Zoran Mušič

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Skoči na: navigacija, iskanje
 Da bo članek zadostoval slogovnim smernicam Wikipedije, ga bo treba urediti.
Urediti ga je potrebno zaradi naslednjega razloga: prvoosebni pripovedovalec.
O tem se lahko pogovorite na pogovorni strani članka in/ali zamenjate oznako z določnejšo.
Pomagajte si tudi s Slogovnim in Pravopisnim priročnikom, pri prvih korakih tudi z Uvodom in Vadnico.

Anton Zoran Mušič, slovenski slikar, grafik in risar, * 12. februar 1909, Bukovica pri Volčji Dragi (spodnja Vipavska dolina), Slovenija, † 25. maj 2005, Benetke, Italija.

Zoran Mušič je bil krščen 11. marca 1909 kot Anton Zoran Musič. Po drugi svetovni vojni so ga pogosto imenovali tudi Zoran Music. Bil je slikarski, grafični in risarski mojster sodobne Evrope in posebej Krasa ter kraških ambientov. Bil je edini slikar slovenskega porekla, ki se je v 20. stoletju prebil v elitne kulturne kroge v Italiji in Franciji posebej v Parizu, kjer je živel večino svojega zrelega življenja. Slikal je krajine, tihožitja, portrete, konjičke, avtoportrete, tudi prizore groze iz taborišča Dachau, vedute Benetk, dvojne portrete z ženo Ido in starostne avtoportrete.

Vsebina

[uredi] Življenje

Slikar in njegovi sorodniki so bili doma na Goriškem. Oče je bil iz Šmartna v Brdih, kjer sorodniki družine Musič žive še danes. Mati Marija Blažič je bila iz Kostanjevice (Lig nad Kanalom). Vsa družina in njihovi predniki so bili slovenskega porekla. Zoran je s starši in bratom do svetovne vojne živel v vasi Bukovica, med Volčjo Drago in Biljami, pod obronki kraških gričev. Mušič starejši je bil upravitelj vaške šole, mati je bila prav tako šolana učiteljica. Očeta so po začetku I. svetovne vojne mobilizirali in poslali na fronto v Galicijo. Deček je bil iz domačega kraja izgnan skupaj z materjo in bratom ob izbruhu Soške fronte junija leta 1915 v Arnače pri Velenju. Na Štajerskem je bodoči slikar prvič obiskoval šolo. Po demobilizaciji očeta so se vsi člani družine spomladi 1918 vrnili v domače kraje. Tam se je dečku globoko v podzavest vtisnila krajina vojnih opustošenj in golega kraškega kamenja. Italijanski zavojevalci so slovensko učiteljsko družino, skupaj z očetom, leta 1919 znova izgnali z območja Brd in s Primorske. Tokrat so bežali na Koroško, v Grebinj. Dobro leto kasneje, po oktobrskem plebiscitu, so jih grobo pregnali še Avstrijci. Končno zatočišče so begunci našli na Štajerskem, družina pri Sv. Hemi nad Mestinjami. Zoran pa se je preselil v Maribor, kjer je dijak novembra 1920 nadaljeval šolanje na Realki. Po nekaj letih se je prešolal na Učiteljišče, kjer je zaključil srednjo šolo jeseni 1928. S slikanjem sta ga prva seznanjala njegova učitelja, Viktor Cotič na realki in Anton Gvajc na učiteljišču v Mariboru. Študiral je v Zagrebu, na Akademiji za likovno umetnost, pri prof. in mentorju Ljubi Babiću. Med ostalimi njegovimi profesorji sta bila manj vplivna Tomislav Krizman in Vladimir Becić. Leta 1934 je z odliko zaključil študij in pol leta kasneje s skupino slikarjev in kiparjev Brazda prvič razstavljal v Murski Soboti, in v Celju. Nato je za nekaj mesecev obiskal Španijo, od koder se je sredi leta 1935 umaknil domov na Štajersko. Javnosti je postal znan s svojimi slikami in zlasti s pismi iz Španije, objavljenimi v časniku Slovenec. V Španiji je veliko skiciral in kopiral slike El Greca in Goye.

