Japonska

日本(国)
*Nippon* / *Nihon* (koku)
Japonska
日本(国); Nippon / Nihon (koku) Japonska
	Himna: Kimi ga Yo (君が代); Cesarska vladavina;
Glavno mesto; (in največja mestna konglomeracija)	Tokio1; 35°41′N, 139°46′E
Uradni jeziki	japonščina
Upravljanje	Ustavna monarhija
Ustanovitev
Površina
Prebivalstvo
BDP (PKM)	ocena 2006
BDP (nominalno)	ocena 2006
HDI (2004)	0.949 (visok) (7.)
Valuta	jen (¥) (JPY)
Časovni pas	JST (UTC+9)
Vrhnja domena (TLD)	.jp
Klicna koda	+81
1	Največji del konglomerata je Jokohama.
2	World Factbook; Japan—Economy (v angleščini). CIA (2006-12-19). Pridobljeno dne 2006-12-28.
3	Po legendi je Japonsko na ta dan ustanovil cesar Jimmu, prvi japonski cesar; večina meni, da je datum le simboličen.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Skoči na: navigacija, iskanje

Japonska (japonsko 日, kar pomeni Sonce) 本 (koren/izvor), dobesedno »izvir Sonca«) je otoška država na Daljnem vzhodu med Tihim oceanom in Japonskim morjem, vzhodno od Korejskega polotoka. Japonska je znana tudi kot Dežela vzhajajočega sonca.

Japonsko sestavlja veriga otokov; največji med njimi so, od juga proti severu: Kjušu (九州), Šikoku (四国), Honšu (本州, največji otok), in Hokaido (北海道).

Uradno ime: Nihon-koku, tudi Nippon-koku (Japonska) Državna ureditev: parlamentarna monarhija Površina: 377.836 km² Število prebivalcev (2004): 127.757.000 Gostota: 338,1 preb./km² Glavno mesto: Tokio (Tõkyõ) Uradni jeziki: japonski

Regije Japonska je razdeljena na več regij. Honšu, največji in najbolj naseljeni otok, je razdeljen na pet (ali več) regij. Ostali otoki so smatrani kot samostojne regije. Od severa proti jugu si sledijo:

Hokkaido - večji mesti sta Sapporo in Hakodate.
Honšu:
- Regija Tohoku - na severovzhodu otoka, kjer sta večji mesti Sendai in Fukušima.
- Regija Kanto - mesta Tokio, Kawasaki, Yokohama, Yokosuka. Vključuje tudi prefekture Gunma, Saitama, Čiba, Točigi in Ibaraki.
- Čubu - hribovita srednja regija na področju Japonskih Alp. Regija, ki meji na Japonsko morje, se imenuje Hokuriku, na Pacifik pa meji regija Tokai. Večji mesti v regiji Hokuriku sta Niigata in Kanazawa, v regiji Tokai pa Nagoya (četrto največje japonsko mesto) in Šizuoka.
- Regija Kinki oz. Kansai - starodavno kulturno in trgovsko središče, z mesti Osaka, Kyoto, Kobe, Nara in Wakayama; vštevši prefekturo Šiga.
- Čugoku - z mesti Hirošima in Okayama.
Šikoku - najmanjši od štirih glavnih otokov, znan po budističnih romarjih. Večji mesti sta Matsuyama in Takamatsu.
Kjušu - najjužnejši izmed štirih glavnih otokov. Pomembnejša mesta so Fukuoka, Kitakjušu in Nagasaki.
Okinava - subtropska južna veriga otokov, ki poteka v smeri proti Tajvanu. Glavno mesto je Naha.

Japonsko ime za njihovo deželo, Nippon (ali Nihon), pomeni »vzhajajoče sonce« in ponazarja njeno lego na skrajnem vzhodu prostrane azijske celine. Japonska, ki je bila dolga leta osamljena od preostalega sveta, je vedno vzbujala veliko radovednost vseh tujcev. Čeprav so ju poznali beneški popotnik Marco Polo (1254-1324) in mnogi jezuitski misijonari, sta Japonska in japonsko ljudstvo ohranila svojo skrivnost, vse dokler se dežela 19.stoletja ni na silo »odprla«. Starodavna kultura se je dolgo uspešno upirala tujim vplivom, nato pa se je začela na hitro posodabljati. Med zahodnjaki veljajo Japonci za čist, marljiv, pogumen in pameten narod.

