vojne na Dvornem trgu (arhitekt Nikolaj Bežek, prestavitev Matej in Vesna Vozlič). V središču mesta so še Jakopičev doprsni kip pred Jakopičevo galerijo, reliefi Alojza Gradnika v Župančičevi ulici, Jožefa Petkovška na enako imenovanem nabrežju ali abstraktna kompozicija pred Moderno galerijo. Več je dekorativnih kipov, od Ribničana s krošnjo pred nekdanjo stavbo Smelt do nadnaravno velike Atomske Venere na dvorišču iste palače. Manjši zmaj krasi vodnjak (pitnik) v Trubarjevi ulici, ribe so na stenskem vodnjaku v Nazorjevi ulici, z reliefom načrta je okrašen spomenik Lattermanovemu drevoredu v Tivoliju (odtujen), bik ali bivol pred vhodom v ljubljanski Živalski vrt, itd. Na Filozofski fakulteti so na steni hodnika njegovi portretni reliefi Vojeslava Moleta, Izidorja Cankarja in Franceta Steleta. Za Goriška Brda je leta 1961 oblikoval dvostranski relief, spomenik narodnoosvobodilnemu boju, ki stoji pod razglednim stolpom v Gonjačah in je skupaj s stolpom in lokacijo eden izjemnih spomenikov, brez patetičnih figur in simbolov.

Kot grafik se je Boljka najprej uveljavil z značilnimi grafikami ljubljanske grafične šole z abstraktnimi motivi v rjavih tonih, za tem z avtorsko prepoznavnimi sitotiski novo konstruiranih Železnih mest, figur ljudi, Atomske Venere in posebej podob različnih živali. Pogoso je motivika ali detajli podobna njegovim kipom in skicam. V zrelem obdobju se je, z novimi tehničnimi možnostmi, vrnil k slikarstvu in razvijal svojo motiviko z novimi, barvno izrazitimi poudarki.

Razstave in priznanja[uredi | uredi kodo]

Boljka je imel vrsto samostojnih razstav v Sloveniji, Jugoslaviji in po Evropi. Zadnja je bila maja in junija 2012 v Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju. Posamezne samostojne razstave je imel Boljka tudi v Združenih državah Amerike (New York, Chicago). Njegove grafike so skupaj z drugimi grafikami ljubljanske šole potovale na vse strani sveta.

Leta 1966 je umetnik prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 1988 pa Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Hommage umetniku je bila velika monografija v zbirki Mladinske knjige, ki sta jo uredila Miljenko Licul in Gojko Zupan, fotografije je dodal Janez Kališnik, besedila pa več kot ducat uglednih likovnih kritikov. Boljkovi stalni zbirki sta v galerijah v Kostanjevici na Krki in redkeje odprta v Arboretumu Volčji Potok. Obe je postavil oblikovalec Miljenko Licul.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Poslovil se je kipar in slikar Janez Boljka". MMC RTV-SLO. 21. avgust 2013. Pridobljeno dne 21. avgusta 2013. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]