Zoran Mušič

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Zoran Mušič

Anton Zoran Mušič, slovenski slikar, grafik in risar, * 12. februar 1909, Bukovica pri Volčji Dragi (spodnja Vipavska dolina), Slovenija, † 25. maj 2005, Benetke, Italija.

Zoran Mušič je bil krščen 11. marca 1909 kot Anton Zoran Musič. Po drugi svetovni vojni so ga izven Slovenije pogosto imenovali tudi Zoran Music. Bil je slikarski, grafični in risarski mojster sodobne Evrope in posebej Krasa ter kraških ambientov. Bil je edini slikar slovenskega porekla, ki se je v 20. stoletju prebil v elitne kulturne kroge v Italiji in Franciji posebej v Parizu, kjer je živel večino svojega zrelega življenja do pozne starosti. Slikal je krajine, tihožitja, portrete, konjičke, avtoportrete, drevesa, tudi prizore groze iz taborišča Dachau, vedute Benetk, dvojne portrete z ženo Ido in starostne avtoportrete.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Slikar in njegovi ožji sorodniki so bili doma na Goriškem. Oče Anton je bil iz Šmartna v Brdih, kjer sorodniki družine Musič na eni nekdanjih večjih kmetij žive še danes. Mati Marija Blažič je bila iz Kostanjevice (Lig nad Kanalom). Vsa družina in njihovi predniki so bili slovenskega porekla. Zoran je s starši in bratom do I. svetovne vojne živel v vasi Bukovica, med Volčjo Drago in Biljami, pod obronki kraških gričev. Mušič starejši je bil tam upravitelj vaške šole, mati je bila prav tako šolana učiteljica. Družina je živela v najetih prostorih v hišah 42 in 40. Očeta so po začetku I. svetovne vojne mobilizirali in poslali na fronto v Galicijo. Deček je bil iz domačega kraja izgnan skupaj z materjo in bratom ob izbruhu Soške fronte junija leta 1915 v Arnače pri Velenju. Na robu Štajerske je bodoči slikar prvič obiskoval ljudsko šolo. Po demobilizaciji očeta so se vsi člani družine že zgodaj spomladi 1918 vrnili v domače kraje na Goriško. Tam se je dečku globoko v podzavest vtisnila krajina vojnih opustošenj in golega kraškega kamenja. Italijanski zavojevalci so slovensko učiteljsko družino, skupaj z očetom, ob koncu poletja leta 1919 znova izgnali z območja Brd in s Primorske. Tokrat so se umaknili na Koroško, v Grebinj. Stanovali so v stari šoli; objekt je podrt. Dobro leto kasneje, po oktobrskem plebiscitu 1920, so jih grobo pregnali še Avstrijci. Končno zatočišče so begunci po krajši odisejadi našli na slovenskem Štajerskem, družina pri Sv. Emi nad Mestinjami. Zoran se je preselil v Maribor, kjer je kot dijak novembra 1920 nadaljeval šolanje na Realki. Po nekaj letih se je prešolal na mariborsko Učiteljišče, kjer je jeseni 1928 zaključil srednjo šolo. S slikanjem sta ga prva seznanjala njegova učitelja in šolana slikarja, Viktor Cotič na realki in Anton Gvajc na učiteljišču v Mariboru. Za krajši čas je obiskal Dunaj in preverjal možnosti študija tam. Študiral je v Zagrebu, na Akademiji za likovno umetnost, pri prof. in mentorju Ljubi Babiću. Med njegovimi ostalimi profesorji sta nanj nekoliko vplivala Tomislav Krizman in Vladimir Becić. Leta 1934 je z odliko zaključil študij in pol leta kasneje s skupino slikarjev in kiparjev Brazda prvič razstavljal v Murski Soboti, in marca 1935 v Celju. Nato je za nekaj mesecev odpotoval v Španijo, od koder se je ob koncu junija 1935 vrnil domov na Štajersko. Javnosti je postal znan s svojimi slikami in zlasti s pismi iz Španije, objavljenimi v časniku Slovenec. V Španiji je veliko skiciral in kopiral slike El Greca in Goye za slovenske galerije in mecene. 3. novembra 1935 je bilo v mariborski Kazinski dvorani odprtje slikarske in kiparske razstave, na kateri je razstavljal tudi Mušič. To je bila že četrta razstava tega leta, na kateri je sodeloval.[1]

Od leve proti desni: Zoran Mušič, Alfred Manessier, Edualdo (okrog 1960)