Od leve proti desni: Zoran Mušič, Alfred Manessier, Eudaldo (okrog 1960)

Živel je v Mariboru in Hočah, po letu 1940 uradno stalno v Ljubljani. Vmes je odslužil vojaški rok v Bileći ter Rogoznici in bil po stažiranju povišan v podporočnika. Veliko je razstavljal, potoval, pisal za časopise, dajal samozavestne izjave. Vsako poletje je redno zahajal v Dalmacijo, največ na Korčulo. Kontinuirano je slikal in risal. Skupaj s prijatelji je razstavljal tudi po Jugoslaviji (Beograd, Zagreb, Osijek). Do leta 1944 je imel okoli 30 skupinskih in samostojnih razstav. Prvo samostojno razstavo je imel s kolegom F. Šimunovićem v Beogradu, manjšo retrospektivo z dvajsetimi deli že leta 1942 pri Obersnelu v Ljubljani (Galerija na Gosposvetski cesti). Bil je član kluba Brazda in skupine Neodvisni. Zvesto so ga spremljali različni kritiki, najbolj naklonjeno so o njem pisali Lojze Bizjak, Radislav Rehar in Fran Šijanec. Do italijanske kapitulacije je živel v Ljubljani. Na Primorskem je bil več mesecev, ko je slikal po cerkvah: V Drežnici in Grahovem skupaj z Avgustom Černigojem (Černigoj je izpeljal večino dela), v Gradnem v Brdih skupaj Z Lojzem Spacalom (Mušič je naslikal 14 postaj Križevega pota). V Gorico, se je selil jeseni 1943, po nemški zasedbi južne Slovenije in Italije. Leto dni je živel med Trstom, kjer je pisal in risal za časopise in Benetkami, kjer je ustvarjal gvaše. V obeh mestih je tudi razstavljal. Sredi novembra 1944 je bil interniran v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je preživel do konca vojne. Na skrivaj je naslikal nekaj skic, predvsem portretov sojetnikov. Po osvoboditvi je več kot mesec dni čakal na prevoz domov. V tem času je risal različne motive, predvsem mrtve v taborišču. V začetku junija se je z več kot sto risbami vrnil nazaj v Ljubljano in se nekaj časa zdravil na Golniku. Od tam je zaradi pritiskov povojnih oblastnikov in kolegov, ki so mu očitali razstavljanje med vojno in premalo spoštljiv odnos do partije, že ob koncu junija leta 1945 odšel v Gorico. Pozno jeseni je odpotoval v Benetke. V Benetkah se je spoprijateljil s slikarko Ido Cadorin in se leta 1949 poročil z njo. Znova je intenzivno slikal, najprej akvarele Benetk in podobe konjičkov. Razstavljal je v Trstu, Benetkah, Rimu in drugje po Italiji. Redno je zahajal v Trst in se veliko družil s slovenskimi intelektualci, pisatelji in slikarji. Znova se je začel posvečati grafiki, posebej po obiskih v Švici. Leta 1952 je imel prvo manjšo razstavo v Parizu. Po dogovoru s Francosko galerijo - Galerie de France se je v Franciji tudi ustalil. Pogosto se je vračal v Benetke, tako da je izmenoma živel med njimi in Parizom. V francoski prestolnici se je družil s kolegi iz različnih dežel, zlasti s tistimi, ki so govorili njemu domače jezike (italijansko, nemško, slovensko). Posebej ponosen je bil na svoje prijateljevanje z Giacomettijem. Pomagali so mu posamezni rojaki, ki so bili bolj vešči stikov z galeristi in tiskarji. Veno Pilon je bil reden gost v njegovem ateljeju. Skiciral je Mušiča pri slikanju konjičkov (1954), včasih ob druženju v kavarnah. V Slovenijo se je Mušič lahko prvič sam vrnil šele leta 1956. Dve leti prej so bile njegove