Matija Bravničar

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Matija Bravničar
Rojstvo 24. februar 1897({{padleft:1897|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:24|2|0}})
Smrt 25. november 1977({{padleft:1977|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:25|2|0}}) (80 let)

Matija Bravničar, slovenski skladatelj, pedagog in violinist, * 24. februar 1897, Tolmin, † 25. november 1977, Ljubljana.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Najprej je pričel s študijem violine, nato pa študiral privatno kompozicijo pri Mariju Kogoju in Slavku Ostercu na ljubljanskem konservatoriju. Bil je član (violinist) opernega orkestra v Ljubljani v letih od 1919 do 1945, po vojni od leta 1945 do 1949 dekan (tedaj rektor) AG, nato vodja glasbenega oddelka pri Državni založbi, od leta 1952 dalje pa profesor kompozicije.

Delo[uredi | uredi kodo]

Bravničar je bil eden prvih slovenskih simfoničnih skladateljev. Njegov opus obsega štiri simfonije, dve operi Pohujšanje v dolini šentflorjanski (1928-1929) in Hlapec Jernej in njegova pravica (1936), opereta Stoji, stoji Ljubljanca (1933), mnoge simfonične pesnitve, komorne skladbe itd.

Slogovno spada med poznoromantične in ekspresionistične skladatelje. V svojih skladbah je pogosto uporabljal prvine slovenskega ljudskega glasbenega izročila.

Leta 1963 je prejel Prešernovo nagrado za Koncert za violino in orkester. Od leta 1972 je bil izredni, od leta 1974 pa redni član SAZU.

Družina[uredi | uredi kodo]

Poročen je bil z balerino Gizelo Bravničar, njun sin je Dejan Bravničar, slovenski violinist, njegov vnuk pa pianist Igor Bravničar.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]