Živel je v Mariboru in Hočah, po letu 1940 uradno stalno v Ljubljani. Vmes je odslužil vojaški rok v Bileći ter Rogoznici pri Šibeniku in bil po stažiranju povišan v podporočnika. Veliko je razstavljal, potoval, pisal za časopise, dajal samozavestne izjave. Vsako poletje je redno zahajal v Dalmacijo, največkrat na Korčulo. Kontinuirano je slikal in risal. Skupaj s prijatelji je razstavljal tudi po Jugoslaviji (Beograd, Zagreb, Osijek). Do novembra 1944 je imel okoli 30 skupinskih in samostojnih razstav. Prvo samostojno razstavo je imel leta 1939 s kolegom F. Šimunovićem v Beogradu, v galeriji Cvijete Zuzorić, manjšo samostojno retrospektivo z dvajsetimi deli že leta 1942 pri Obersnelu v Ljubljani (Galerija na Gosposvetski cesti). Bil je član umetniškega kluba Brazda in likovne skupine Neodvisni. Zvesto so ga spremljali različni kritiki, najbolj naklonjeno so o njem pisali Lojze Bizjak, Radislav Rehar in Fran Šijanec. Do italijanske kapitulacije je živel v Ljubljani. Na Primorskem je bil več mesecev, ko je slikal po cerkvah: V Drežnici in Grahovem skupaj z Avgustom Černigojem (Černigoj je izpeljal večino dela), v Gradnem v Brdih skupaj z Lojzem Spacalom (Mušič je naslikal 14 postaj Križevega pota v olju). V Gorico se je selil jeseni 1943, po nemški zasedbi južne Slovenije in Italije. Leto dni je živel med Trstom, kjer je pisal in risal za časopise in Benetkami, kjer je ustvarjal gvaše in risbe. V obeh mestih je tudi razstavljal. Sredi novembra 1944 je bil interniran v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je preživel čas do konca vojne. Na skrivaj je naslikal nekaj skic, predvsem portretov sojetnikov. Po osvoboditvi je skupaj z drugimi Slovenci več kot mesec dni čakal na prevoz domov. V tem obdobju je risal različne motive, predvsem mrtvece v taborišču. V začetku junija se je z več kot sto risbami vrnil nazaj v Ljubljano in se nekaj časa zdravil na Golniku. Z Golnika se je vrnil v Ljubljano. Iz nje je zaradi pritiskov povojnih oblastnikov in kolegov, ki so mu očitali razstavljanje med vojno in premalo spoštljiv odnos do partije, ob koncu julija leta 1945 odšel k sorodnikom v Gorico. Pozno jeseni je znova odpotoval v Benetke. V Benetkah se je spoprijateljil s samosvojo slikarko Ido Cadorin in se septembra 1949 poročil z njo. Po letu 1946 je intenzivno slikal, najprej akvarele Benetk in podobe konjičkov. Razstavljal je v Trstu, Benetkah, Rimu in drugje po Italiji. Redno je zahajal v Trst in se veliko družil s slovenskimi intelektualci, pisatelji in slikarji. Znova se je začel posvečati grafiki, posebej po obiskih v Švici. Leta 1952 je imel prvo manjšo razstavo v Parizu. Po dogovoru s Francosko galerijo - Galerie de France se je v Franciji tudi ustalil. Pogosto se je skupaj z ženo vračal v Benetke, tako da je izmenoma živel med njimi in Parizom. V francoski prestolnici se je družil s kolegi iz različnih dežel, zlasti s tistimi, ki so govorili njemu domače jezike (italijansko, nemško, slovensko). Posebej ponosen je bil na svoje prijateljevanje z Giacomettijem. Pomagali so mu posamezni rojaki, ki so bili bolj vešči stikov z galeristi in tiskarji grafik. Veno Pilon je bil reden gost v njegovem ateljeju. Skiciral je Mušiča pri slikanju konjičkov (1954), včasih ob druženju v kavarnah, kjer je bil slikar manj pogost gost kot nekateri drugi Parižani. V Slovenijo se je Mušič lahko prvič sam vrnil šele leta 1956 (prej ni dobil jugoslovanske vize). Dve leti pred obiskom so bile njegove risbe iz taborišča že razstavljene na Babićevi spominski razstavi v Zagrebu. Leta 1955 so njegove izbrane grafike razstavili na prvem grafičnem bienalu v Ljubljani. Na drugem bienalu je že prejel eno od nagrad in dobil možnost za manjšo samostojno razstavo grafik leta 1959. Redno je obiskoval starše v Ljubljani in Brdih, kasneje, do pozne starosti, brata in druge sorodnike v Sloveniji. Dokler je mogel, je zahajal tudi v Dalmacijo. Njegovi stanovanji v Parizu in Benetkah sta bili redno ambasadi slovenske kulture; obiskovali so ga zlasti slikarji Miha Maleš, Maksim Sedej, France Mihelič in kiparji, stari in novi prijatelji. Včasih je sam poiskal slovenske študente, da so mu delali družbo, npr. Tomaž Šalamun, Tatjana Wolf, drugič se je osamil, da je imel dovolj časa za razmišljanje in delo. Samostojno je razstavljal v številnih manjših galerijah Evrope in se skozi Avstrijo in ugledna razstavišča Nemčije s svojimi kakovostnimi izdelki počasi in potrpežljivo prebijal v prestižne institucije Francije. V Ljubljani je bil vedno dobrodošel v Moderni galeriji, ki jo je vodil njegov prijatelj Zoran Kržišnik. Gostili so ga na samostojnih predstavitvah v letih 1959, 1960, 1967, 1990, 1997; včasih v Mali galeriji, običajno v glavni stavbi. Redno je sodeloval na vseh ljubljanskih grafičnih bienalih od prvega leta 1955 do sedemdesetih let. Zoran Kržišnik ga je uvrščal med pionirje ljubljanskega grafičnega bienala in ga imenoval enega od velikih podpornikov tega bienala. Kljub zavistnosti nekaterih domačih kolegov je Mušič postal merilo za primerjave uspeha, kakovosti med likovniki v Sloveniji in Jugoslaviji. Postopoma je za svoje zasluge dobil v Sloveniji vse možne stanovske in državne nagrade ter priznanja. Kržišnik je slikarju pomagal pri uveljavljanju v nemških deželah Evrope, kritiki kot Jean Grenier, Jacques Lassaigne so povzeli Kržišnikove analize, jih nadgradili in slikarju pomagali v Franciji. Slikar se je dokončno uveljavil v Evropi s svojimi ciklusi Nismo poslednji sredi sedemdesetih let. Razstavljal je v vedno bolj reprezentančnih, izbranih galerijah Evrope (npr. Center Georges Pompidou), pogosto tudi v ZDA. Vrnil se je k svojim ciklusom notranjosti beneških cerkva, jih dopolnil z vedutami mesta ob lagunah in razvil serijo podob slikarja v ateljeju. Vedno bolj se je posvečal dvojnim portretom z Ido. Njegova velika retrospektiva je bila leta 1995 v razstavišču Grand Palais v Parizu. Razstavo sta skupaj odprla slovenski Milan Kučan in francoski predsednik François Mitterrand; obisk razstave je bil sorazmerno skromen. Razstava je bila največja med okoli 250 samostojnimi predstavitvami umetnikovega dela v obdobju njegovega življenja. Za pariški katalog so pisali najbolj ugledni kritiki Francije in posamezniki iz drugih držav. Pozna leta je slikar preživljal v Benetkah, kjer je skoraj slep slikal temne avtoportrete. Edino stalno razstavo njegovih del za 134 grafičnih listov so mu uredili v dvorcu Dobrovo v Goriških Brdih v Sloveniji leta 1991. Avstrijci mu obljubljene stalne razstave v Celovcu niso uredili, odtujili so številne njegove umetnine. V Italiji so njegova dela v različnih manjših zbirkah: akvareli v Bologni in posamezna dela v Benetkah, Milanu, Gorici, Trstu in Rimu. Zametki zbirk nastajajo v Španiji, kjer mu je večjo razstavo leta 2008 pripravila Barcelona, v stalni likovni zbirki imajo njegova pozna dela v Valencii. Zasebniki v tujini in Sloveniji imajo odlične zbirke njegovih umetnin. Največji sta v Trstu in v Ljubljani.

