Šparta

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Za mesto glej Šparta (mesto)
Šparta
Σπάρτη
11. stoletje pr. n. št.–195 pr. n. št.
Ozemlje Šparte
Glavno mesto Šparta
Jeziki dorščina
Religija grški politeizem
Vlada oligarhija
Zgodovinsko obdobje klasika
 -  Peloponezijske vojne 431 pr. n. št. - 404 pr. n. št. 11. stoletje pr. n. št.
 -  Bitka pri Termopilah 480 pr. n. št.
 -  ukinitev 195 pr. n. št.
Valuta železne ploščice

Špárta (grško Spárte (Σπάρτη); tudi Spárta) je bila starogrška mestna država, ki jo je ustanovilo grško pleme Dorcev. V času klasične Grčije je bila Šparta najvplivnejša mestna država na Peloponezu, obsegala je vso Lakonijo in Mesinijo. Po moči so s Šparto bile med grškimi polisi primerljive le Atene.

Današnja Šparta leži nekaj kilometrov od lege antičnega mesta.

Etimologija[uredi | uredi kodo]

V dorščini se Šparta imenuje Spárta (Σπάρτα), v atiški grščini pa Spartē (Σπάρτη). Pojem »špartanske vzgoje« se še danes uporablja kot idiom za skrajno strogo, vojaško vzgojo.

Špartanska družba[uredi | uredi kodo]

Šparta je bila vojaška država. Že ob rojstvu so pustili živeti le krepkim otrokom (šibke so vrgli v prepad). Dečke od 8 do 20 let so urili v posebnih zavodih. Dobivali so le pičlo hrano, hodili bosi in goli, saj so imeli samo ogrinjalo, ki jim je poleti in pozimi služilo kot obleka, ponoči pa kot odeja. Pogosto so jih tudi tepli, a so morali vse to prenašati molče. Špartanski vojaki so se bojevali tesno skupaj in s ščitom branili svojega soseda. Ker so živeli ves čas skupaj, so bili pogosto veliki prijatelji in včasih tudi ljubimci, zato so zvesto branili drug drugega. Nosili so dolge lase, ki so bili znak poguma.

Politična ureditev[uredi | uredi kodo]

Šparta je odstopala od drugih grških polis ravno po tem, da je obdržala kralje po arhaični dobi vse do 3. stoletja pr. Kr., ko so polis vključili v ahajsko zvezo. Celo več, medtem ko so ostale polis v stari dobi imele po enega kralja, je Šparta imela ves čas po dva kralja. Po tradiciji je bil en kralj iz rodbine Agaidov, drugi pa iz rodbine Evripontidov. Vsaka od rodbin je svoj izvor navajala od enega izmed dvojčkov Evristena ali Prokleja, Heraklejevih potomcev. Ta dva naj bi namreč dve generaciji po trojanski vojni zavzela Šparto. Zgodba se ujema s časom propada mikenske kulture in prihoda Dorcev na Peloponez. V Šparti so vodili spisek kraljev od vsega začetka, čeprav danes za obdobje pred 6. stoletjem pr. Kr. nimamo zanesljivih dokazov o kraljih. Dva kralja so v Šparti uvedli zato, ker je bila ob koncu arhaične dobe zaradi širjenja v Mesenijo stalno v vojni. V primeru, da je en kralj padel, je drugi še vedno lahko vladal in preprečil oslabljenje države. Po tradiciji pa je tako svetovalo Delfsko preročišče, ko ni bilo jasno, kateri od dvojčkov bi zavladal mestu. Znano je tudi, da sta si bili obe kraljevi rodbini stalno v laseh, kar pa Špartancev ni obremenjevalo.

