Edvard Ravnikar

Edvard Ravnikar (tudi Edo Ravnikar), slovenski arhitekt, * 4. december 1907, Novo mesto, † 23. avgust 1993, Ljubljana.

Ravnikar je bil učenec Jožeta Plečnika, v letih 1938–1939 se je krajši čas izpopolnjeval pri Le Corbusierju. Med 1946–1980 je bil profesor na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani. Od leta 1969 je bil izredni, od leta 1979 pa redni član SAZU. Ravnikarjeva arhitektura še ni doživela objektivnega kritičnega ovrednotenja. Cenjen je med svojimi učenci, ki so o njem priredili nekaj razstav in izdali več knjig.

Arhitekt

Grobišče talcev, Begunje

Trg Republike, Ljubljana

Cankarjev dom, Ljubljana

Ravnikarjeva arhitektura je nenavadna mešanica, ki črpa iz Plečnikovega lokalno obarvanega klasicizma, Le Corbusierjevega brutalizma in vernakularne arhitekture. Prva pomembnejša zgradba, ki jo je načrtoval samostojno, je bila kostnica padlim med prvo svetovno vojno na Žalah v Ljubljani. Izvirne prvine načrtovanja je še bolj pokazal pri izjemni konceptni in izvedbeni rešitvi, Moderni galeriji v Ljubljani. Izidor Cankar je načrte zanjo najprej iskal pri Plečniku, kasneje je delo zaupal Ravnikarju, ki si je zato nakopal tudi Plečnikovo zamero.

Za njegovo najpomembnejše delo v Ljubljani velja urbanistično in arhitekturno celostno zasnovani kompleks Trga revolucije v Ljubljani (1960). Urejanje območja nekdanjega Uršulinskega vrta so načrtovali že v petdesetih letih. Ravnikar je s svojo zamislijo zmagal na natečaju in za tem, skupaj s sodelavci, urejal celoto in posamezne objekte do leta 1982. Kompleks obsega ploščadi in različno visoke ter različno oblikovane stavbe: tlorisno tristrani stolpnici TR2 (Ljubljanska banka) in TR3 (nekdaj Iskra) v osi ljubljanskih vrat, blagovnico Maximarket ob vzhodnem robu in kulturni center Cankarjev dom.

Drugo pomembno Ravnikarjevo delo s področja urbanizma je Nova Gorica. Mesto je bilo zgrajeno po II. svetovni vojni kot samostojno mesto na robu starega mesta Gorica, ki je po določitvi nove državne meje ostalo v Italiji. Urbanistični načrt mesta je zasnovan kot mreža, ki so jo pričeli graditi leta 1947. Ravnikarjev urbanistični načrt nikoli ni bil izveden v celotnem obsegu.

Druge znane zgradbe in ureditve, ki jih je zasnoval Ravnikar, so: zgradba Mestne občine Kranj, grobišče talcev v Begunjah in posebej zanimivo grobišče v Dragi, pokopališče internirancev na Rabu, Cankarjev dom (1982), stanovanjski kompleks Ferantov vrt (1975) ter zgradba Fakultete za gradbeništvo in geodezijo, vse v Ljubljani.

Med drugim je bil Ravnikar tudi del projektne skupine, ki je zasnovala Novi Beograd.

Pedagog

Edvard Ravnikar je bil med mladimi arhitekti, ki so po II. svetovni vojni tudi s pomočjo političnih povezav prevzeli vodenje šole za arhitekturo v Ljubljani. Razumljivo je, da je bil katolicizmu in klasični arhitekturi predani Plečnik takoj po vzpostavitvi komunistične oblasti v Jugoslaviji odrinjen na rob tako na univerzi kot arhitekt. Plečnikovo neomajno vztrajanje pri tradicionalnem poučevanju arhitekture je že v letih med 1920 in 1930 vzbudilo odpor pri njegovih študentih, ki so jih zanimala sodobnejša gibanja v arhitekturi. Kar sedem jih je odšlo delat k Le Corbusierju v Pariz, med njimi tudi Edvard Ravnikar. Z znanjem in izkušnjami, ki jih je nabral pri Le Corbusierju, je Ravnikar na prehodu iz 1940-ih v 1950-a razvoj slovenske arhitekture uspel odvrniti stran od ideologije socialističnega realizma. Arhitekturna šola se je oprla na sodobne arhitekturne tokove v zahodni Evropi ter kritično razpravo, ki je potekala znotraj CIAM.

Slovenski modernizem

Ravnikar sam in njegovi študentje so prevzeli ključne naloge pri povojni rekonstrukciji v socialistični Sloveniji in širše v Jugoslaviji. Slovenska moderna arhitektura, ki je nastajala v tem času, je prepoznavna po razumni uporabi materialov, premišljeni tlorisni organizaciji in posebnih detajlih pri oblogah površin in spajanju konstrukcij. Te so jih bili arhitekti po eni strani prisiljeni izumljati zaradi pomanjkanja gotovih gradbenih izdelkov, po drugi strani pa so pomenili nadaljevanje obrtništva, ki ga je v šolo vpeljal Plečnik. Najvidnejši Ravnikarjevi študenti, ki so ustvarjali arhitekturo tega obdobja, so arhitekti: Savin Sever, Oton Jugovec, Milan Mihelič, Miloš Bonča, Grega Košak, Stanko Kristl in Ilija Arnautović. Oblikoval je znak Osvobodilne fronte slovenskega naroda.

Glej tudi

• seznam slovenskih arhitektov

Zunanje povezave

• Edvard Ravnikar, Arhitekturni vodnik