Umrl je 25. maja 2005 doma v Benetkah, v starosti 96 let. Pokopan je na otočku Sv. Mihaela v Benetkah, na robu razdelka 16.

Po slikarjevi smrti so v Ljubljani pripravili več zanimivih razstav: Drobna dela na papirju v Cankarjevem domu (2005) in Mušičeva dela iz privatnih zbirk I, II, III v Galeriji Zala (2006; 2008 grafike; 2009 risbe). Ista galerija je organizirala še razstave (2010 v Beogradu; 2011 na Dunaju in v Londonu). Posebno razstavo je maja leta 2006, ob prvi obletnici slikarjeve smrti, organizirala v slovenski galeriji A + A v Benetkah tudi slikarka Ida Cadorin s sodelavci. Ob stoletnici slikarjevega rojstva je bilo v Sloveniji več kot deset razstav, največja in strokovno pripravljena v Moderni galeriji. Nove razstave so s pomočjo lastnikov slik iz Slovenije in naših likovnih kritikov organizirali tudi v Italiji, npr. v Legnanu pri Milanu (2011-12).

Delo[uredi | uredi kodo]

Zavestnega likovnega ustvarjanja se je začel mladi Mušič lotevati okoli 1927 v Mariboru, ko se je na srednji šoli seznanjal z osnovnimi slikarskimi tehnikami in uveljavljenimi motivi. Prevladovalo je risanje tihožitij. Model v domačem okolju je bila kar mati, ki jo je risal že kot srednješolec. Znanje mu je omogočilo, da je z le nekaj težavami naredil sprejemne izpite za Zagrebško akademijo. V tridesetih letih se je v Zagrebu hitro razvil v akademsko šolanega slikarja in grafika ter kulturnika. Izkazal se je za zelo spretnega risarja in nadarjenega slikarja, ki je imel na akademiji po prvem letniku vedno samo odlične ocene. Skupaj z njim so študirali Dore Klemenčič, Zdenko Kalin, Zoran Didek, malo kasneje Marij Pregelj. Bil je močno pod kulturnim vplivom mentorja Babića in drugih učiteljev ter vzornikov nekoliko konservativne šole. Na vse študente je imelo velik vpliv kulturno življenje Zagreba. Ustvarjal je risbe, redke začetniške grafike manjših formatov (linorezi, litografije), številne gvaše in olja s standardnimi motivi: portret, tihožitje, krajina, mestna veduta. Na starejših oljih so vidni pastozni nanosi, samozavestne poteze in premišljene kompozicije ter sorazmerno umirjena barvna paleta. Vihravo zasnovo linij, izhodiščne kompozicije motivov in notranjo dinamiko je zadržal vsa trideseta leta. Slikarjev mentor je tedaj za zgled postavljal Edouarda Maneta in španske slikarje. Jasno je razpoznaven vpliv krajin van Gogha, pri grafiki in risbah socialna motivika Georga Grosza, nekoliko Otta Dixa in drugih slikarjev, tudi Hegedušića. Navduševal se je nad postimpresionisti okoli Bonnarda, zlasti njegovimi prefinjenimi interierji. Navdihoval se je ob španskih slikarjih, posebej poznemu Goyi, ki mu ga je priporočil Babić. Študenti so na akademiji in kasneje veliko kopirali. Izhodišča je že med študijem in kasneje našel ne le v slikarstvu, povzel jih je v vseh razvojnih obdobjih evropske kulture, od podob v Altamiri skozi zgodnjekrščanske mozaike in stensko slikarstvo 13. stoletja do literature, gledališča, filma. Natančno je bil seznanjen z delom ekspresionistov, čeprav se je hitro odrekel pretiranemu izražanju čustev in pripovednosti v svojih podobah. Najbolj se je v zgodnjem obdobju naslanjal na izhodišča fauvistov, koloristov in postimpresionistov. Posebej je premislil tihožitja in načine slikanja Cezanna in nekaj kasneje ustvarjalnost de Pisisa. Redno je v vseh letnih časih obiskoval slovenske gore; večino njihovih risanih podob pa je v zreli dobi uničil, ker se je zavedal njihovih likovnih pomanjkljivosti. Navdih je v zgodnjem obdobju ustvarjanja vedno bolj iskal v naravi, vendar brez njenega neposrednega posnemanja. Pogosto je na prostem slikal mestne vedute in iste motive ponavljal v različnih tehnikah. Zagrebško okolje je pustilo vtis z deli mentorja Babića; ob njem notranjosti katedral Vidovića, interierji Tartaglie, vlaki Motike manj krajine Glihe in drugih.