Kralja sama pa nista imela veliko pristojnosti. Stalno ju je adzorovalo 5 vsako leto izvoljenih eforov (ἔϕορος); stalno so ocenjevali njuno vladanje in od njiju celo zahtevali pokornost. Za eforja so bili lahko izvoljeni le enkrat v življenju državljani, starejši od 30 let. Efori so bili vrhovni sodniki, preganjali so nezaželene tujce, imeli so pravico do kaznovanja in nadzorovanja kraljev, napovedovali so vojne in sklepali mir. Da so lahko nekaznovano pobijali helote, so jim efori vsako leto napovedali vojno. Od 5. stol. pr. Kr. so bili najpomembnejša politična sila v državi. Vsakih 8 let so efori celo vprašali preročišče, če kralja še uživata naklonjenost bogov. V resnici sta kralja morala voditi samo še verske zadeve in vojaške pohode. Prva sta morala na pohod in se zadnja vrniti. S seboj sta lahko vzela živine, kolikor sta je hotela. Pri žrtvovanju sta prejela dvojno količino mesa in kožo zaklane živali. Vsako polno luno in 7 dni zatem sta na državne stroške v Apolonov tempelj prejela žrtveno žival, ječmenovo kašo in vino. Na raznih prireditvah sta imela vedno častno mesto. Več privilegijev kralja nista imela. Pravzaprav sta morala biti someščanom zgled skromnosti in kreposti.

Če je pri Homerju najbolj znan Špartanski kralj Leonidas, ki se je s 300 Špartanci žrtvoval za domovino, je tretji veliki grški zgodovinar Ksenofont inel najbolj v čislih kralja Agezilaja. Njegove dosežke opisuje v Grški zgodovini, njemu na čast pa je napisal celo hvalnico.

Geruzijo (svet starešin) so sestavljali kralja in 28 članov (gerontov), starih nad 60 let in izvoljenih dosmrtno. Geruzija je pripravljala zakone za ljudski zbor - apelo.

Člani Apele (zbora) so bili vsi moški Špartanci, stari nad 30 let. O predlogih niso smeli razpravljati, zato je apela z vzklikanjem potrjevala ali zavračala zakonske predloge geruzije. Lahko je razglasila vojno in določila kralja, ki je vodil vojsko. Iz apele so volili člani geruzije in eforje.

Špartanska šola in vzgoja[uredi | uredi kodo]

Namen šolanja otrok v militaristični Šparti klasične dobe je bil dobiti poslušnega in učinkovitega vojaka. Vrline kot so samoodpovedovanje, preprostost in poslušnost zakonu ali oblasti so jim bile vse. Šparta je taka postala sicer šele po neprestanih vojnah z Mesenci, kljub vsemu pa so tak ustroj države pripisovali napol mitološkemu kralju Likurgu.

Špartanski deček ali deklica sta morala imeti popolno telo. Že ob rojstvu so dojenčke s hibami vrgli s pečine ali pa ga dali v vzgojo helotom. Zdrave so pustili materam. Deček je šel zdoma v šolo s 6 ali 7 leti. Pridružil se je skupini, ki je že od začetka morala delovati kot vojaška enota. Do 18. leta so tako živeli v lopah v bratovščinah, se učili spretnosti za preživetje in vojaških spretnosti. Stalno so se urili bosi: tekli so, metali kopje in disk, skakali, plavali in lovili. Hrane so dobili premalo, če pa so jo kradli in bili pri tem zasačeni, so bili kaznovani. Nekaj malega so se učili tudi brati in pisati, vendar to ni bilo tako pomembno. Petja in plesa so se učili, kolikor je bilo vključeno v obrede pri vojaškem življnju. Samo fant, ki je ob koncu šolanja prestal test, je postal polnopravni državljan. Vsi ostali so postali perioiki. Za razliko od drugih grških mest v Šparti niso učili deklet samo domačih opravil, ampak so se prav tako učila teči, skakati, metati kopje in disk in se boriti. Samo močna dekleta so po njihovem mnenju lahko rodila močne otroke.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Chrisp, Peter (2008). E.raziskovalec: Stara Grčija. Ljubljana: Mladinska Knjiga. COBISS 239256832. 
  • Morris, Neil (2005). Ilustrirana zgodovina sveta. Radovljica: Didakta. COBISS 220386304.