Lojze Kovačič

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Lojze Kovačič
Rojstvo9. november 1928({{padleft:1928|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:9|2|0}})[1][2]
Basel[3]
Smrt1. maj 2004({{padleft:2004|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:1|2|0}})[1][2] (75 let)
Ljubljana[3]
Poklicpisatelj, mladinski pisatelj
Državljanstvo Slovenija
 SFRJ
 Kraljevina Jugoslavija

Lojze Kovačič, slovenski pisatelj, * 9. november 1928, Basel, Švica, † 1. maj 2004, Ljubljana.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Njegov oče, po rodu Slovenec, je leta 1899 odšel po svetu, da bi se naučil krznarstva in krojaštva. Poročil se je z Elizabeth, ki je bila po rodu Nemka in Francozinja, rojena v narodnostno mešanem mestu Saarlouis, na severnem delu nemško-francoske meje. Preselila sta se v Basel, kjer se jima je rodil in preživel svoje otroštvo sin Lojze. Leta 1938, ko so iz Švice izgnali vse prebivalce brez švicarskega državljanstva, se je z družino preselil v Slovenijo. Najprej so živeli v očetovi rojstni vasi Cegelnici pri Novem mestu, potem pa so se preselili na Stari trg v Ljubljani. Tu je obiskoval osnovno šolo, realno gimnazijo in kasneje pedagoško akademijo (slavistika, germanistika). 1944 je oče umrl, po drugi svetovni vojni so bili njegovi domači izgnani v Avstrijo, kjer je kmalu umrla še mama, on pa je lahko ostal v Sloveniji, vendar je bil ves čas pod udbovskim nadzorom. V tem času je živel v deški sirotišnici oziroma internatu Marijanišče. Danes na tem mestu stoji Dijaški dom Ivana Cankarja. Leta 1948 je odšel v vojsko, kjer je bil kaznovan in obsojen na pol leta kazenskega bataljona. Po odsluženem vojaškem roku je sodeloval pri Mladinski reviji, Besedi, Novem svetu, Perspektivah, Sodobnosti. Zaradi objave prvega nadaljevanja romana Zlati poročnik v Besedi (1957) je bil postavljen pred sodišče, revija pa ukinjena. Po več krajših zaposlitvah (mdr. 1963–67 kot dramaturg v Lutkovnem gledališču Ljubljana) je bil dolgoletni vodja lutkovnega oddelka Pionirskega doma, po izločitvi LG iz njega (1967) pa je ostal lutkovni pedagog in mentor (1963–87), kasneje (1977/8–95) tudi književni pedagog oz. (neformalni) literarni mentor v Pionirskem domu. Njegove lutkovne igrice (mdr. lutkovna nadaljevanka Dogodivščine Petra Strune, ki jo je predvajala TV Ljubljana), so ostale v rokopisu. Kot ustanovitelj in prvi urednik revije Lutka (1966–73) je v seriji člankov sistematično obdelal svoje mentorske izkušnje pri delu z mladimi lutkarji, več let je bil urednik lutkovnega programa šibeniškega festivala otroka.

Proti koncu življenja je bil sprejet v SAZU kot izredni (1997) in redni član (2003) njenega razreda za umetnosti.

Prva žena, Marija Vida Kovačič roj. Sever (1926–78), je bila urednica pri Mladinski knjigi, prav tako urejala je revijo Pionirski list (1949–76). Njun starejši sin je pedagog in univ. profesor Dare Kovačič, mlajši sin pa glasbenik, kantavtor, filozof in pisatelj Jani Kovačič.

Literarno ustvarjanje[uredi | uredi kodo]

Pisal je pripovedno prozo (črtice, novele, romane) in eseje; pisal je tudi za otroke. Snov je zajemal iz osebnega in družinskega življenja ter iz neposredno doživetega okolja. Najprej je pisal pod vplivom socialnega realizma, a ga je okoli leta 1950 začela zanimati posameznikova duhovna in moralna eksistenca. S tem se je približeval eksistencializmu in modernizmu. Cikel Ljubljanske razglednice je sprožil ostre ideološke ugovore. V njem je upodobil socialne, eksistenčne in moralne stiske malega človeka v povojni Ljubljani.