V Španijo je Mušič odpotoval na predlog Babića in kolege F. Šimunovića ter s finančno podporo slovenskih institucij (Narodna galerija, mesto Maribor, banovina) in uglednih posameznikov (I. Zorman, F. Windischer), ki so v njem že videli perspektivnega ustvarjalca. Ta pot in izkušnje, ki jih je dobil na Iberskem polotoku, so ga dokončno potegnili iz anonimnosti v Sloveniji in delno v Jugoslaviji. Potoval je po stopinjah svojega mentorja, ponekod dobesedno povzemal njegove izjave s predavanj in motiviko (notranjosti katedral, krajine, Toledo), drugje je ubral popolnoma svojo motivno pot (bikoborbe, maskirani sprevodi, ciganska bivališča). Znal je smiselno reducirati vtise in se osredotočil na tri velike umetnike in tista njihova znanja, ki so mu najbolj ugajala. V svoje ustvarjanje je prevzel spoznanja Goye, Greca in kasneje Velasqueza. Kopiral je njihova dela v muzeju Prado. Povzel je prefinjeno upodabljanje notranje svetlobe, ki jo izžarevajo posamezne figure in predmeti na španskih slikah. Med potjo je pisal dnevnik in veliko skiciral. Drug navdih je bila kamnita krajina, znova nadgradnja mediterana, v večji meri krasa in slovenskih gora. Odnos do vedno prisotne kraške krajine je poglobil v Bileći, kjer je tudi portretiral. Kasneje je dopolnil znanje v Dalmaciji, zlasti med poletnimi slikanji vzdolž skalnate jadranske obale in kontinuirano med obiski na Korčuli od 1934 do 1940. Na otok je zahajal vsako poletje in tam skiciral, fotografiral ter slikal, prvič tudi prizore z oslički ali s konjički. Ohranjena je vrsta njegovih krajin, delno s konkretno znanih lokacij in posamezne fotografije. Ustvarjal je vedno v serijah, v začetnem obdobju pogosto na prostem (Vedute Maribora, Kolodvori, motivi ob vodi, Otočanke). Bil je seznanjen z vsemi sodobnimi ustvarjalnimi trendi, tudi z eksperimenti prijateljev Ferda Delaka in konstruktivista Avgusta Černigoja, vendar ga takšen način izražanja ni pritegnil. Posredno je kasneje, najbolj po obiskih in življenju v Benetkah, izrazito po koncu vojne, upošteval bizantinske mozaike in poznoantične fajumske portrete ter srednjeveško ustvarjanje v Italiji, npr. sienske stenske slike iz obdobja gotike. Vse vplive in izhodišča je sintetiziral in izčistil na svoj, avtorski način, ki je prevladal nad vzorniki in šolo. Zaradi lažje dostopnosti in cene materiala je pred drugo svetovno vojno in med njo veliko ustvarjal v tehniki gvaša na papir, manj v tehniki olja na platno. Kadar ni mogel potovati, so bila pogost motiv tihožitja. Poskusil je slikati stenske slike, vendar manj uspešno, šablonsko; podobno učinkujejo skoraj vsa naročila za portrete. Njegov prvi večji prodor izven Jugoslavije je povezan s serijo razstavljenih gvašev v Benetkah poleti 1944. Italijanski avtorji kataloga so ga tedaj jasno postavili med Slovence in perspektivne slikarje slovanskega vzhoda s svojskim izrazom in energijo. Pri njem so iskali manj utemeljene vzhodnjaške vplive. Optimizem in načrte novih razstav je prekinil nemški zapor in za njim koncentracijsko taborišče Dachau. Po prestavitvi v podzemno tovarno je še kot taboriščnik pogosto skiciral, vendar je ohranjeno ali odkrito le malo teh dokumentarno dragocenih zgodnjih risb s svinčnikom: vtisov iz taborišča, drobnih portretov sojetnikov ali risb po naročilu stražarjev. Izkušnje iz Dachaua, kjer je zlasti maja 1945, po osvoboditvi, narisal nad 200 črtnih skic, so imele izjemen vpliv na njegovo zrelo ustvarjanje. Skice iz taborišča so edinstveno pričevanje in likovni dokument ter nova stopnja in podlaga kasnejše Mušičeve ustvarjalnosti. Okoli 80 skic trupel in drugih motivov iz taborišča, ki so nastale pomladi 1945, tik po osvoboditvi, je ohranjeno v različnih zbirkah po svetu; največ jih je daroval muzeju novejše umetnosti v Parizu (13 na desetih listih), ena je v manjšem pariškem muzeju. V Baslu imajo v muzeju devet risb, v Celovcu najmanj pet, Ljubljani tri v Moderni galeriji. Nekaj risb je v zasebnih zbirkah: v Ljubljani je vsaj petnajst listov v treh zbirkah, v Trstu so tri v eni in dve v drugi zasebni zbirki, ena, starejša, je v Brdih, ena v Ženevi, ena v Barceloni, nekaj jih je razpršeno po Evropi, vsaj dve sta ostali v ZDA in desetina v lasti slikarja ali njegove družine.