Štirje glavni japonski otoki-Honšu, Kiušu, Hokaido in Šikoku-ter na tisoče majhnih otočkov sestavljajo velik lok na robu severnega dela Tihega oceana. Po sredini otočja se vleče dolga veriga visokih gora, zato mora velika večina prebivalcev živeti na ozkih obreznih ravninah, kjer obdelovana zemlja in mesta tekmujejo za življenjski prostor. Največji del Japoncev prebiva v velikih mestnih območjih, ki so hitro prerasla v živahna trgovska in industrijska središča.

Japonci so izgubili naklonjenost Zahoda v dvajsetih in tridesetih letih, ko je ves svet soglasno obsodil njihov napad na Kitajsko. Ta nepriljubljenost je dosegla vrhunec med drugo svetovno vojno. Jedrski bombi, ki so ju Američani odvrgli leta 1945 nad Hirošimo in Nagasakijem, pa sta povzročili tolikšno uničenje in toliko trpljenja, da je svet prisegel, da ne bo nikoli več uporabil takšnega orožjia. Japonci so se pogumno lotili obnove svoje dežele in združili vse moči za posodobitev in razvoj gospodarstva. Njihovi napori so se bogato obrestovali in danes spada Japonska med najrazvitejše države na svetu.

Kljub takšnemu prevzemanju zahodnih navad pa japonska družba ni opustila svojih tradicij. Kaligrafska pisava, oblikovanje keramike in izbrano urejanje cvetja je še vedno v enakih časteh, preproste, toda elegantne lesene hise še vedno predeljujejo papirnate stene, tla v njih pa pokrivajo preproge iz zvitkov riževe slame (tatami).

ZGODOVINA

Prve japonske zgodovinske pripovedke, ki izvirajo iz 8.stoletja, pripovedujejo, da so bili japonski otoki prva kopnina, ki se je pojavila na Zemlji kot nasledek poroke med dvema božanstvoma. V tem zakonu se je rodila boginja sonca, Amaterasu. Njen potomec Dzimu Teno je leta 660 pr.n.št. postal prvi umrljivi vladar – vendar božanskega izvora – Japonske. In po tradiciji naj bi bil cesar Akihito (ki je zasedel prestol leta 1989) 125. neposredni potomec Džimuja Tena. Arheoloske najdbe kažejo, da so na Japonskem bile ze pred vec kot 6500 leti skupnosti, ki so se preživljale z lovom in nabiranjem. Ta plemena kulture Jomon so bila morda predniki ljudstva Ainu, ki še vedno živi na severnem delu otoka Hokaido. Dvesto let pred našo ero so se Jomoni umaknili priseljencem iz Azije in morebiti tudi z otokov na jugu Japonske. V 1. stoletju n.št. so se skupnosti ljudstva Jajoi, ki so gojile riž, naselile po vseh otokih arhipelaga. To so nedvomno neposredni predniki današnjih Japoncev. Leta 1192 je postal Joritomo Minamoto prvi šogun (veliki general), vrhovni vojaški poveljnik Japonske in prevzel oblast v imenu cesarja. Med prvim šogunatom so japonske sile zavrnile mongolske napade pod poveljstvom Kubilajkana leta 1274 in 1281. Leta 1338 je vojskovodja Asikaga Takaudži zagotovil svojemu rodu dedni šogunat. Med njihovo vladavino so deželo pretresale državljanske vojne, pozneje, proti koncu 16. stoletja, pa so prodrli vanjo prvi tujci, ki so prinesli s seboj krščanstvo in strelno orožje. V 17.stoletju so japonski vladarji sklenili, da bodo iztrebili krščanstvo in pretrgali vse stike s tujino. Vse tujce so izgnali, Japonci pa niso smeli potovali na tuje. Po tej odločitvi je bila Japonska izolirana od preostalega sveta do leta 1853, ko je tja priplula ameriska vojaška odprava in je njen poveljnik Matthew C. Perry sklenil s šogunom Jošinobu Tokugava pogodbo o trgovanju. Japonska je odprla nekaj pristanišč, pretrgala politiko osame in se začela vkljucevati v mednarodno trgovino. Leta 1867 se je moral zadnji sogun Tokugava umakniti, ker cesar Mucuhito je odpravil institucijo šogunata, prevzel vso oblast v svoje roke in zacel obdobje Meji (Meidzi – »prosvetljena vladavina«). Prestolnico cesarstva je preselil iz Kiota v Edo (Tokio) in se dal uradno razglasiti za vladarja. Japonska je bila že v vojni in je osvojila velik del Kitajske, jugovzhodne Azije in zahodnega Tihega oceana. Japonsko cesarstvo je bilo najvecje leta 1942. V drugi svetovni vojni se je Japonska pridružila Nemčiji in Italiji. Decembra 1941 pa so po nepričakovanem napadu na Pearl Harbour (7. december 1941) na Havajih stopili v vojno proti ZDA.Vojna se je koncala z japonsko kapitulacijo leta 1945, ko so Americani 6.avgusta vrgli jedrsko bombo najprej na Hirošimo in 9.avgusta se na Nagasaki. Jedrska bomba je upočila pribljžno 600 m nad mesto Hirošimo.

