Milan Dekleva

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Skoči na: navigacija, iskanje
Milan Dekleva

Milan Dekleva [mílan dekléva], slovenski pesnik, pisatelj, dramatik, publicist, novinar, urednik, skladatelj in glasbenik * 17. oktober 1946, Ljubljana.

Diplomiral je iz primerjalne književnosti in literarne teorije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Zaposlen je kot urednik na RTV Slovenija, sicer pa je deloval tudi na Radiu Študent, pri časopisnih podjetju Dnevnik in Tribuna ter sodeloval z mnogimi slovenskimi kulturnimi organizacijami. Dekleva je človek mnogih talentov, sicer najbolj poznan kot književnik, predvsem kot avtor lirične poezije (mnoge njegove pesmi so uporabljene kot besedilo zimzelenih slovenskih popevk), pa tudi kot igralec rugbyja (več kot 100 tekem) in kot član slovenske glasbene skupine Salamander (ki so jo sestavljali mnogi znani slovenski ustvarjalci, Lado Jakša, Tomaž Pengov, Jerko Novak in drugi). Je tudi skladatelj scenske glasbe.

Vsebina

[uredi] Biografija

Dekleva se je rodil 17. oktobra 1946 v Ljubljani. Poznamo ga predvsem kot pesnika, čeprav piše tudi romane in eseje. Svoje prve pesmi je objavil že v sedmem razredu osnovne šole. Za glasbo ga je že kot otroka navdušila mama, ki je bila izvrstna pianistka. Tudi oče je bil predan umetnosti kot slikar samouk in ljubitelj književnosti.

Dekleva je bil prvi, ki je na Slovenskem izdal zbirko haikujev Mushi mushi (1971), ki so ji sledile številne druge pesniške zbirke, prevodi, drame in odlični eseji. Napisal je več pesniških zbirk za odrasle, med katerimi je ena vidnejših Panični človek (1990). Otrokom pa je znan predvsem po dramskih delih, kot so Magnetni deček (1982), Igra o strašnem volku (1991), Totalka odštekan dan (1992) in Bučka na Broadwayu (1993). Veliko jih je bilo uprizorjenih kot lutkovne ali radijske igre. Njegova mladinska pesniška zbirka Pesmi za lačne sanjavce (1981) je vrhunec slovenske nonsensne poezije. Piše tudi mladinsko prozo. Ob devetnajstih zjutraj (1985) je kratka sodobna pravljica, A so kremšnite nevarne (1997) pa fantastična pripoved o obisku nezemljana Egregorja II. v naši realnosti. Poleg intenzivnega književnega dela je bil tudi sourednik študentske revije Tribuna, sourednik Radia Študent, sodelavec Študentskega kulturnega centra in član glasbene skupine Salamander.

[uredi] Poetika

S prvo pesniško zbirko Mushi mushi (1971) se avtor zavestno odmika ustaljenim poetičnim reformam časa, v kateri je zbirka nastala. S to zbirko, zbirko haikujev, avtor odkriva željo po poenotenju in zlitju „orientalske“ oblike in „evropske“ vsebine. Prvo knjigo otroških pesmi Pesmi za lačne sanjavce (1981) obvladuje pesnikova bleščeča, živa, vsega se dotikajoča fantazija, ki zmore v dveh verzih povezati povsem različne, medsebojno tuje reči. Nato sledi Magnetni deček (1983), v kateri je bistvena doživljajska sestavina navezana na lastno zaljubljenost oziroma prijateljstvo: čustveno stanje in odzivanje drugega. Leta 1989 prejme avtor nagrado Prešernovega sklada za zbirko Zapriseženi prah (1987), v kateri se pojavi pesem kot čista, prosojna „ljubezenska pisava“. V zbirki Odjedanje božjega (1988), za katero je prejel Jenkovo nagrado leta 1991, pesnika zanima razmerje med človekovo dušo in telesom in jih skuša s svojo pesniško govorico zbližati. V nagrajeni zbirki (Župančičeva nagrada) Šepavi soneti (1995), ki je istega leta nastala in bila nagrajena, skuša avtor variirati sonetno obliko in jo uporabiti za nove jezikovno – slogovne prijeme. Leta 1997 se Dekleva z romanom Oko v zraku, ki posega v obdobje slovenskega študentskega gibanja, začasno odmakne od poezije. Istega leta Dekleva napiše še čudovito zbirko esejev o poeziji Gnezda in katedrale (1997), za katero leta 1999 prejme Rožančevo nagrado. Svoje ustvarjanje nadaljuje z romanom Pimlico (1998), ki se prostorsko in časovno navezuje na Oko v zraku (1997). Leta 2003 je avtor prejel Veronikino nagrado za zbirko V živi zob (2003). Novejši esej Dekleve, O trnu in roži (2002), je zagovor poezije, sej je njena vloga, po mnenju avtorja, vse bolj potisnjena na periferijo družbenega dogajanja. Leta 2006 pa je Milan Dekleva prejel Prešernovo nagrado za življenjsko pesniško in pisateljsko delo in Kresnika za roman Zmagoslavje podgan (2005).

