Tridentinski koncil

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Zasedanje tridentinskega koncila na sliki Bartolomea Bossija iz cerkve v Krkavčah
Niz člankov
Krščanstvo
Krščanstvo

Osebnosti
Jezus Kristus
Devica Marija
Apostoli
Cerkveni očetje
Svetniki
Papeži

Zgodovina
Ekumenski koncili
Velika shizma
Katolištvo
Pravoslavje
Protestantizem

Osnove
Sveta Trojica
Cerkev
Sveto pismo
Zakramenti

Molitve
Oče naš
Zdrava Marija
Veroizpoved
Rožni venec

Tridentinski koncil je z dolgimi vmesnimi premori potekal osemnajst let (od leta 1545 do leta 1563) in je bil odgovor na reformacijo, ki je v tistem času preplavila pol Evrope. Namen je bil reformirati katoliško Cerkev od znotraj zaradi zahtev reformacije, vendar to ni uspelo in sledil je razkol. Ta veliki cerkveni zbor je potekal v Tridentu (danes Trento, Italija) in v Bologni. Na koncilu so vpeljali Katekizem rimskokatoliške Cerkve, določili standarde obredov v rimskokatoliški Cerkvi in dokončno potrdili svetopisemski kánon.

Nekateri sklepi[uredi | uredi kodo]

Tridentinski koncil velja za enega najvažnejših v zgodovini Cerkve, saj so na njem sprejeli odločitve, ki so močno posegale na različna področja vsakdanjega življenja.

Zakonska zveza[uredi | uredi kodo]

Sklepi zbora so med drugim obravnavali spolno življenje in znova naznanili, kot so to storili sto let pred tem na koncilu v Firencah (gl. Florentinski koncil), da je zakon zakrament in ga nihče ne more razveljaviti. Poroka je postala zapovedan javen in slovesen obred pod nadzorom Cerkve. Z dodatnima ukrepoma so poskusili uveljaviti svetost zakona: tako imenovane skrivne, tj. brez ustreznih formalnosti sklenjene zakonske zveze naj bi ne bile več veljavne, pred samo poroko pa naj bi bili oklici, trikratno naznanilo v cerkvi, pri sami poroki pa naj bi bile prisotne tri priče, med njimi duhovnik, ki pozna ženina in nevesto.

Novost je bilo določilo, da morata mlada pred poroko dobiti dovoljenje staršev. O tem so razpravljali tudi na nekaterih prejšnjih koncilih, vendar tega niso dosledno spoštovali povsod; po novem pa so to določilo postavili na stopnjo cerkvene postave.

Drugo poglavje tridentinskih sklepov je obravnavalo problem duhovniških zakonov. Duhovnikom so znova ukazali, da so se dolžni držati zaobljube devištva v najstrožji obliki. Med drugim so razpravljali o pohujšljivi književnosti in posledično se je Boccacciov Dekameron znašel na seznamu (t. i. Indeksu) prepovedanih knjig. Prav tako so strogo obsodili upodabljanje telesne golote v likovni umetnosti.

Izobrazba duhovnikov[uredi | uredi kodo]

Duhovniki so morali biti primerno izobraženi. Študij teologije je zato doživel velik razcvet. V ta namen je papež ustanovil nov meniški red: Jezusovo družbo ali jezuite.

Vulgata[uredi | uredi kodo]

Koncil je potrdil Vulgato kot edino besedilo, po katerem se smejo ravnati verniki in duhovniki.

Matične knjige[uredi | uredi kodo]

Da bi izboljšali pregled nad verniki so uvedli matične knjige, v katere so vpisovali vsa rojstva, poroke in smrti.


Literatura[uredi | uredi kodo]

  • O sklepih, nanašajočih se na spolnost: Morus (1961): Zgodovina seksualnosti, Cankarjeva založba, Ljubljana, str. 175 - 176.