Rešitev iz taborišča je predstavila drugačnega, dozorelega ustvarjalca. Postopoma so postale njegove slike bolj zrele, izčiščene. Sprostil se je po letu 1946; najprej z barvitimi akvareli beneških vedut. Nadaljeval je z živahno paleto v serijah popularnih dalmatinskih konjičkov v vseh tehnikah in velikostih. Poslikal je vilo v Zollikonu v Švici, pripravljal kartone za tkane dekoracije potniških ladij z motivi potovanj Marca Pola (Augustus) in Pomladi (Asia), risal je za prospekte Benetk. Benetke in obiski v Švici so spodbudili in omogočili ustvarjanje grafik v različnih klasičnih tehnikah. V njih je ločil nekdaj v slikah združeno črtno risbo in barvne ploskve. Konjički, ki iščejo v simbolni krajini, so postali njegov prepoznavni znak, posebej v času iskanja tržišča in ob nostalgičnem domotožju, ko ni smel v staro domovino. S spomini na domačo pokrajino so povezani ciklusi Brodniki, Sienske in Umbrijske krajine. Novo življenje označujejo serije aktov in posebej desetine portretov Ide. Po selitvi iz Benetk v Pariz se je umetnik znova prebijal od začetka in skoraj iz anonimnosti. Poskušal se je v različnih smereh in tehnikah, slikal je slike večjih formatov, se približal abstrakciji in se vrnil k figuri, čeprav je njegov prevladujoč motiv vedno in v vsakem motivu domišljijska krajina. Ta krajina je polna notranje energije in sintez različnih znanj ter spoznanj. Stopnjevanje motivike iz konjičkov ali Dalmatink, ki potujejo na tržnico, je mogoče spremljati vzporedno v slikah in na grafikah, kjer se iz prepoznavnih figur osebe reducirajo v simbolne madeže in lise. Mušič je med novimi načini izraza in iskanja tržišča poskušal različne grafične tehnike, intenzivno je spoznaval barvno litografijo večjih formatov. Kasneje se je vračal k jedkanici, akvatinti, suhi igli, barvni risbi in olju. Po ponovnih obiskih domačega Krasa in Dalmacije so abstraktni motivi znova žareli v intenzivnih barvah, nič več z megličastimi akvareli. Očiščeni motivi Ograd, Kraških pokrajin, ožgane zemlje in kamenja so imeli nekaj kasneje vzporednice v manj uspešnih, vendar z barvami prežetih krajinah iz Cortine in Apeninov ter silhuet Dolomitov. Po krajši ustvarjalni krizi in slepi ulici s ponavljanjem konjičkov se je vrnil k figuri človeka in k obujenim spominom na grozo Dachaua.

