Peter Božič

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Peter Božič
*
Rojstvo: (1932-12-30)30. december 1932
Bled
Smrt: 10. julij 2009(2009-07-10)
Ljubljana
Poklic(i): pisatelj, dramatik, politik, novinar
Narodnost: slovenska
Obdobje ustvarjanja: 1955–2009
Vplivi: Eugène Ionesco, Samuel Beckett, Albert Camus, Jean-Paul Sartre

Peter Božič (rojen kot Peter Jožef Božič), slovenski pisatelj in dramatik, * 30. december 1932, Bled, † 10. julij 2009, Ljubljana.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Njegov oče je bil železničar, zato se je družina večkrat selila. Mati mu je zgodaj umrla in oče se je ponovno poročil.[1] Osnovno šolo je obiskoval v Novem mestu in Mariboru. Med drugo svetovno vojno je bil z družino izseljen v Vroclav, kjer je nadaljeval šolanje na gimnaziji, potem pa v Freiburg pri Dresdnu in tu februarja 1945 doživel bombardiranje in požig mesta. Veliko dni je preživel v nemških zakloniščih in bunkerjih. Ti dogodki so nanj travmatično vplivali. Po osvoboditvi je obiskoval klasično gimnazijo v Mariboru, kjer je sodeloval v dramski skupini in prijateljeval z avtorji ilegalnega glasila Iskanja (mdr. Polde Bibič, Jože Pučnik, Marjan Belina),[2] zaradi česar je bil leta 1951 obsojen zaradi protidržavnega delovanja in dobil petletno prepoved šolanja, a so kazen leto pozneje črtali.

V Ljubljani je naprej študiral gozdarstvo, nato slavistiko na Filozofski fakulteti Preživljal se je s pisanjem, po odsluženju vojaškega roka je deloval kot laborant v Polju, knjižničar na Jesenicah in učitelj v Krvavi Peči na Dolenjskem. V tem času je boemsko živel in študija ni dokončal. Kasneje je bil samostojni književnik, novinar, urednik in uslužbenec pri Zvezi kulturnih organizacij Slovenije (ZKOS) ter na Ministrstvu za kulturo. Urejal je reviji Mentor in Maske, sodeloval je še pri revijah t. i. kritične generacije Beseda, Revija 57 in Perspektive in z ekipo eksperimentalnega gledališča Pekarna. Bil je mentor mladim avtorjem, saj je bil prepričan, da je literarno pisanje trdo delo.[3] Do ukinitve Odra 57 je bil najbolj radikalen dramatik svoje generacije.

Med osamosvajanjem Slovenije je postal politično dejaven. Bil je član DEMOS-a, kasneje LDS-a. Vrsto let je bil ljubljanski mestni svetnik, predsednik Odbora MS MOL za kulturo in raziskovalno dejavnost, predsednik Komisije za poimenovanje ulic in naselij MS MOL, član sveta Mestnega gledališča ljubljanskega,[4] član Upravnega odbora NŠD NK Olimpija idr. Leta 2004 je soustanovil gibanje Forum 21.[5]

Leta 2009 je veliko prahu v javnosti dvignila njegova pobuda po ponovnem imenovanju ceste v Ljubljani po nekdanjem predsedniku SFRJ, Titu. Znan je bil tudi kot član omizja Rolanje po sceni, satirične rubrike Mladine, kjer je bil imenovan Voščenka, ter stalni gost ljubljanskega PENA.[6]

Bil je angažiran javni intelektualec, prepoznaven po drobni postavi, živahnosti in vzkipljivosti. Umrl je v 77. letu starosti v Ljubljani.[7]

Leta 1999 je Vinko Möderndorfer režiral kratki dokumentarni TV-film Človek v šipi – portret Petra Božiča. Slovenski gledališki muzej je leta 2013 pripravil razstavo portretov Petra Božiča akademskega kiparja Mirsada Begića.