[uredi] Primarna bibliografija

[uredi] Poezija

[uredi] Proza

[uredi] Eseji

[uredi] Knjižne objave za otroke in mladino

[uredi] Poezija

[uredi] Dramatika

  • Magnetni deček, Ljubljana, Univerzum 1983 (zbirka Pojdimo se gledališče)
  • Magnetni deček; Sanje o govoreči češnji, Ljubljana, Mladinska knjiga 1985 (zbirka Mladi oder)

[uredi] Proza

[uredi] Prevodi

  • Dekleva Milan – Anaximander is measuring (Prevedel: Boris A. Novak, angleščina)
  • Dekleva Milan – Cantos ( Prevedla: Dintinjana, Judita Mia, angleščina)
  • Dekleva Milan – Engel im Spielzeug (Prevedla: Haderlap Maja, nemščina)
  • Dekleva Milan – Odjedanje božjega (Prevedel: Osti Josip, bosanščina)
  • Dekleva Milan – Origin of language (Prevedel: Mackinnon Alasdair, angleščina)
  • Dekleva Milan – Pleasing are these reveries (Prevedel: Žohar Jože, angleščina)
  • Dekleva Milan – Seizing the divine (Prevedel: Mackinnon Alasdair, angleščina)

[uredi] Sekundarna bibliografija

[uredi] Vplivi in povezave

Na Deklevo so vplivali Rilke - Devinske elegije, Soneti na Orfeja, Južni otok (Kajetan Kovič), Vesolje (Gregor Strniša), Črni bik (Dane Zajc), Char, Jimenez, Celan, Trakl, Paz, Borges, Stevens, Alexaindre, Pessoa, Dickinson, Plath, Vodušek, Rožanc, Kocbek, iranska pesnica Forugh Farrakhzad, Pascal

[uredi] Recepcija doma

Pokrajina jezika, po kateri se giblje Milan Dekleva, je ena najbolj razprtih pa tudi najbolj razsežnih na domačem literarnem prizorišču. Poezija gre od leta 1971, ko je iz vrvenja tukajšnjih študentskih gibanj nastal njegov pesniški prvenec Mushi mushi, petnajst zbirk. Kot prozaist je napisal tri romane in dve knjigi kratke proze. Pri dramatiki se je izkazal s šestnajstimi igrami, komedijami, lutkovnimi in radijskimi igrami, glasbenimi komedijami in otroškimi muzikali, celo s političnim kabaretom. Ustvaril pa je tudi dve knjigi esejističnega tipa in dva televizijska scenarija. Za svoje delo je bil na Slovenskem nagrajen že s številnimi nagradami, od tega tudi s Prešernovo nagrado za življenjsko pesniško in pisateljsko delo leta 2006.

[uredi] Recepcija na tujem

Milan Dekleva še ni dobro poznan po Evropi, čeprav so nekatera njegova dela že prevedena v tuje jezike, ga pa dobro poznajo v državah bivše Jugoslavije. Z odpiranjem Slovenije Evropi pa ga svetovno občinstvo zagotovo ne bo prezrlo, saj se lahko s svojimi deli postavi ob bok mnogim že priznanim avtorjem.

[uredi] Viri

  • Sledi božjih šapic (izbrane pesmi), Milan Dekleva, Ljubljana, Mladinska knjiga 2007

[uredi] Literatura

  • Okusi stavkov, vonji besed (članek), portret Milana Dekleve, Ženja Leiler 2006
  • Poezija je spodmik tal, Borut Pogačnik, Ljubljana: Dnevnik 2001
  • Sosledja. Slast hipnega, kot se vtisne v stvari, Barbara Pogačnik, Ljubljana: Nova Revija
  • Predgovor v Pimlico, Šarotar Dušan, Ljubljana: Študentska organizacija Unoverze: Študentska založba
  • Enciklopedija Slovenije, Marjan Dolgan, Ljubljana, Mladinska knjiga 1998
  • Moje delo je čuječnost, Mitja Košir, Ljubljana: Dnevnik 1999

[uredi] Glej tudi