risbe iz taborišča že razstavljene na Babićevi spominski razstavi v Zagrebu, leta 1955 njegove izbrane grafike na prvem grafičnem bienalu v Ljubljani. Na drugem bienalu je že prejel eno od nagrad in dobil možnost za manjšo samostojno razstavo grafik leta 1959. Redno je obiskoval starše v Ljubljani in Brdih, kasneje, do pozne starosti, brata in druge sorodnike v Sloveniji. Dokler je mogel, je zahajal tudi v Dalmacijo. Njegovi stanovanji v Parizu in Benetkah sta bili redno ambasadi slovenske kulture; obiskovali so ga zlasti slikarji Miha Maleš, Maksim Sedej, France Mihelič in kiparji, stari in novi prijatelji. Včasih je sam poiskal slovenske študente, da so mu delali družbo, npr. Tomaž Šalamun, Tatjana Wolf, drugič se je osamil, da je imel dovolj časa za razmišljanje in delo. Samostojno je razstavljal v številnih manjših galerijah Evrope in se skozi Avstrijo in ugledna razstavišča Nemčije le počasi prebijal v prestižne institucije Francije. V Ljubljani je bil vedno dobrodošel v Moderni galeriji, ki jo je vodil njegov prijatelj Zoran Kržišnik. Gostili so ga na samostojnih predstavitvah v letih 1959, 1960, 1967, 1990, 1997; včasih v Mali galeriji, običajno v glavni stavbi. Redno je sodeloval na vseh ljubljanskih grafičnih bienalih od prvega leta 1955 do sedemdesetih let. Zoran Kržišnik ga je uvrščal med pionirje ljubljanskega grafičnega bienala in ga imenoval enega od velikih podpornikov tega bienala. Kljub ljubosumnosti nekaterih kolegov je Mušič postal merilo za primerjave uspeha, kakovosti. Postopoma je za svoje zasluge dobil v Sloveniji vse možne stanovske in državne nagrade ter priznanja. Kržišnik je slikarju pomagal pri uveljavljanju v nemških deželah Evrope, kritiki kot Jean Grenier, Jacques Lassaigne so povzeli Kržišnikove analize, jih nadgradili in slikarju pomagali v Franciji. Slikar se je dokončno uveljavil v Evropi s svojimi ciklusi Nismo poslednji sredi sedemdesetih let. Razstavljal je v vedno bolj reprezentančnih galerijah Evrope, pogosto tudi v ZDA. Vrnil se je k svojim ciklusom notranjosti beneških cerkva, jih dopolnil z vedutami mesta ob lagunah in razvil serijo podob slikarja v ateljeju. Vedno bolj se je posvečal dvojnim portretom z Ido. Njegova velika retrospektiva je bila leta 1995 v razstavišču Grand Palais v Parizu. Razstavo sta skupaj odprla slovenski Milan Kučan in francoski predsednik François Mitterrand. Razstava je bila največja med okoli 250 samostojnimi predstavitvami umetnikovega dela v obdobju njegovega življenja. Za pariški katalog so pisali najbolj ugledni kritiki Francije in posamezniki iz drugih držav. Pozna leta je slikar preživljal v Benetkah, kjer je skoraj slep slikal temne avtoportrete. Edino stalno razstavo njegovih del, stotino grafičnih listov, so mu uredili v gradu Dobrovo v Goriških Brdih v Sloveniji. Avstrijci mu obljubljene stalne razstave v Celovcu niso uredili, odtujili pa so številne njegove umetnine. V Italiji so njegova dela v različnih manjših zbirkah, tako akvareli v Bologni in posamezna dela v Benetkah ali Rimu. Zametki zbirk nastajajo v Španiji, kjer mu je večjo razstavo leta 2008 pripravila Barcelona. Več zasebnikov v tujini in Sloveniji ima odlične zbirke njegovih umetnin.