Nov prelom je sledil ob izidu knjige profesorja estetike Jeana Grenierja. Njegova monografija je bila leta 1970 dopolnjena s Kržišnikovim besedilom. Grenier je natančno razčlenil Mušičev izvor, poznal vzore s krasa in slovansko dušo ter njegovo ustvarjalnost. Kržišnik je vsem presenečenim teoretikom Evrope, ki niso razumeli novih slikarjevih motivov iz taborišč, te celostno predstavil. Sledila je zaslužena retrospektivna razstava v pariškem Muzeju moderne umetnosti ob koncu leta 1972. Na razstavi je prvič v večjem številu pokazal svoje nove slikane spomine iz taborišča, cikluse teles trpinov, Nismo poslednji ali Noi non siamo gli ultimi. Po razstavi so mu zlasti njegovi zadnji ciklusi odprli vrata v velike galerije Evrope. V zrelem obdobju je zavestno ustvarjal z bolj izbrano barvno skalo ter v lažje obvladljivem akrilu, risbah in grafikah ustvaril prevrednoteno svojsko figuraliko žrtev taborišč, podobe, ki so daleč od osladnosti bolj priljubljenih starejših krajin. S slikami se je oddolžil lastnim notranjim moram preživetja po taborišču, spominu sotrpinov v taborišču Dachau in bil aktualen v času novih vojn. S serijami Nismo poslednji je prepričal še zadnje dvomljivce. Nadaljeval je z rastlinskimi motivi podob ožganih hrastov-plutovcev in vzporedno se vrnil v upodabljanje svojih videnj Benetk, večinoma vtisom pročelij. Zavestno je v svojem delu preizkušal zanj nove tehnike slikanja, vedno bolj reduciral barve, iskal součinkovanje struktur platna, tekstur, odsotnosti bleščav. Nadaljeval je s cikli figur Samotarjev, z Avtoportreti, slikami notranjščin: osamljenosti ali odtujevanja najbližjih je izrazil v serijah V ateljeju, Dvojni portreti, Katedrale. S silhuetami Pariza je ustvaril nekaj primerjav z Monetovimi vedutami mest. Sledili so znova figuralni Popotniki, Anachoreti, Goli portreti. V pozni starosti je po papirju večjega formata skoraj slep vlekel črte svoje lastne podobe ali svoje žene Ide kot grafe notranjih čustev in oblik, kjer linija telesa izstopa iz beline ozadij.

Stalna zbirka njegovih povojnih grafik je od leta 1991 na ogled v dvorcu Dobrovo v Goriških Brdih. To je edina njegova stalna zbirka na svetu. V Sloveniji je poleg Dobrovega njegovo delo dobro zastopano v stalnih zbirkah Moderne galerije Ljubljana, ki ima zanimivo serijo zgodnjih in nekaj poznih del, v Umetnostni galeriji Maribor (zlasti zgodnje slike in njegov najstarejši grafični Avtoportret) in v Kambičevi zbirki v Metliki. Nekaj drobnih del je v Narodni galeriji. V njej imajo od pomladi 2014 še posebno zbirko Musičeve družine, nečakinje Vande in njenih staršev. Več deset del bo razstavljeno v posebnih prostorih prenovljenega Narodnega doma. Manjše galerije imajo posamezna dela (Galerija Vena Pilona v Ajdovščini, Galerija Slovenj Gradec, Kambičeva galerija v Metliki...). Novembra 2012 je pri SAZU izšla knjiga o Mušiču; napisalo jo je več kot 20 avtorjev iz Slovenije in Evrope. Sodelovali so vodilni poznavalci Mušičevega dela.

V Barceloni so v Gaudijevi palači La Pedrera imeli od 25. februarja do 18. maja 2008 obsežno retrospektivno razstavo z okoli 130 predstavljenimi deli: skicami, akvareli, oljnimi in akrilnimi slikami iz vseh obdobij med 1945 in 2001. Skrben izbor Jeana Claira in njegovih sodelavcev je spremljal katalog in film, ki ga je v osemdesetih letih posnela švicarska televizija.

Avgusta 2008 je izšla brošura Stevena Jarona o Mušičevih taboriščnih risbah. Decembra 2008 je izšla knjiga spominov Mušičeve žene Ide (avtorica G. dal Bon). V Ljubljani, Ajdovščini in Novi Gorici je bila ob stoletnici rojstva odprta vrsta razstav, večina s katalogi. Marca 2009 je bilo mogoče videti dokumentarno razstavo Španska vizija v Narodni galeriji in razstavo Mušičeve risbe v Galeriji Zala v Gosposki ulici. SAZU je 26. in 27. marca 2009 pripravil dvodnevni simpozij, posvečen delu in življenju slikarja. V Cortini je bila od februarja do srede aprila 2009 odprta razstava Mušičevih podob Dolomitov.

Moderna galerija iz Ljubljane je 24. novembra 2009 odprla največjo retrospektivno razstavo (po slikarjevi smrti) z okoli 170 slikami in risbami. Odprta je bila do konca februarja 2010. Spremljal jo je odličen katalog s temeljnim besedilom Tomaža Brejca. To je bila največja razstava posameznega slikarja v Sloveniji doslej, kakor navaja posebna priloga Dela: Zoran Mušič, 12. februarja 2010. V Legnanu pri Milanu so 19. novembra 2011 odprli večjo razstavo Mušičevih del, pretežno slik iz slovenskih zbirk. Razstava je bila odprta do sredine februarja 2012. Za katalog sta pisala Boris Pahor in Gojko Zupan. Manjšo dokumentarno razstavo o ustvarjanju Mušiča in Maleša je zasnovala Breda Ilich Klančnik. Razstava je gostovala v Dobrovem, kasneje (2012) v Galeriji Mihe Maleša v Kamniku.