Delo[uredi | uredi kodo]

Literarni začetki[uredi | uredi kodo]

Prozo je začel pisati v gimnazijskih letih. V mariborski dijaški reviji Svit je objavil kratke pripovedi Vrnitev, Oči so ugasnile in Bele pike. V reviji Beseda je objavil pripovedi Beli šal, Človek in senca, Mož v mesecu, v Reviji 57 pa pripoved Živali bežijo, ki so bili ponovno objavljeni v izboru novel Človek in senca. Za ta dela je značilna pravljičnost, poetičnost in liriziranost. Po prihodu v Ljubljano v šolskem letu 1954/55 je tako kot številni drugi mladi pod vplivom povojnih filozofskih in literarnih struj Zahoda nastopil proti prenovljenemu realizmu v slovenski književnosti. Razvijal je filozofijo, ki išče smisel človeškega bivanja.

Proza[uredi | uredi kodo]

Božičeva prozna dela so zaznamovana s sodobno eksistencialistično filozofijo, značilne so poudarjene groteskne prvine. Avtor raziskuje dve dimenziji človeškega življenja, ljubezen in smrt. Osebe njegovih proznih besedil so izobčenci, nemoralni ljudje, ki se sprti z družbenimi normami skrivajo v svojem svetu domišljije. Prikazuje življenje ljudi zunaj meščanske urejene družbe. Literarni liki so ujeti v svojem položaju »izven«; njihovo usihanje lahko ustavi le smrt.

Uvajal je nove tipe slovenskega romana od eksistencialističnega (Izven, Na robu zemlje) do absurdistično nadrealističnega (Zemlja).

Dramatika[uredi | uredi kodo]

Peter Božič je eden glavnih predstavnikov drame absurda v sodobni slovenski književnosti. Njegove igre se zgledujejo po angleški in francoski sodobni drami. Tako kot Samuel Beckett ali Eugène Ionesco jih je tudi on napisal v obliki grotesk. Približuje se ekspresionizmu. Njegova dramatika je doživela vsaj tri faze razvoja: zgodnjo absurdno (Vojaka Jošta ni), ludistično-reistično in zadnjo, ki je notranje najbolj raznorodna.

Igre so večinoma kratke eno- ali dvodejanke, ki se odvijajo v abstraktnem času in prostoru. Uprizarjajo nenavadno, nelogično, izkrivljeno dogajanje. Pisatelj tako kot v proznih delih tudi v dramah v središče postavlja ljudi z roba življenja. Njihove usode so dodatno obarvane z odtujenostjo, nemočjo in tragiko, dialog oseb je na videz nepovezan.

V dramskih delih smeši malomeščansko miselnost in nemoralo, s čimer opozarja na konflikt posameznika s samim sabo in okolico v meščanski družbi.

Bibliografija[uredi | uredi kodo]

Romani[uredi | uredi kodo]

Kratka proza[uredi | uredi kodo]

Drame[uredi | uredi kodo]

Za mladino[uredi | uredi kodo]

Dramatizacije[uredi | uredi kodo]

Scenariji[uredi | uredi kodo]

Nagrade[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Opombe[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Helga Glušič: Sto slovenskih pripovednikov. Ljubljana: Prešernova družba, 1996.
  • Helga Glušič: Slovenska pripovedna proza v drugi polovici dvajsetega stoletja. Ljubljana: Slovenska matica, 2002. 199–205.
  • Matjaž Hočevar: Bibliografija Petra Božiča. Peter Božič: Izven, Jaz sem ubil Anito. Ljubljana, Mladinska knjiga: 2002. 259–301.
  • Petra Vidali: Prozni opus Petra Božiča – Dosleden v svojem niču. Peter Božič: Izven, Jaz sem ubil Anito. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2002. 227–258.
  • Silvija Borovnik: Slovenska dramatika v drugi polovici 20. stoletja. Ljubljana: Slovenska matica, 2005. 95–97.
  • Tomaž Toporišič: Peter Božič ali »prekvasenje« slovenske dramatike in gledališča. Peter Božič: Šumi. Študentska založba in Slovensko mladinsko gledališče, zbirka Beletrina, 2009. 59–78.
  • Marjeta Žebovec: Slovenski književniki. Ljubljana: Karantanija, 2011. 109–111.
  • Gašper Troha: Peter Božič. Sovenska pisateljska pot: vodnik po domovanjih 106 pesnikov in pisateljev [Melita Forstnerič Hajnšek et al., ur. Željko Kozinc]. Radovljica: Didakta, 2013.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Knjiga Portal:Literatura