Umrl je 25. maja 2005 doma v Benetkah, v starosti 96 let. Pokopan je na otočku Sv. Mihaela v Benetkah, na robu razdelka 16.

Po slikarjevi smrti sta bili v Ljubljani dve zanimivi razstavi: Drobna dela na papirju v Cankarjevem domu (2005) in Mušičeva dela iz privatnih zbirk v Galeriji Zala (2006). Posebno razstavo je maja leta 2006, ob obletnici slikarjeve smrti organizirala v slovenski galeriji A + A v Benetkah tudi slikarka Ida Cadorin s sodelavci.

[uredi] Delo

Zavestnega likovnega ustvarjanja se je začel lotevati okoli 1928 v Mariboru, ko se je seznanjal z osnovnimi slikarskimi tehnikami in uveljavljenimi motivi. Znanje mu je omogočilo, da je brez težav naredil sprejemne izpite na Zagrebško akademijo. V tridesetih letih se je v Zagrebu hitro razvil v akademsko šolanega slikarja in grafika. Izkazal se je za zelo spretnega risarja in nadarjenega slikarja, ki je imel na akademiji po prvem letniku vedno samo odlične ocene. Skupaj z njim so študirali Dore Klemenčič, Zdenko Kalin, Zoran Didek, malo kasneje Marij Pregelj. Bil je močno pod vplivom mentorja Babića in drugih učiteljev ter vzornikov nekoliko konservativne šole. Ustvarjal je risbe, redke grafike (linorezi, litografije), gvaše in olja s klasičnimi motivi: portret, tihožitje, krajina, mestna veduta. Na starejših oljih so vidni pastozni nanosi, vihrave poteze in premišljene kompozicije ter sorazmerno umirjena paleta. Vihravo zasnovo linij izhodiščne kompozicije motivov in notranjo dinamiko je zadržal vsa trideseta leta. Slikarjev mentor je tedaj za zgled postavljal Edouarda Maneta in španske slikarje, jasno razpoznaven je vpliv van Gogha, pri grafiki in risbah Georga Grosza, nekoliko Otta Dixa in drugih. Navduševal se je nad postimpresionisti okoli Bonnarda. Izhodišča je že med študijem in kasneje našel v vseh razvojnih obdobjih evropske kulture, od podob v Altamiri skozi italijansko 13. stoletje, navdihoval se je ob španskih slikarjih. Natančno je bil seznanjen z delom ekspresionistov, čeprav se je hitro odrekel pretiranemu izražanju čustev v svojih podobah. Najbolj se je v zgodnjem obdobju naslanjal na izhodišča fauvistov, koloristov in postimpresionistov posebej je premislil Cezanna in nekaj kasneje de Pisisa. Redno je v vseh sezonah obiskoval slovenske gore. Navdih je v zgodnjem obdobju ustvarjanja vedno bolj iskal v naravi, vendar brez njenega neposrednega posnemanja. Pogosto je slikal mestne vedute in iste motive ponavljal v različnih tehnikah. Zagrebško okolje je pustilo vtis z deli mentorja Ljubo Babić|Babića; ob njem Vidovića, Tartaglie, manj Glihe.

V Španijo je Mušič odpotoval na predlog Babića in kolege F. Šimunovića in s finančno podporo slovenskih institucij (Narodna galerija, mesto Maribor). Ta pot in izkušnje, ki jih je dobil na Iberskem polotoku, so ga dokončno potegnili iz anonimnosti v Sloveniji in Jugoslaviji. Potoval je po stopinjah svojega mentorja, ponekod dobesedno povzemal njegove izjave s predavanj in motiviko (notranjosti katedral, krajine, Toledo), drugje je ubral popolnoma svojo pot (bikoborbe, ciganske vasi). Znal je smiselno reducirati vtise in se osredotočil na tri velike umetnike in tista njihova znanja, ki so mu najbolj ugajala. V svoje ustvarjanje je povzel spoznanja Goye, Greca in kasneje Velasqueza. Kopiral je njihova dela. Povzel je prefinjeno upodabljanje notranje svetlobe, ki jo izžarevajo posamezne figure in predmeti na španskih slikah. Med potjo je pisal dnevnik in veliko skiciral. Drug navdih je bila kamnita krajina, znova nadgradnja mediterana, krasa in slovenskih gora. Odnos do vedno prisotne kraške krajine je poglobil v Bileći in kasneje dopolnil v Dalmaciji, zlasti med poletnimi slikanji vzdolž obale in zlasti na Korčuli od 1934 do 1940. Na otok je zahajal vsako poletje in tam skiciral, fotografiral ter slikal. Ohranjena je vrsta njegovih krajin in posamezne fotografije. Ustvarjal je vedno v serijah, v začetnem obdobju pogosto na prostem (Vedute Maribora, Kolodvori, motivi ob vodi, Otočanke). Bil je seznanjen z vsemi sodobnimi ustvarjalnimi trendi, tudi z eksperimenti prijateljev Ferda Delaka in Avgusta Černigoja, vendar ga takšen način izražanja ni pritegnil. Posredno je kasneje, najbolj po obiskih in življenju v Benetkah, upošteval bizantinske mozaike in fajumske portrete ter srednjeveško ustvarjanje v Italiji, npr. siensko šolo. Vse vplive in izhodišča je sintetiziral in izčistil na svoj, avtorski način, ki je prevladal nad vzorniki in šolo. Zaradi lažje dostopnosti in cene materiala je pred drugo svetovno vojno in med njo veliko ustvarjal v tehniki gvaša na papir, manj v tehniki olja na platno. Kadar ni mogel potovati, so bila pogost motiv tihožitja. Poskusil je slikati stenske slike, vendar manj uspešno. Njegov prvi večji prodor izven Jugoslavije je povezan s serijo razstavljenih gvašev v Benetkah poleti 1944. Avtorji kataloga so ga tedaj jasno postavili med Slovence in perspektivne slikarje slovanskega vzhoda s svojskim izrazom in energijo. Pri njem so iskali manj utemeljene vzhodnjaške vplive. Optimizem in načrte novih razstav je prekinil zapor in za njim koncentracijsko taborišče Dachau. Po prestavitvi v podzemno tovarno je pogosto skiciral, vendar je ohranjeno ali odkrito le malo teh zgodnjih risb s svinčnikom: vtisov iz taborišča, drobnih portretov sojetnikov ali risb po naročilu stražarjev. Izkušnje iz Dachaua, kjer je zlasti maja 1945 narisal nad 200 črtnih skic, so imele izjemen vpliv na njegovo zrelo ustvarjanje. Skice iz taborišča so izjemno pričevanje in likoven dokument ter nova stopnja Mušičeve ustvarjalnosti. Okoli 70 skic trupel in drugih motivov iz taborišča, ki so nastale pomladi 1945, tik po osvoboditvi, je ohranjeno v različnih zbirkah po svetu; največ jih je daroval muzeju novejše umetnosti v Parizu (13 na desetih listih), ena je v manjšem pariškem muzeju. V Baslu imajo v muzeju devet risb, v Celovcu najmanj pet, Ljubljani tri v Moderni galeriji. Nekaj risb je v zasebnih zbirkah: v Ljubljani so tri v treh zbirkah, v zbirki Z. v Trstu so tri v eni in dve v drugi zasebni zbirki, ena je v Genevi, ena v Barceloni, nekaj jih je razpršeno po Evropi, vsaj dve sta ostali v ZDA in desetina v lasti slikarja.