Serije podob[uredi | uredi kodo]

  • 1926-1928 risbe, portret matere
  • 1931-33 grafike s socialno motiviko: Na ulici, Trg, Predmestje
  • 1934 zgodnja Tihožitja (Ribe), Orebič, morda olje Krk
  • 1935 Slike iz Španije (kopije: El Greco: El Espolio, Inquisition; Goya: Smejoči ženi in mož, Oblečena Maya. Sedeča Španka?;) gvaši: Bikoborba, Cerkev San Francisco, Procesija, Toledo; risbe: Penitenti, Bikoborba, Kolporter, Toledo, Madrid I, II, III
  • 1935-1938 : Tihožitja, Cvetje, Rumeni tulipani, Beli tulipani, Anemone, Vrtnice
  • 1936-1937 : Vedute Maribora, Košaki, Predmestje, Kamnica
  • 1936-1937 : Krajina na Korčuli, Zaliv, Oljke I, II, III, V ogradi, Kopalke, Poletni počitek
  • 1936-1940 Portreti: župan Juvan (1936); Jakob Soklič (1937); Vitomil Zupan (1940); Borut Pretnar (1940); Andrej in Marko Loos 1937; Gospa Loos 1938; Portret moža, Gospa Marija Musič 1937;
  • 1936-1940 : Aleksandrova cesta, Maribor
  • 1937-1940 : Dalmatinke na tržnici - Korčula, Pot nas Tržnico, Nalaganje osličkov, Portal šole
  • 1938-1940 : Mariborski kolodvor I, II, III, IV, Kolodvori
  • 1938-1943 : Akti v interierih
  • 1940 : Cavtat, Gostilnica, Cafe al Mare
  • 1940-1943 : Tihožitja (Fazan, Jabolka, Ribe, Školjke)
  • 1940-1943 : Motivi iz Ljubljane (Ob Ljubljanici, Tržnica, Valvasorjev trg, Kolodvor, Dvorec Fužine)
  • 1942-1943 : Svetniki (Kip svetnika, Kip svetnice, Razpelo I, II, III.), Križev pot v Gradnem
  • 1943 : Ajdovščina v Ljubljani (Figovec I, II, III)
  • 1943-1944 : Notranjosti katedrale in cerkva (Benetke), Nabrežja, Riva, Gostilna; risbe v Benetkah
  • 1944-1945 : Risbe iz Dachaua (80), Avtoportret, Gorica I, II, III, IV
  • 1946-1949 : Akti, portreti (Ida Barbarigo), Avtoportreti
  • 1947-1948 : Benetke, akvareli (Trgi, Nabrežja, Palače, Barke, Cerkve)
  • 1946-1953 : »Dalmatinski motivi« (Žene in oslički, Konjički, Konji, ki gredo mimo, Dalmatinski griči, Tržnice) - grafike
  • 1949-1953 : Brodniki (Trajekt)
  • 1949-1956 : Umbrijske krajine, Sienske krajine, Črna gora
  • 1950-1953 : Portreti in Akti
  • 1953-1956 : Dalmatinske žene, Četrtkova tržnica, Sredina tržnica
  • 1956-1958 : Mreže in barke (Chioggia, Palestrina)
  • 1957-1960 : Dalmatinske zemlje, Istrske zemlje, Jadranske zemlje, Ogoljene krajine, Puste (Izžgane) zemlje - grafike
  • 1963-1968 : Italijanski motivi, Motivi iz Cortine d'Ampezzo, Apenini
  • 1966 : Dalmatinski griči
  • 1966-1968 : Konjički II, Konjički, ki gredo mimo II
  • 1969-1980 : Skalnata krajina, Samo kamenje - grafike
  • 1970-1976 in 1987 : Nismo poslednji - grafike
  • 1972-1975 : Rastlinski motivi, Letni časi
  • 1975-1976 : Krajine iz Dolomitov (Averau, Cinque Torri) - grafike
  • 1981-1982 : Benetke, Kanal Giudecca, Zattere, Punta della Dogana, Beneška pročelja
  • 1983-1985 : Notranjosti katedral in cerkva
  • 1983-1990 : Atelje, avtoportreti in portreti Ide, Dvojni portreti
  • 1988-1990 : Mesta, nočni pogledi na Pariz
  • 1991-1998 : Goli (Anachoreti), Mož, ki se umiva, Avtoportreti, Temni avtoportreti
  • 1998-2000 : serija risb Avtoportret (glava)

Muzeji in galerije[uredi | uredi kodo]

Javne zbirke z Mušičevimi deli

Slovenija

Avstrija

Francija

Hrvaška

  • Galerija Moderne umjetnosti, Zagreb
  • Muzej moderne i sodobne umjetnosti, Reka

Italija

Izrael

Makedonijal

  • Muzej sodobne umetnosti, Skopje

Nemčija

Nizozemska

Srbija

Španija

Švedska

Švica

  • Kunstmuseum, Basel (9 risb iz Dachaua)
  • Musée Jenisch, Vevey

Velika Britanija

Združene države

Citati[uredi | uredi kodo]

Verjamem, da umetnik pripada človeštvu in, da je v naravi človeka, da prispeva k človečnosti in da odbija nasilje, samovoljo, krivico. Nikoli nisem bil član nobene stranke, toda nikoli nisem skrival svojega mišljenja ali svojega nasprotovanja.