SAMURAJI

»Meč je duša samuraja,« je zapisal prvi šogun (vojaski poveljnik) obdobja Tokugava, Ledžasu. Te besede povzemajo tradicionalne dogme in nacin zivljenja japonskega bojevniškega razreda. Samuraj je pripadnik privilegiranega vojaškega plemstva. Oba samurajeva meča (daišo) sta znameje njegovega položaja in orodji, ki odločata o njegovem življenju in smrti. Glavno orozie je bilo katana, dolg meč z rahlo ukrivljenim rezilom in dvojnim ročajem, pokritim z grbancasto ribjo kožo, ki je omogočala dober prijem. Vakisaši, podoben katani, vendar precej krajši, so uporabljali v boju iz bližine. Kadar je bil poraz videti neizbežen, se je lastnik z njegovo pomočjo izognil sramoti tako, da je naredil hara-kiri (obredni samomor). Minamoto Joritomo je leta 1792 si nadel naziv šogun (vrhovni poveljnik). Oblast so prevzeli samuraji, cesar pa je postal lutka v njihovih rokah. Saigo Takamori, ki je umrl leta 1877, je bil eden zadnjih samurajev. Se je samomoril, ker se ni utegnil izogniti modernizaciji Japonske.

ZEN IN ŠINTO

Na prvi pogled se zdi, kot da je Japonska v svoji težnji po gospodarski rasti in načinu življienja v skladu z visoko tehnologijo zanemarila svoji najpomembnejši veri – šintoizem in budizem. V resnici pa japonskega nacina življenja ni mogoče ločiti od duhovnega načina mišljenja, šintoisticni in budistični obredi pa so del vsakdana Japoncev. Približno 51% Japoncev se pristeva med šintoiste in 38% med budiste. Ti številki si lahko razlagamo tako, da pripada veliko Japoncev obema verama, saj si ne nasprotujeta. Zunaj hrupnih mest se romarji zgrinjajo k velikim šintoističnim svetiščem, kakršni sta pri Izumu in Ise, uradniki in učitelji pa iščejo zavetje in mir v vrtovih zen samostanov.

NARAVA IN POKRAJINA

Japonsko otoško cesarstvo sestavlja nedaleč od azijske celine v obliki cvetnega venca potegnjen lok, ki vključuje poleg štirih glavnih otokov – Hokaida, Honšuja, Šikokuja in Kiušuja – več kot 3.500 majhnih in najmanjših otokov. Na severu ima Japonska morsko mejo s Skupnostjo neodvisnih držav, na zahodu sega skoraj do Korejskega polotoka, na jugozahodu pa je skrajni japonski otok oddaljen le 200 kilometrov zračne črte od Tajvana. Japonsko sestavlja veliko goratih otokov, ki jih obdajajo majhni otočki. Maloštevilni nižinski predeli se raztezajo vzdolž razčlenjenih obal; tu so glavna naselitvena območja. Velikanski krater gore Aso na otoku Kiušu obdaja rodovitno pokrajino z bujno zelenimi polji in raztresenimi naselbinami. Na robu kraterja se dviga pet ognjeniških stožcev, med katerimi Nakadake še vedno deluje. Plimske valove poznamo tudi po japonskem imenu cunami (»kipeč val v pristanišču«) in povzrocajo jih potresi z žariščem pod morsko gladino. Skale na morskem dnu razpokajo in se dvignejo od tal, pri tem pa povzročijo na površini velikanski val. Pogosto nastajajo v Tihem oceanu, ki ga obdaja »ognjeni obroč«, veriga nestabilnih pasov. Valovi se lahko dvignejo do več deset metrov visoko in povzročijo na obali uničujoče poplave. Leta 1983 v Sundskem prelivu so se dvignile do 35 m.

