Meč

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Dolgi meč, začetek 16. stoletja

Mèč je hladno orožje za sekanje in bodenje, praviloma z ravnim in na obeh straneh nabrušenim rezilom. Najdemo ga od antičnih do srednejeveških kultur, tako v Evropi kot v srednji Aziji in na daljnem vzhodu.

Zgodovina meča[uredi | uredi kodo]

Prve najdbe mečev segajo v zgodnjo bronasto dobo, kot na primer najdbe v Grčiji (Mikene, Šparta). Zaradi majhne trdote kovine so bili ti meči dokaj neprimerni za boj meč na meč, imeli pa so velik učinek proti »primitivnejšim« palicam ipd. Seveda so bili redki, saj še niso imeli izpopolnjenih tehnik izdelave, zato so večji pomen imeli v obredih, ko so označevali status nosilca.

Bistveno vlogo meč kot orožje dobi šele z nastopom železne dobe, ker ima železo, še posebej pa jeklo veliko večjo trdoto od brona. Prve najdbe železnih mečev so iz najdb halštatske kulture, tako v severni kot južni Evropi. Klub temu, da je bilo na začetku železne dobe glavno orožje še vedno sulica (na primer grški hopliti in rimski legionarji), je dobil meč predvsem v rimski armadi velik pomen kot kratek meč (gladius). Sulica se kot primarno orožje pehotne vojske ohrani tudi skozi srednji vek in renesanso, izrinejo jo šele muškete z bajoneti. Enoročni meč je uporabljala tako konjenica kot pehota (tudi lokostrelci, topničarji ipd.), pogosto kot sekundarno orožje za boj na blizu. Bilo je tudi razširjeno sredstvo samoobrambe pri civilni populaciji. Enoinpol- ter dvoročni meči so se uporabljali kot primarno orožje.

Meč nastopa tudi v vrsti sag in legend, na primer o kralju Arturju, (znameniti Excalibur) in mitu o Nibelungih (Siegfridov meč Balmung). Meč je imel veliko vlogo pri srednjeveških obredih (kronanje, povzdignenje v viteški stan, ...). V zbirki kraljevskih insignij praktično vseh nekdanjih in obstoječih kraljevin je tudi meč.

Z razvojem močnejših oklepov so se morali tudi meči ojačati. Iz začetnih 0,80-1,0 metra so se najprej podaljšali na 1,1-1,3 metra in nato tudi do 1,9 metra. Tako dolg meč je zahteval enoinpol- oz. dvororočno rabo ter je povzročil ob močnem udarcu resne notranje poškodbe (tope poškodbe), tudi če ni presekal oklepa.

Dvoročne meče, ki se jih pogosto vidi na upodobitvah najemnikov (Landsknecht) so izdelovali že v srednjem veku, vendar niso bili namenjeni uporabi v boju. Njihov namen je bil predstavitev, pogosto so bili razstavljeni, uporabljali so se deloma tudi za izvršitev smrtnih obsodb (obglavljenje). V času tridesetletne vojne so jih skušali uporabiti, vendar brez posebnega uspeha. Bili so predolgi in prenerodni za uspešno uporabo na bojnem polju.

Delitev mečev[uredi | uredi kodo]

glede na prijem[uredi | uredi kodo]

  • enoročni,
  • enoinpolročni,
  • dvoročni

glede na namen[uredi | uredi kodo]

  • bojni,
  • ceremonialni,
  • paradni,
  • usmrtitveni,

tipi mečev[uredi | uredi kodo]

Sestavni deli meča[uredi | uredi kodo]

  • ročaj
  • rezilo
  • ročajni glavič
  • držaj
  • odbojnik
  • ostrina
  • konica

Značilni meči[uredi | uredi kodo]

Meči Afrike in Srednjega vzhoda[uredi | uredi kodo]

Flisa - Kaskara - Kindžal - Quaddara - Takouba

Meči Indijske podceline[uredi | uredi kodo]

Pata - Rao dao - Zafar takieh

Meči Daljnega vzhoda[uredi | uredi kodo]

Barong - Dao - Kampilan - Kleveng - Mandau - Noklang - Parang ihlang - Parang pandit - Talibon - Katana

Evropski meči[uredi | uredi kodo]

Cinquedea - Claidheamh noir - Claymore - Flamberg - Gladij - Katzbalger - palaš - Salonski meč - Schiavona - Spadroon - udrihač

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]