Toledo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Toledo
Mesto

Zastava

Grb
Toledo se nahaja v državi Španija
Toledo
Geografski položaj v Španiji
Koordinati: 39°52′N 4°2′W / 39.867°N 4.033°W / 39.867; -4.033Koordinati: 39°52′N 4°2′W / 39.867°N 4.033°W / 39.867; -4.033
Kraljevina Zastava Španije Španija
Avtonomna regija Kastilja-Manča
Provinca Toledo
Površina
 • Kopno 232,1 km2
Nadmorska višina 529 m
Prebivalstvo (2013)[1]
 • Skupno 83.593
Poštne številke 45001–45009
Omrežna skupina +34
Spletna stran www.ayto-toledo.org
Unescova svetovna dediščina
Zgodovinsko mesto Toledo
Ime, kot je zapisano na seznamu svetovne dediščine
Tagus-Toledo.JPG
Staro mesto Toledo
Države Zastava Španije Španija
Tip kulturni
Kriterij i, ii, iii, iv
Referenca 379
UNESCO regija Evropa
Zgodovina vpisa
Vpis 1986 (10. zasedanje)

Toledo (latinsko Toletum, arabsko طليطلة, DIN Ṭulayṭela) je mesto v osrednji Španiji ob reki Tajo 70 km južno od Madrida. Je glavno mesto mesto province Toledo, avtonomne regije Kastilija-Manča in sedež istoimenske nadškofije. Skupaj s Segovio in Ávilo spada v skupino treh zgodovinskih metropol v okolici španskega glavnega mesta.

Leta 1986 je bil zaradi svoje bogate kulturne in spomeniške dediščine in zgodovinskega sobivanja krščanske, islamske in judovske kulture uvrščen na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine.

Med slavnimi osebami, ki so bile rojene ali so živele v Toledu, so astronom in astrolog Al Zarkali, pesnik Garcilaso de la Vega, firenška vojvodinja Eleonora Toledska, kralj Alfonz X. Kastiljski in slikar El Greco.

Toledo je bil nekoč znan po proizvodnji hladnega orožja, predvsem mečev in bodal, ki sedaj spadajo med mestne spominke.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Mesto je bilo domnevno naseljeno že v bronasti dobi. Rimski zgodovinar Livij (okoli 59 pr. n. št. – 17 n. št.) ga opisuje kot "urbs parva, sed loco munita" - majhno, naravno utrjeno mesto. Ko ga je leta 193 pr. n. št. osvojil rimski general Mark Fulvij Mobilio, je postal pomembna rimska kolonija in glavno mesto Karpentije.[2] V rimskem obdobju se je razvil v glavno trgovsko in upravno središče rimske province Carthaginensis. Po padcu Rimskega imperija je postal prestolnica Vizigotskega kraljestva, ki ga je ustanovil Liuvigild (ali Leovigild). Kraljestvo je propadlo po arabski osvojitvi Iberskega polotoka v letih 711 do 719.

V Kordovskem kalifatu je bil Toledo od leta 761 do 857 središče številnih uporov proti Arabcem.[3] Od leta 920 do 932 je mestu vladala dinastija Kasi, potem pa je mesto po dolgotrajnem obleganju osvojil Abd Al Rahman III..[4] Sledilo je obdobje, znano kot La Convivencia, se pravi obdobje sožitja muslimanov, kristjanov in Judov.

Arabci so Toledo preimenovali v Ṭulayṭulah. Don Izak Abrabanel, ugledna judovska osebnost iz 15. stoletja, ki je bil eden od kraljevih zaupnikov in priča izgona Judov leta 1492, je trdil, da so ga tako imenovali prvi judovski naseljenci, ki so se tja priselili v 5. stoletju pr. n. št.. Ime bi lahko bili sorodno s hebrejskim samostalnikom טלטול, ki pomeni (po)potovanje ali tavanje in simbolizira njihovo potovanje iz Jeruzalema. Prvotni poganski previvalci so mesto imenovali Pirisvale.[5][6] Po propadu Kordovskega kalifata je postal glavno mesto ene od najbogatejših taif v Al Andaluzu. Med prebivalci so prevladovali muladi. Zaradi svoje zemljepisne lege v osrednjem delu Iberskega polotoka je bil stalen cilj spopadov med muslimani in katoliškimi vladarji iz severne Španije. Leta 1085 ga je osvojil Alfonz VI. Kastiljski kot prvo večje mesto, ki je padlo v krščanske roke.