JAPONSKI OTOKI

Štiri glavne otoke japonskega arhipelaga obdaja skoraj v vseh smereh nič manj kot 500 otokov, ki merijo vsaj 4 kvadratne kilometre, ter nekaj tisoc majhnih otockov, med katerimi so mnogi nenaseljeni skalni grebeni – otočja znotraj otočja. S svojimi zvezenimi borovci in bambusi spominjajo pogosto na pokrajine, ki jih upodabljajo slike s tušem iz stare Ryukyu. Sedem otokov otočja Izu se razteza od sredine Honšuja proti jugu vec kot 480 kilometrov dalec v Tihi ocean. Večino majhnih otočij, ki lezijo ob japonski obali, odlikuje čudovita pokrajina, ki privablja veliko obiskovalcev. Država si prizadeva, da bi ohranila in zavarovala nenavadne naravne znamenitosti kot naravne parke. Vsa otocja so v glavnem vulkanskega izvora, zato skoraj povsod vrejo iz tal vroči izviri, na večjih otokih pa so uredili priljubljena kopališča. Malostevilni prebivalci se preživljajo s turizmom, ribolovom, nabiranjem halog, tam, kjer narava dopušča, pa obdelujejo tudi polja. Na nekaterih otocjih so prebivalci v dolgih stoletjih razvili kulturno in zgodovinsko samostojnost, ki jih razlikuje od prebivalcev japonskih »glavnih otokov«.

INDUSTRIJA

Po porazu v drugi svetovni vojni si je Japonska neverjetno hitro opomogla in se razmeroma kmalu povzpela med največje gospodarske velesile na svetu. Ta vzpon pa ni presenetljiv, če ga gledamo v luci gospodarskega razvoja ob koncu 19. stoletja. Leta 1868 je bila Japonska še fevdalna država brez kakršne koli industrijske osnove. Toda med obdobjem Meidzi (1868-1912) je prislo do neverjetnega razvoja. Država je spodbudila druzbene in gospodarske reforme, vpeljala nove načine v izobraževanje, preoblikovala obrozene sile po zahodnem zgledu, zgradila železniške proge in postavila na noge davčne in bančne sisteme. Najodločilnejši dejavnik za prihodnost države pa je bila njena nagla industrijalizacija, ki ji je kmalu omogočila, da se je na svetovnih trgih lahko merila z evropskimi silami. Japonska je uvazala, preučevala, kopirala (in pogosto izboljševala) najrazličnejše stroje in zaposlovala zahodne strokovnjake, ki so poucevali japonske delavce. V tem obdobju so se razvile glavne panoge, med njimi zlasti tekstilna, ladjedelniška, železarska in jeklarska industrija, s katerimi je v zacetku upravljala vlada. Po gospodarskem razcvetu v dvajsetih letih pa so najpomembnejse industrijske veje prisle v zasebno last.

GOSPODARSTVO

Razvoj Japonske kot gospodarske velesile se je začel z industrijalizacijo v času restavracije Meiji (1868). 1870-1937 je bila gospodarska rast v povprečju hitrejša kot v večini drugih držav, porazu v 2. svetovni vojni pa je sledilo obdobje še hitrejše, več kot 10% letne rasti BDP, ki je trajalo vse do naftne krize v 70. letih. Med glavnimi razlogi za uspešnost japonskega gospodarstva so zelo velik delež sredstev za naložbe (okoli 20% BDP), hitro sprejemanje in uporaba novih tehnologij, visoko kvalificirana in izobražena delovna sila, stabilni odnosi med delodajalci in delojemalci (dosmrtna zaposlitev), zelo liberalna delovna zakonodaja in bančništvo, nizka stopnja inflacije, zelo razširjeno varčevanje prebivalstva (do 20% osebnih prejemkov) ter majhni izdatki za vojaške potrebe.

