Keramika

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Med keramične materiale spadajo vse nekovinske in anorganske snovi. Od kovin se ločijo po predznaku temperaturnega koeficienta električne upornosti - pri kovinah je pozitiven, pri keramiki negativen. Umetne snovi ali polimeri so sestavljene iz ločenih molekul, ki so med seboj povezane s šibkimi van der Waalsovimi vezmi. V keramičnih snoveh ni diskretnih molekul, temveč prostorske skupine, ki so sestavljene iz ene ali več vrst atomov. Te skupine so lahko urejene - tvorijo kristalno mrežo, ali neurejene - amorfne snovi ali stekla.

Pretežni del keramičnih materialov predstavljajo spojine kovin z nekovinskimi elementi. To so spojine elementov od III A do VII A skupine periodnega sistema. Keramična gradiva so predvsem oksidi, manj je karbidov, boridov, nitridov, sulfidov...

Zgodovinski razvoj keramike[uredi | uredi kodo]

Razvoj keramike poteka od prvih pojavov človeških skupnosti in uporabe najstarejše lončevine, katera se je postopoma razvila v keramiko sodobnega človeka. Danes poznamo več vrst keramike, takšne so:

Vsaka od teh vrst se deli še naprej v grobo keramiko za vsakdanjo uporabo, največ v gospodinjstvu in kuhinjah ter umetniško keramiko z izbrano estetsko obliko za posebne predstavitve in uporabo.

Lastnosti[uredi | uredi kodo]

  • velika tlačna trdnost,
  • dobra kemična obstojnost,
  • visoko tališče,
  • majhna električna in toplotna prevodnost,
  • majhna žilavost in odpornost proti udarcem


Uporabna keramika[uredi | uredi kodo]

Uporabna keramika zavzema področje keramičnih izdelkov, ki jih uporabljamo vsakodnevno. Gre za gospodinjsko in dekorativno keramiko, ki se proizvaja predvsem na tri različne načine: - vlivanje (tekoča glina zapolni mavčne modele) - stiskanje (mavčni modeli s pomočjo hidravlike odtisnejo izdelek) - lončarjenje (ročno oblikovanje na lončarskem vretenu)

Glej tudi[uredi | uredi kodo]