Postopoma so postale njegove slike bolj zrele, izčiščene. Sprostil se je po letu 1946; najprej z barvitimi akvareli beneških vedut: Nadaljeval je z živahno paleto v serijah popularnih dalmatinskih konjičkov v vseh tehnikah in velikostih. Poslikal je vilo v Švici, pripravljal kartone za dekoracijo potniških ladij z motivi potovanj Marca Pola (Augustus) in Pomlad (Asia), risal je za prospekte. Benetke in obiski v Švici so spodbudili ustvarjanje grafik v različnih tehnikah. V njih je ločil nekdaj v slikah združeno črtno risbo in barvne ploskve. Konjički, ki iščejo v simbolni krajini, so postali njegov prepoznavni znak, posebej v času iskanja tržišča in ob nostalgičnem domotožju, ko ni smel v staro domovino. Z domačo pokrajino so povezani še ciklusi Brodniki, Sienske in Umbrijske krajine. Novo življenje označujejo serije aktov in posebej desetine portretov Ide. Po selitvi iz Benetk v Pariz se je umetnik znova prebijal od začetka in skoraj iz anonimnosti. Poskušal se je v različnih smereh in tehnikah, slikal je slike večjih formatov, se približal abstrakciji in se vrnil k figuri, čeprav je njegov prevladujoč motiv vedno in v vsakem motivu domišljijska krajina. Ta krajina je polna notranje energije in sintez različnih znanj ter spoznanj. Stopnjevanje motivike iz konjičkov ali Dalmatink, ki potujejo na tržnico, je mogoče spremljati vzporedno v slikah in na grafikah, kjer se iz prepoznavnih figur osebe reducirajo v simbolne madeže in lise. Mušič je med novimi načini izraza in iskanja tržišča poskušal različne grafične tehnike, intenzivno barvno litografijo. Kasneje se je vračal k jedkanici, akvatinti, barvni risbi in olju. Po ponovnih obiskih domačega Krasa in Dalmacije so abstraktni motivi znova žareli v intenzivnih barvah. Očiščeni motivi Ograd, Kraških pokrajin, ožgane zemlje in kamenja so imeli vzporednice v manj uspešnih, vendar z barvami prežetih krajinah iz Cortine in Apeninov.