KMETIJSTVO IN RIBOLOV

Delež kmetijstva v bruto družbenem proizvodu se zmanjšuje; leta 1975 je znašal 6,7% , leta 1987 samo 3, do sredine devetdesetletih pa naj bi bil po predvidevanjih celo manjsi od 2%. Ker je japonska pokrajina močno gorata in vlada veliko povprasevanje po območjih za naseljevanje, uporabljajo za kmetjistvo, obdelovanje samo 14,4% vse površine. V gosto naseljenih obalnih pokrajinah se industrijski obrati zraščajo s predmestnimi naselji, ki se nezadržno širijo, vmes pa plašno rinejo zaplate obdelovanih površin. Po zemljiški reformi, ki so jo izvedli po drugi svetovni vojni, ima vecina kmetov (okoli 90%) zemljo, ki jo obdeluje, v svoji lasti. Japonske kmetije so na splošno majhne in pogosto ne zadoščajo za preživetje družine, nato so njihovi lastniki še dodatno zaposleni. Veliko kmetov pa izkorišča skokovito naraščanje cen stavbnih zemljišč in prodaja obdelovalno zemljo za zidavo. Bogat ulov tun spravljajo v pristanišču Shimizu s čolna na kopno. Ribe in morski sadeži imajo na japonskem jedilniku tako pomembno vlogo, da jih mora Japonska uvažati, saj kljub temu, da njene ribiske ladje lovijo skoraj po vseh morjih sveta, ne morejo zadovoljiti povpraševanja. Japonska pridela več riža, kot ga sama potrebuje.

LJUDJE

Prostovoljna osamitev japonske države v letih od 1630 do 1850 in dosledna politika zapiranja proti zunanjemu svetu sta pri Japoncih povzročili predstavo o etničnih homogenosti, ki se povezuje z izrazito »zavestjo o edinstvenosti japonskega ljudstva«. Težnja po takšni edinstvenosti se pojavi že zgodaj v mitih in kronikah, ki govorijo o tem, da so clani cesarske družine neposredni potomci boginje sonca, in s tem utemeljujejo tudi vzvišen polozaj »svojega« ljudstva v primeri z drugimi narodi. Ta ideja se je v 19. stoletju razvila v državno ideologijo rasne čistosti. Nedvoumna kulturna homogenost Japoncev naj bi dokazovala tudi njihovo etnično homogenost. Že prvi pogled na ljudi na ulicah pa pokaže, da se po zunanjem videzu vendarle razlikujejo. V prazgodovini in zgodnji zgodovini je prišlo po celinskih mostovih z azijske celine več valov južnokitajskih, srednjekitajskih, pozneje pa tudi korejskih priseljencev. Z juga so prodirala ljudstva iz jugovzhodne Azije in Polinezije. Današnji Japonci so potomci mešanice vseh teh ras.

LJUDSKA KULTURA

Japonska kultura je bila med vso svojo zgodovino pod različnimi tujimi vplivi, vendar je pri tem odločno zavračala vse, kar ji ni ustrezalo in sprejemala po svojem mnenju le najboljše, kar je nato po svoje razvijala naprej. Tako je po drugi svetovni vojni Japonska prevzela del kulture zahodnega sveta, zlasti ZDA. Tradicionalne umetnosti in športne zvrsti, kakršne so gledališče no in kabuki ali rokoborba sumo, so sicer preživele in so še danes zelo priljubljene, toda mlajše japonske generacije se bolj zanimajo za baseball, rockovsko glasbo in hamburgerje. Napačno pa bi bilo misliti, da so te vplive uvozili iz tujine v cisti, nespremenjeni obliki, saj Japonci vedno poskušajo tuje prvine prilagoditi svojemu načinu zivljenja. Baseball je sicer postal najbolj priljubljen šport, vendar ga igrajo po japonsko. Tako kot pri sumu je tudi pri baseballu sama igra le majhen del športnega dogodka. Obred in napihnjeno razkazovanje igralcev pred tekmo se zdita prav tako pomembna kot končni izid. Na dan največje baseballske tekme v letu je ves Tokio na nogah. Na tisoče ljudi se zgrinja pred velikanske zaslone na železniških peronih in v veleblagovnicah in zadržuje dih. Delo lahko ta dan počaka! Ena izmed najbolj priljublenih prostočasnih dejavnosti Japoncev vseh starosti je pacinko, hrupna igra ob avtomatu, ki spominja na fliper. Medtem ko je fliper skoraj vodoraven igralni avtomat, kjer si kovinska kroglica utira vijugasto pot skozi obložene zapreke in gumijaste ovire – vmes pa se prižigajo blescece lucke in zvonci, ki kazejo stevilo točk – je pačinko zasnovan tako, da povzroča kar največji hrup. Ime igre izraža trušč, ki ga povzroča kovinska krogla na svoji navpični poti navzdol – pačin je hrup, ko pa je pok ob udarcu ob dno. Na Japonskem je na tisoče igralnic pačinko, v vsaki pa je na stotine igralnih avtomatov. Ocenjujejo, da so lastniki igralnic pačinko leta 1986 zaslužili več kot sedem milijard jenov, torej dvakrat toliko, kot znaša vrednost videorekorderjev, ki so jih v istem letu izdelali na Japonskem.