Alfonz VI. je osebno prevzel oblast v Toledu in začel pobirati davke v propadli Toledski taifi. Njeno ozemlje je priključil k svojemu združenemu kraljestvu Leon-Kastilja. Toledo je tudi po krščanski osvojitvi ostal glavno kulturno središče. Njegove arabske knjižnice niso izropali, ampak so v njej ustanovili prevajalsko središče, v katerem so islamski, judovski in krščanski učenjaki prevajali iz arabščine in hebrejščine v kastiljščino, kastiljski učenjaki pa iz kastiljščine v latinščino. Dolgo pozabljeno znanje se je začelo znova širiti v krščansko Evropo.

V 16. stoletju je bil Toledo nekaj časa prestolnice Kastilje. Dvor se je zatem preselil v Valladolid in nato v Madrid. Njegov pomen je zato upadel, dokler ni v poznem 20. stoletju postal glavno mesto avtonomne regije Kastilja-La Manča. Gospodarsko nazadovanje je po drugi strani pripomoglo k ohranitvi njegove kulturne in arhitekturne dediščine, zaradi katere ga vsako leto obišče mnogo turistov.

Glavne znamenitosti[uredi | uredi kodo]

Toledo je bil leta 1940 razglašen za zgodovinsko-umetniško mesto. Leta 1987 ga je Unesco uvrstil na seznam svetovne kulturne dediščine. Med glavne mestne znamenitosti spadajo:

  • Grob svete Beatrike da Silva, ustanoviteljice Reda brezmadežnega spočetja, v samostanu koncepcionistov.
  • Castillo de San Servando, srednjeveški grad ob reki Tajo, ki je branil dostop do mostu Alcántara.
  • Gotska stolnica Santa María de Toledo iz 13. stoletja, v kateri sta baročni oltar El Transparente (Narcisco Tomé, 1729-1732) in najslavnejša El Grecova oltarna slika El Espolio (Slačenje Kristusa, 1577-1579).
  • Samostan San Juan de los Reyes v gotskem slogu (15. stoletje).
  • Renesančni muzej-bolnišnica de Santa Cruz.
  • El Grecov muzej v umetnikovi domači hiši s številnimi pomembnimi El Grecovimi slikami.
  • Santa Maria la Blanca, najstarejša sinagoga v Evropi, sedaj v lasti katoliške cerkve.
  • Sinagoga El Transito v judovski četrti (Judería), v kateri je Sefardski muzej.
  • Bolnišnica de Tavera v renesančnem slogu (16. stoletje), ki se zgleduje po El Escorialu.
  • Cerkev Santiago del Arrabal v mudeharskem slogu.
  • Cerkev Santo Tomé (14. stoletje) v mudeharskem slogu. V cerkvi je slavna El Grecova slika Pogreb grofa Orgaza.
  • El Cristo de la Luz, majhna mošeja-molilnica, zgrajena leta 999. Molilnica je bila kasneje razširjena z mudeharsko apsido in preurejena v cerkev.
  • Palača Galiana (13. stoletje) v mudeharskem slogu.
  • Mošeja Tornerías (11. stoletje).
  • Trdnjava Alcázar (16. stoletje) na najvišji točki mesta, v kateri je od leta 2009 Vojaški muzej.
  • Puerta de Bisagra Nueva, glavna mestna vrata.
  • Puerta de Bisagra, glavna mestna vrata v al andaluškem obdobju.
  • Puerta del Sol, mestna vrata v mudeharskem slogu, ki so jih v 14. stoletju zgradili malteški vitezi.
  • Vrata Bab al-Mardum, najstarejša mestna vrata.
  • Puerta Cambrón, arabska vrata iz 16. stoletja.
  • San Román, muzej toledskih koncilov in vizigotske kulture.
  • Samostan Ermita del Cristo de la Vega (11. stoletje) v mudeharskem slogu.
  • Most Alcántara, rimski most čez Tajo.
  • Most Puente de San Martin, srednjeveški most čez Tajo.

Svet občin Kastilje-Manče je v počastitev štiristoletnice izdaje Cervantesovega romana Veleumni plemič don Kihot iz Manče (El ingenioso caballero don Quijote de la Mancha, 1605) zasnoval Don Kihotovo pot, ki poteka skozi kraje, ki so omenjene v romanu. V 1. in 8. etapo poti je vključen tudi Toledo.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1. januar 2013, Statistični urad Kraljevine Španije.
  2. ^ [1] Toledo, Encyclopædia Britannica. Pridobljeno dne 21. aprila 2014.
  3. ^ R. Collins, Early Medieval Spain: Unity in Diversity, 400-1000, St. Martin's Press, 1995, str. 187.
  4. ^ A. Christys, Christians in Al-Andalus 711-1000, Curzon Press, 2002, str. 20.
  5. ^ I. Abrabanel, Commentary on the First Prophets (Pirush Al Nevi'im Rishonim), Jeruzalem, 1955, str. 680 (v hebrejščini).
  6. ^ Shelomó ibn Verga, Shevet Yehudah, Lemberg, 1846, str. 6b-7a (v hebrejščini).

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]