Nov prelom so spodbudila srečanja s profesorjem estetike Jeanom Grenierjem ter njegova monografija leta 1970 (skupaj s Kržišnikom). Grenier je natančno razčlenil Mušičev izvor, poznal vzore s krasa in slovansko dušo. Kržišnik je vsem presenečenim teoretikom, ki niso razumeli novih slikarjevih motivov iz taborišč, te celostno predstavil. Sledila je zaslužena retrospektivna razstava v pariškem Muzeju moderne umetnosti ob koncu leta 1972. Na razstavi je prvič v večjem številu pokazal svoje nove slikane spomine iz taborišča, cikluse teles trpinov Noi non siamo gli ultimi. Po tej razstavi so mu zlasti njegovi zadnji ciklusi odprli vrata v velike galerije Evrope. V zrelem obdobju je zavestno ustvarjal z bolj izbrano barvno skalo ter v lažje obvladljivem akrilu, risbah in grafikah ustvaril prevrednoteno svojsko figuraliko žrtev taborišč, podobe, ki so daleč od osladnosti bolj priljubljenih starejših krajin. S slikami se je oddolžil lastnim notranjim moram preživetja po taborišču, spominu sotrpinov v taborišče Dachau in bil aktualen v času novih vojn. S serijami Nismo poslednji je prepričal še zadnje dvomljivce. Nadaljeval je z rastlinskimi motivi in se vrnil v upodabljanje svojih videnj Benetk. Zavestno je v svojem delu preizkušal zanj nove tehnike slikanja, kasneje vedno bolj reduciral barve, iskal součinkovanje struktur platna, tekstur, odsotnosti bleščav. Nadaljeval je s cikli podob ožganih hrastov-plutovcev, s figurami Samotarjev, z Avtoportreti, slikami notranjščin: osamljenosti ali odtujevanja najbližjih je izrazil v serijah V ateljeju, Dvojni portreti, Katedrale. Sledili so Popotniki, Anachoreti, Goli portreti. V pozni starosti je po papirju skoraj slep vlekel črte svoje lastne podobe ali svoje žene Ide kot grafe notranjih čustev in oblik, kjer svetloba telesa izstopa iz temin ozadij.

Stalna zbirka njegovih povojnih grafik je od leta 1991 na ogled v dvorcu Dobrovo v Goriških brdih. To je edina njegova stalna zbirka na svetu. V Sloveniji je poleg Dobrovega njegovo delo zastopano v stalnih zbirkah Moderne galerije Ljubljana, ki ima zanimivo serijo zgodnjih in nekaj poznih del, v Umetnostni galeriji Maribor (zlasti zgodnje slike) in v Kambičevi zbirki v Metliki. Manjše galerije imajo posamezna dela (Galerija Vena Pilona v Ajdovščini, Galerija Slovenj Gradec, ...).

V Barceloni so v Gaudijevi palači La Pedrera imeli od 25. februarja do 18. maja 2008 obsežno retrospektivno razstavo z okoli 130 predstavljenimi deli: skicami, akvareli, oljnimi in akrilnimi slikami iz vseh obdobij med 1945 in 2001. Skrben izbor Jeana Claira in njegovih sodelavcev je spremljal katalog in film, ki ga je v osemdesetih letih posnela švicarska televizija.

V Trstu je bila v galeriji Torbandena od 29. februarja do konca marca 2008 manjša razstava del na papir (okoli 20 akvarelov in risb). Razstavili so še nekaj oljnih slik. V Ljubljani je imela Galerija Zala od 14. marca do srede aprila 2008 razstavo Mušičevih grafik (70 različnih grafik). Avgusta 2008 je izšla brošura Stevena Jarona o Mušičevih taboriščnih risbah. Decembra 2008 je izšla knjiga spominov Mušičeve žene Ide (avtorica G. del Bon). V Ljubljani, Ajdovščini in Novi Gorici je bila ob stoletnici rojstva odprta vrsta razstav. Marca 2009 je mogoče videti dokumentarno razstavo Španska vizija v Narodni galeriji in razstavo Mušičeve risbe v Galeriji Zala v Gosposki ulici ter razstavo grafik v Galeriji Breg 22. SAZU pripravlja dvodnevni simpozij, posvečen delu in življenju slikarja. Simpozij je bil 26. in 27. marca 2009. V Cortini je bila od februarja do srede aprila 2009 odprta razstava Mušičevih podob Dolomitov.