JAPONSKA DANES

Avgusta 1945 je bila Japonska v rusevinah. Država je bila pod oblastjo zavezniške vojske, v kateri so sodelovale britanske, avstralske in novozelandske čete, glavno vlogo pa so imele ameriške sile pod poveljstvom generala Douglasa MacArthurja. General MacArthur je bil vse do leta 1951 dejanski vladar Japonske, čeprav ni imel tega naziva. Zavezniška zasedba se je končala aprila 1952 in tedaj se je Japonska zacela dvigati iz ruševin. Med letoma 1953 in 1970 se je Japonski »zgodil« gospodarski čudež. Gospodarstvo se je naglo razvijalo in njegova rast je dosegala okoli 10% na leto. Danes je Japonska ena izmed najbogatejših držav na svetu. Njen bruto narodni proizvod (celotna vrednost vseh ustvarjenih dobrin in storitev v državi v tekočem letu) presegata samo BNP Združenih držav Amerike in SND (Skupnosti neodvisnih držav). Japonska je prva na svetu v ladjedelništvu, druga po ZDA v proizvodnji avtomobilov in ena izmed največjih svetovnih proizvajalk železa in jekla, električne opreme, finega orodja, težkih strojev in petrokemičnih izdelkov.

DRUŽBENE SKUPINE

Japonska je bila več kot tisoč let fevdalna družba, v kateri so bile razlike med posameznimi sloji zelo stroge. Med neplemstvom so razlikovali štiri razrede: samuraje (vojščake), kmete, obrtnike in trgovce. Zunaj njih pa je bila velika množica posameznikov, ki so jih imenovali burakumin ali eta, kar pomeni »zavrženci« ali »nečisti«. Burakumin so prihajali iz skupnosti, ki so opravljale »nečiste posle« (po budistični doktrini). Med njimi so bili krvniki, mesarji, strojarji kož in drugi, ki so opravljali nižje posle. Z obdobjem Meidži se je fevdalizem na Japonskem končal in uradno so odpravili tudi razlike med nekdanjimi razredi. Ena izmed sestavin fevdalne druzbe pa se je ohranila do danes: okoli 1.200.000 (neuradno okoli 2 do 3 milijone) burakumin sestavlja največjo obrobno skupino japonske družbe, ki jo oblasti nerade priznavajo, čeprav imajo zanjo posebne državne programe. Območja buraku sicer uradno ne obstajajo, vendar pripadnike te skupine izdajata kraj rojstva in družinski seznam. Predsodki in diskriminacija jim zapirajo pot do srednjega sloja, do visokih sol in do poklicne kariere; ob njih se trgajo celo ljubezenske vezi. Državni programi, ki so jih skušali izpeljati predvsem v Osaki in Kiotu, so doslej spodleteli. Zaradi nesporazumov med posameznimi skupinami tudi odbori za pomoč, ki so jih ustanovili sami burakumin, doslej niso bili posebno uspešni.

MIADŽIMA

Miadžima je otok v Japonskem notranjem morju jugovzhodno od Hirošime (30 km²), od davnine sveti otok s svetiščem Itsukushima (13. stoletja; del svetovne dediščine Unesca). V morju pred obalo 16m visoka obredna vrata (torii), največja na Japonskem.

TOKIO

Tokio (Tokyo), glavno mesto in največje gospodarsko središče, v široki ravnini Kanto ob Tokijskem zalivu. Z vodnim jarkom in obzidjem obdana Cesarska palača, šintoistična svetišča Meiji (zgrajeno 1920) v istoimenskem parku, Asakusa-kannon (1651, rekonstruirano 1985), Gokuku-ji (1681) in Yasukuni (1869, posvečeno padlim v 2. Svetovni vojni). Parka Ueno (praznik cvetočih češenj aprila) in Koishikawa Korakuen (1626), nakupovalna ulica Ginza, poslovno središče Shinjuku. Tokijski narodni muzej (ust. 1872), Narodni muzej umetnosti.