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Maksimiljan Fras, Mariborski župan dr. Alojzij Juvan in njegov čas, Maribor, 2013. (COBISS)

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Zoran KRŽIŠNIK, Zoran Mušič grafike, III. Mednarodni bienale grafike, katalog razstave, Moderna galerija, Ljubljana, 1959.
  • Zoran KRŽIŠNIK, Zoran Mušič, katalog razstave, Moderna galerija, Ljubljana, 1967.
  • Jean GRENIER, Zoran Music, Le Musée de Poche, Paris, 1970.
  • Taja VIDMAR BREJC, Zoran Mušič, monografija, seminar dr. N. Šumija, Filozofska fakulteta univerze v Ljubljani, Ljubljana, 1973. /tipkopis/
  • Nelida Silič NEMEC, Nace ŠUMI, Zoran KRŽIŠNIK, Galerija Zorana Mušiča, Grad Dobrovo, Stalna zbirka grafičnih del Zorana Mušiča, Goriški muzej, Nova Gorica, 1991.
  • Zoran Music, Galeries nationales du Grand Palais, katalog razstave, Paris, 1995.
  • Gojko ZUPAN, Zorenje Zorana Mušiča med 1909 in 1935, separat, Ljubljana, 2006.
  • Gojko ZUPAN; Umetnik na tujem : Zoran Mušič - slovenski izseljenec, Mohorjev koledar, Ljubljana, 2006. str. 177-182.
  • Gojko ZUPAN, Zoran Mušič Iz slovenskih privatnih zbirk II, Grafika (1931-1984), Ljubljana, 2008.
  • Giovanna dal BON, Doppio ritratto, Zoran Music - Ida Cadorin", Venezia, 2008.
  • Zoran Music a Cortina. Il ciclo naturalistico della vita, a cura di Daniele D'Anza, Il ramo d'oro edizioni, Trieste, 2009. ISBN 9788889359419
  • Gojko ZUPAN, Alenka PUHAR, Irene MISLEJ, Veno PILON, Maja MARINKOVSKA, Zoran Mušič na Goriškem = Zoran Mušič nel Goriziano, Ajdovščina, Pilonova galerija, 2009.
  • Gojko ZUPAN, Bukovica in Mušič : geografija in likovnost, Primorska srečanja : revija za družboslovje in kulturo, L. 31, št. 318/319, Nova Gorica, 2009, str. 3-8.
  • Zoran KRŽIŠNIK, Tomaž BREJC, Ješa DENEGRI, Meta GABRŠEK PROSENC, Miklavž KOMELJ, Ivana SIMONOVIĆ ČELIĆ, Gojko ZUPAN, Jana INTIHAR FERJAN, Breda ILICH KLANČNIK, ZORAN MUŠIČ, V javnih in zasebnih zbirkah v Sloveniji, Moderna galerija Ljubljana, Ljubljana, 24. november 2009.
  • Videnja Zorana Mušiča, SAZU, Ljubljana, 2012. Uredniki: Niko Grafenauer, Gojko Zupan, Alenka Puhar. Uvod: Jože Trontelj; avtorji: Boris Pahor, Jean Clair, Igor Zidić, Tomaž Brejc, Gojko Zupan, Tonko Maroević, Marilena Pasquali, Emerik Bernard, Niko Grafenauer, Nadja Zgonik, Andrej Medved, Milček Komelj, Marijan Tršar, Jožef Muhovič, Andrej Jemec, Jože Ciuha, Irene Mislej, Boris Podrecca, Miro Oppelt, Ivo Jevnikar, Alenka Puhar; Gojko Zupan (življenjepis).

Nagrade[uredi | uredi kodo]

  • odkupna nagrada za sliko Ob Ljubljanici, Maribor, 1937
  • odkupna nagrada za sliko Trg Svobode, Maribor, 1939
  • odkupna nagrada za sliko Aleksandrova cesta, Maribor, 1940
  • nagrada Premio Gualino na beneškem bienalu, Venezia / Benetke, 1950
  • nagrada Premio Parigi, Cortina, 1951
  • Velika nagrada za grafiko na beneškem bienalu, Venezia / Benetke, 1956
  • Nagrada na 2. mednarodnem grafičnem bienalu, Ljubljana, 1957
  • Nagrada UNESCO na beneškem bienalu, Venezia / Benetke, 1960
  • naziv viteza: Chevalier des Art et des Lettres, Pariz, 1968
  • Zlata nagrada Moretti, Udine / Videm, 1969
  • nagrada za risbo na mednarodnem bienalu, Rijeka, 1970
  • Grand Prix na bienalu, Menton, 1972
  • častna nagrada na III. grafičnem bienalu, Fredrikstadt, Norveška, 1976
  • naziv častnika: Commandeur des Art et des Lettres, Pariz, 1979
  • nagrada Accademico di San Luca, Roma / Rim, 1979
  • Jakopičeva nagrada, Ljubljana, (1979)
  • naziv dopisnega člana slovenske akademije znanosti in umetnosti, SAZU, Ljubljana, 1981
  • velika častna nagrada 14. mednarodnega grafičnega bienala, Ljubljana, (1981)
  • Prešernova nagrada, za življenjsko delo, Ljubljana, (1991)
  • naziv častnika Legije časti: Officier de Legion d'honneur, Pariz, 1991
  • nagrada Premio Massi, Venezia / Benetke, 1991
  • Zlati častni znak svobode Republike Slovenije, Ljubljana, 1999
  • nagrada sv. Hilarija in Tacijana, Gorica / Gorizia, 2001

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]