Moderna in Narodna galerija pripravljata oktobra letos večjo retrospektivno razstavo. Vsi lastniki Mušičevih del, ki to želijo, lahko informacije o svojih slikah, ki bi jih lahko uvrstili na razstavo, sporočijo strokovnjakom omenjenih galerij. Posebej so vabljeni lastniki del nastalih pred letom 1945. Svoje podatke naj javijo do konca julija 2009.

[uredi] Serije podob

  • 1931-33 grafike s socialno motiviko: Na ulici, Trg, Predmestje
  • 1934 zgodnja Tihožitja (Ribe)
  • 1935 Slike iz Španije (kopije: El Greco: El Espolio, Inquisition; Goya: Smejoči ženi in mož, Oblečena Maya. Sedeča Španka?;) Bikoborba, Cerkev San Francisco, risbe Penitenti, Kolporter, Toledo, Madrid)
  • 1935-1938 : Tihožitja (Cvetje, Tulipani, Anemone, Vrtnice)
  • 1935-1937 : Vedute Maribora, Košaki, Predmestje, Kamnica
  • 1935-1940 : Krajina na Korčuli, Pot na trg, Tržnica, V ogradi, Poletni počitek
  • 1936-1940 Portreti: dr. Soklič (1938); Vitomil Zupan (1940); Borut Pretnar (1940); Andrej in Marko Loos 1937; Gospa Loos 1938; Portret moža, Gospa Marija Musič 1937; Župan Juvan;
  • 1936-1938 : Aleksandrova cesta, Maribor
  • 1937-1939 : Mariborski kolodvor, Kolodvori
  • 1937-1940 : Dalmatinke ne tržnici - Korčula
  • 1938-1943 : Akti v interierjih
  • 1940 : Cavtat, Gostilnica, Cafe al Mare
  • 1940-1943 : Tihožitja (Jabolka, Ribe, Školjke)
  • 1940-1943 : Motivi iz Ljubljane (Ob Ljubljanici, Tržnica, Valvasorjev trg, Kolodvor, Fužine, Cukrarna)
  • 1942-1943 : Svetniki (Kip svetnika, Kip svetnice, Razpela)
  • 1943 : Ajdovščina v Ljubljani (Figovec)
  • 1943-1944 : Notranjosti katedral (Benetke), Nabrežja, Gostilna
  • 1944-1945 : Risbe iz Dachaua
  • 1946-1949 : Akti, portreti (Ida Barbarigo), Avtoportreti
  • 1947-1948 : Benetke (Trgi, Nabrežja, Palače, Barke, Cerkve)
  • 1946-1953 : »Dalmatinski motivi« (Žene in oslički, Konjički, Konji, ki gredo mimo, Dalmatinski griči, Tržnice)
  • 1949-1953 : Brodniki (Trajekt)
  • 1949-1956 : Umbrijske krajine, Sienske krajine, Črna gora
  • 1950-1953 : Portreti in Akti
  • 1953-1956 : Dalmatinske žene, Četrtkova tržnica, Sredina tržnica
  • 1956-1958 : Mreže in barke (Chioggia)
  • 1957-1960 : Dalmatinske zemlje, Istrske zemlje, Jadranske zemlje, Ogoljene krajine, Puste zemlje
  • 1963-1968 : Italijanski motivi, Motivi iz Cortine d'Ampezzo, Apenini
  • 1966 : Dalmatinski griči
  • 1969-1980 : Skalnata krajina, Samo kamenje
  • 1970-1976 in 1987 : Nismo poslednji
  • 1972-1975 : Rastlinski motivi, Letni časi
  • 1975-1976 : Krajine iz Dolomitov (Averau, Cinque Torri)
  • 1981-1982 : Benetke, Kanal Giudecca, Punta della Dogana, Beneška pročelja
  • 1983-1985 : Notranjosti katedral
  • 1983-1990 : Atelje, avtoportreti in portreti Ide, Dvojni portreti
  • 1988-1990 : Mesta, nočni pogledi na Pariz
  • 1991-1998 : Goli (Anachoreti), Mož, ki se umiva, Avtoportreti
  • 1998-2000 : serija risb Avtoportret (glava)

[uredi] Muzeji in galerije

Javne zbirke z Mušičevimi deli

Slovenija

Avstrija

Francija

Hrvaška

  • Galerija Moderne umjetnosti, Zagreb
  • Muzej moderne i sodobne umjetnosti, Rijeka