Po letu 1954 se je začel vračati k motivom svoje družine in mladosti, ki jih je vključil v knjigo Ključi mesta. Nato je napisal knjigo Deček in smrt, v kateri je ob spominu na očetovo smrt oblikoval teme tesnobe, smrti in absurda. To je oblikoval v izrazito modernistični tehniki. V tem slogu je napisal tudi cikel Sporočila v spanju – Resničnost, v katerem je združil simboliko eksistencialnih življenjskih položajev z modernističnimi sanjskimi podobami. V knjigi Preseljevanja najdemo večino avtobiografskih besedil in obsežen spis Delavnica : šola pisanja, ki je zmes spominov na otroštvo in družino ter esejističnih meditacij.

Po letu 1980 je dosegel vrh z romansiranimi kosi avtobiografije, napisanih v različnih slogih in tehnikah. Knjiga Pet fragmentov je modernistično sporočilo, napisano v 3. osebi, in govori o življenjsko zrelih, erotičnih doživetjih glavne osebe. V knjigi Basel: (Tretji fragment) se pripovedovalec s prijemi Joyceove in Proustove proze vrača "na sledi za izgubljenim časom" v mesto, kjer je preživel svoje otroštvo. Prišleki so obsežna trilogija, v kateri je natančno izrisal otroška in mladostna doživetja pred in med vojno ter v prvih povojnih letih. To delo prerašča v kroniko cele dobe, saj sta v njem natančno prikazana okolje in čas.

Napisal je več besedil za otroške slikanice, med pomembne povojne mladinske pisatelje se je uvrstil s knjigo Zgodbe iz mesta Rič-Rač.

Njegova dela so bila prevedena v več jezikov. Njegova pisna zapuščina je praktično v celoti v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani.

Literarna kritika ga uvršča v sam vrh slovenske književnosti, Slovencem je dal opus, kakršnega je dal Francozom Proust, Rusom Tolstoj in Angležem in Ircem Joyce.
Vesna Milek, Delo 1. marca 2003

Bibliografija[uredi | uredi kodo]

Romani[uredi | uredi kodo]

Kratke pripovedi[uredi | uredi kodo]

Mladinska proza[uredi | uredi kodo]

Nagrade in priznanja[uredi | uredi kodo]

Monografije o Lojzetu Kovačiču:[uredi | uredi kodo]

  • Interpretacije: Lojze Kovačič (1998, Nova revija; urednik zbornika Tomo Virk)
  • Fragmenti o prišleku: Spominska knjiga Lojzeta Kovačiča (2004, MK; izbor Mateja Komel Snoj)
  • Lojze Kovačič: življenje in delo (zbornik z mednarodnega simpozija, 2009; uredniški odbor: Gašper Troha, Milena Mileva Blažič, Andrej Leben)
  • Jure Šink: Prišleki, Lojze Kovačič (priročnik za spoznavanje književnih del, 2009)
  • Jure Jakob: Otroški pogled: elementi dvoglasja v avtobiografskem pripovedništvu Lojzeta Kovačiča (2010)
  • Matevž Kos: O tistem, ki ždi v meni: trije eseji o Lojzetu Kovačiču (2022)

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 Brockhaus Enzyklopädie
  2. 2,0 2,1 data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  3. 3,0 3,1 Record #123463793 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Željko Kozinc: Lojze Kovačič. Slovenska pisateljska pot: Vodnik po domovanjih 106 pesnikov in pisateljev. Ur. Željko Kozinc. Radovljica: Didakta, 2013. 272–275.
  • Tomo Virk (ur.): Interpretacije: Lojze Kovačič (Nova revija, 1998)
  • Marjeta Žebovec. Slovenski književniki rojeni od leta 1920 do 1929. Ljubljana: Karantanija, 2007 (str. 262–264)
  • Marjan Dolgan: Literarni atlas Ljubljane : zgode in nezgode 94 slovenskih književnikov v Ljubljani (ZRC SAZU, 2014)

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Knjiga Portal:Literatura