HIROŠIMA

Hirošima je mesto v zahodnem delu Honšuja, uničeno 6. avgusta 1945 s prvo atomsko bombo (okoli 100.000 mrtvih). Park miru (Heiwa-koen) s Spominskim mirovnim muzejem, ostanki nekdanje trgovinske zbornice (del svetovne dediščine Unesca), park Shukkei-en (17. stoletje), Hirošimski grad (16.stoletje, na novo zgrajen 1958).

KIOTO

Kioto, stara cesarska prestolnica (784-1868), edino večje mesto, ki ga med 2. svetovno vojno niso bombardirali. Stara cesarska palača Gosho (rekonstrukcija iz 1855) sredi obsežnega parka, v mestu in okolici več kot 1500 budističnih in šintoističnih svetišč, mdr. budistična svetišča Chion-in (1234), Kiyomizu-dera (1633), Daikotu-dži (1324) z zen vrtovi iz 15.-17.stoletja, Nishi-Honganji (1591), šintoistična svetišča Sanjusangendo (1266), Ryoan-dži s Kamnitim vrtom (1450), Zlati tempelj (Kinkaku-dži, rekonstrukcija iz 1955), grad nijo (1603)-rezidenca šoguna Tokugawe Ieyasuja s parkom. Kjotski narodni muzej, Narodni muzej sodobne umetnosti. Del svetovne dediščine Unesca.

[uredi] Prefekture

Japonska ustava deli državo na 47 prefektur, ki administrativne obveznosti opravljajo neodvisno od centralne vlade. Od severa proti jugu si sledijo:

13.Tokio
14.Kanagawa
15.Niigata
16.Toyama
17.Išikava
18.Fukui
19.Jamanaši
20.Nagano
21.Gifu
22.Šizuoka
23.Aiči
24.Mie

25.Šiga
26.Kyoto
27.Osaka
28.Hyogo
29.Nara
30.Wakayama
31.Tottori
32.Šimane
33.Okayama
34.Hirošima
35.Jamaguči
36.Tokušima

37.Kagawa
38.Ehime
39.Koči
40.Fukuoka
41.Saga
42.Nagasaki
43.Kumamoto
44.Oita
45.Miyazaki
46.Kagošima
47.Okinava

[uredi] Teritorialna vprašanja

Japonska nima razrešenih ozemeljskih vprašanj, ki se nanašajo na japonske otoke pred 2. svetovno vojno. To so štirje južni otoki iz verige Kurilskih otokov (ki spadajo pod rusko administracijo), Skalovje Liancourt (korejsko: Dokdo, japonsko: Takešima), ki spadajo pod Korejsko administracijo - in Otočje Senaku (kitajščina: Diaoyutai), ki si ga lastita tako Tajvan kot Kitajska. Polemičnost teh ozemelj je predvsem v nadzorovanju morskih in drugih naravnih bogastev, ki lahko služijo kot rezerve (zemeljski plin in nafta).

[uredi] Izvor imena

Džavaharlal Nehru je v knjigi Utrinki iz svetovne zgodovine omenil izvor imena Japonske. Takole piše: »Ko je bila Nara prestolnica, je poslal kitajski cesar sporočilo japonskemu vladarju, naslavljajoč ga kot cesarja Tai-Nyih-Pung-Kok, kar pomeni 'kraljestvo velikega sončnega vzhoda'. Japoncem je bilo to ime precej všeč. Veliko bolj veličastno je zvenelo kot Yamato. Torej so pričeli klicati svojo deželo 'Dai Nippon' - 'Zemlja vzhajajočega sonca' - in to je še zmerom ime, ki ga sami dajejo Japonski. Ime Japonska se je čudno izrodilo iz besede Nippon. Pred 600 leti je veliki italijanski popotnik z imenom Marco Polo obiskal Kitajsko. Nikdar ni šel na Japonsko, toda pisal je o tej deželi v svojem potopisu. Slišal je bil ime Nyih-Pung-Kok. To je v svoji knjigi zapisal kot 'Chipango' in od tod je prišla beseda Japonska.«^[1]