Italija

Izrael

Makedonijal

  • Muzej sodobne umetnosti, Skopje

Nemčija

Nizozemska

Španija

Švedska

Švica

  • Kunstmuseum, Basel (9 risb iz Dachaua)
  • Musée Jenisch, Vevey

Velika Britanija

Združene države

[uredi] Citati

“ Verjamem, da umetnik pripada človeštvu in, da je v naravi človeka, da prispeva k človečnosti in da odbija nasilje, samovoljo, krivico. Nikoli nisem bil član nobene stranke, toda nikoli nisem skrival svojega mišljenja ali svojega nasprotovanja. ”

[uredi] Viri

  • Zoran Kržišnik, Zoran Mušič grafike, III. Mednarodni bienale grafike, katalog razstave, Moderna galerija, Ljubljana, 1959.
  • Zoran Kržišnik, Zoran Mušič, katalog razstave, Moderna galerija, Ljubljana, 1967.
  • Jean Grenier, Zoran Music, Le Musée de Poche, Paris, 1970.
  • Taja Vidmar Brejc, Zoran Mušič, monografija, seminar dr. N. Šumija, Filozofska fakulteta univerze v Ljubljani, Ljubljana, 1973. /tipkopis/
  • Nelida Silič Nemec, Nace Šumi, Zoran Kržišnik, Galerija Zorana Mušiča, Grad Dobrovo, Stalna zbirka grafičnih del Zorana Mušiča, Goriški muzej, Nova Gorica, 1991.
  • Zoran Music, Galeries nationales du Grand Palais, Paris, 1995.
  • Gojko Zupan, Zorenje Zorana Mušiča med 1909 in 1935, separat, Ljubljana, 2006.
  • Gojko Zupan, Zoran Mušič Iz slovenskih privatnih zbirk II, Grafika (1931-1984), Ljubljana, 2008.
  • "Zoran Music a Cortina. Il ciclo naturalistico della vita", a cura di Daniele D'Anza, Il ramo d'oro edizioni, Trieste, 2009. ISBN 9788889359419

[uredi] Nagrade

  • prejme odkupno nagrado za sliko Ob Ljubljanici, Maribor, 1937
  • prejme odkupno nagrado za sliko Trg Svobode, Maribor, 1939
  • prejme odkupno nagrado za sliko Aleksandrova cesta, Maribor, 1940
  • prejme nagrado Premio Gualino na beneškem bienalu, Venezia / Benetke, 1950
  • prejme nagrado Premio Parigi, Cortina, 1951
  • prejme Veliko nagrado za grafiko na beneškem bienalu, Venezia / Benetke, 1956
  • prejme Nagrado na 2. mednarodnem grafičnem bienalu, Ljubljana, 1957
  • prejme Nagrado UNESCO na beneškem bienalu, Venezia / Benetke, 1960
  • prejme naziv viteza: Chevalier des Art et des Lettres, Pariz, 1968
  • prejme Zlato nagrado Moretti, Udine / Videm, 1969
  • prejme nagrado za risbo na mednarodnem bienalu, Rijeka, 1970
  • prejme Grand Prix na bienalu, Menton, 1972
  • prejme častno nagrado na III. grafičnem bienalu, Fredrikstadt, Norveška, 1976
  • prejme naziv častnika: Commandeur des Art et des Lettres, Pariz, 1979
  • prejme nagrado Accademico di San Luca, Roma / Rim, 1979
  • prejme Jakopičevo nagrado, Ljubljana, (1979)
  • prejme naziv dopisnega člana slovenske akademije znanosti in umetnosti, SAZU, Ljubljana, 1981
  • prejme veliko častno nagrado 14. mednarodnega grafičnega bienala, Ljubljana, (1981)
  • prejme Prešernovo nagrado, za življenjsko delo, Ljubljana, (1991)
  • prejme naziv častnika Legije časti: Officier de Legion d'honneur, Pariz, 1991
  • prejme nagrado Premio Massi, Venezia / Benetke, 1991
  • prejme Zlati častni znak svobode Republike Slovenije, Ljubljana, 1999
  • prejme nagrado sv. Hilarija in Tacijana, Gorica / Gorizia, 2001

[uredi] Opombe in reference

[uredi] Zunanje povezave


 Portal Vojaštvo
Vzpostavljeno iz »http://sl.wikipedia.org/wiki/Zoran_Mu%C5%A1i%C4%8D«