Dušan Jovanović

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Dušan Jovanovič
Dušan Jovanović 2010.jpg
Rojstvo 1. 10. 1939
Beograd
Poklic dramatik, režiser, esejist  *

Dušan Jovanović, slovenski dramatik, režiser, esejist, *1. oktober 1939, Beograd

Življenje[uredi | uredi kodo]

Rodil se je Nemki Emi in grškemu Srbu Ljubomirju. Po ločitvi se je oče poročil s Slovenko in se s sinom leta 1953 preselil v Ljubljano, mama pa je ostala v Beogradu. V Ljubljani je na Filozofski fakulteti študiral angleščino in francoščino in v začetku šestdesetih let diplomiral. Nato je študiral režijo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Konec šestdesetih let je bil eden od ustanoviteljev in direktor Gledališča Pupilije Ferkeverk, v okviru katerega je bila uprizorjena tudi kultna predstava Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki. Predstava pomeni prelomnico v slovenskem gledališkem prostoru, saj gre za eksperimentiranje, raziskovanje možnosti in meja gledališča, novo oblikovanje razmerja med besedilom in uprizoritvijo. V začetku sedemdesetih je bil soustanovitelj in direktor Eksperimentalnega gledališča Glej, konec sedemdesetih pa do srede osemdesetih pa je zasedal položaj umetniškega vodje Slovenskega mladinskega gledališča. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je postal docent leta 1989, kjer je predaval režijo.

Delo[uredi | uredi kodo]

Dramski opus avtorja lahko shematično razdelimo na tri dele: družbenokritična dramatika, absurdna, ludistična, ironična dramatika ter intimne drame.

Družbenokritična dramatika obravnava probleme družbe, oblasti in vojne. Sem sodi drama Osvoboditev Skopja, ki pripoveduje o koncu druge svetovne vojne skozi perspektivo šestletnega dečka. Kaos in vojno zmedo prikazuje tudi jezik drame, ki ga dramski pripovedovalec označi za slovensko-makedonsko-srbsko spakedranščino. V to skupino dram sodijo tudi Karamazovi. Drama prikazuje uničujoče posledice vojnega in povojnega (ideološkega) nasilja na družino. V simbolnem smislu je drama pripoved o tem, da se svet iz drobcev, na katere se je razletel, nikoli ne da več sestaviti, in v tem smislu je pravzaprav nadaljevanje Osvoboditve Skopja. V to skupino uvrščamo tudi celotno Balkansko trilogijo, ki jo sestavljajo drame Antigona, Uganka korajže, Kdo to poje Sizifa. Trilogija prinaša avtorjevo reakcijo na tragična vojna dogajanja na ozemlju bivše Jugoslavije. Vse tri drame so s preigravanjem klasičnih dramskih modelov, s prevzemanjem že obstoječih motivov, ki gradijo novo pomensko celoto, in z vračanjem k mitu, ki pa ne more razrešiti dilem sodobnega človeka, zavezane poetiki postmodernizma.

Absurdno, ludistično, ironično dramatiko predstavljata drami Znamke, nakar še Emilija ter Norci. Dramska fabula prve je sestavljena iz mešanice različnih, ne le literarnih žanrov, celotna drama pa je absurdno-parodična igra. Gre za model igre v igri, v katerem prihaja do nenehnih novih situacij, nobena od dramskih oseb pa nima le ene same vloge. Druga drama povezuje značilnosti drame absurda s satiro in parodijo, pomemben element teksta pa je ludizem. Drama je tudi družbenokritična, saj se na izrazito parodičen način dotika ideološkega temelja revolucije.

Intimne drame predstavljata deli Zid, jezero in Eksibicionist. Obe sta nastali na podlagi časopisnih novic. Zid, jezero je intimna drama zakoncev Lidije in Rudija, ki ne zmoreta več skupnega življenja, zato si stanovanje pregradita na pol. Gre za simultano dogajanje v dveh prostorih. Besedilo je izpoved obeh dramskih oseb. Eksibicionist tematizira osamljenost v sodobnem svetu in težave, ki jih povzročajo odtujeni medsebojni odnosi. Drama je zasnovana kot filmski scenarij in je bila najprej podpisana s psevdonimom O. J. Traven, šele tri leta po krstni uprizoritvi in dve leti po prejemu Grumove nagrade za to delo se je avtor ob knjižni izdaji dela podpisal s pravim imenom.

Značilnosti[uredi | uredi kodo]

Janko Kos trdi, da je Jovanović v slovenski dramatiki med prvimi uresničil zamisli čistega ali skrajnega modernizma, nazadnje pa je iz njega prešel v nove, bolj realistične ali deloma postmodernistične zvrsti dramske umetnosti. Po zgledu [[Eugène Ionesco| Eugèna Ionesca in drugih avtorjev absurdnega gledališča je na oder uvedel nelogične zgodbe, položaje in dialoge, vendar je že tu povezoval dramaturgijo absurda s satiro in parodijo, pa tudi s temami politično angažiranega gledališča. Obenem je oblike absurdnega gledališča povezoval z drugimi načini gledališkega modernizma, celo s "happeningom", ki odpravlja meje med odrom in občinstvom.

Bibliografija[uredi | uredi kodo]

Dramska dela[uredi | uredi kodo]

Esejistika[uredi | uredi kodo]

Prozna dela[uredi | uredi kodo]

Režije[uredi | uredi kodo]


Vloge[uredi | uredi kodo]

  • Prepisani, (2010). Nastopil v drugi epizodi spletne nadaljevanke kot Ciril Arko, najmlajši in najvplivnejši general JLA.

Nagrade[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Alamanah Svetovni dnevi slovenske literature; Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete, 2006. (COBISS)
  • Silvija Borovnik: Slovenska dramatika v drugi polovici 20.stoletja; Slovenska matica, 2005. (COBISS)
  • Aleksandra Lutar Ivanc: Album slovenskih književnikov; Mladinska knjiga, 2006. (COBISS)
  • Janko Kos: Pregled slovenskega slovstva; Državna založba Slovenije, 2001. (COBISS)
  • Tomaž Toporišič: Dušan Jovanović in performativni obrat, V: Ranljivo telo teksta in odra, Knjižnica MGL, 2007. (COBISS)
  • sigledal.org
  • dnevnik.si