Konfucionizem

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Konfucij

Konfucijanstvo ali konfucianizem je vzhodnoazijska filozofsko politična smer, ki jo je uvedel kitajski modrec in filozof Konfucij.

Temelji na štirihknjigah najzgodnejše kitajske književnosti in na petih klasikih, ki so bili kanonizirani v kasnejših obdobjih. Kitajska idejna zgodovina ne pozna monoteizma saj je nebesno načelo (tian 天)popolnoma brezosebno, neločljivo od zemeljskega. V nasprotju s filozofskim daoizmom, kjer je dao 道 (pot) predstavljal kozmično pranačelo vsega bivanja, je taisti pojem v okviru konfucijanstva razumljen kot socialna kategorija in pomeni družbeni položaj oziroma osebno pot posameznika. Temu načelu se je posameznik moral prilagajati; tako je Konfucij v okviru diskurzov, temelječih na binarni kategoriji, ki označuje razmerje med poimenovanji oz. konceptualizacijo (ming 名)in stvarnostjo(shi 實), ustvaril teorijo Pravilnih imen (zheng ming lun 正名論). Ta teorija izhaja iz predpostavke, po kateri je predpogoj za vsako harmonično družbo v tem, da se vsak posameznik prilagodi in se obnaša v skladu s svojim "pravilnim imenom", t.j. s svojo pozicijo znotraj strukture odnosov v družbi. (君君,臣臣,父父,子子 = Vladar naj bo resnično vladar, podložnik resnično podložnik; oče naj bo resnično oče in sin resnično sin.) Celotni nauk temelji na petih osnovnih vrlinah: ren - pravičnost, xin - iskrenost, zanesljivost do sebe in do drugih, shu strpnost, zhong - zvestoba, lojalnost . Izrednega pomena so namreč odnosi, saj v vsakem odnosu obstajata dve osebi, predmeta, ki sta med seboj povezana; prvi je tisti, ki vodi in drugi, tisti, ki je voden. Samo zakoni v državi ne zadostujejo. V državi mora vladati zakon morale - svoboda govora in delovanja. Materialni napredek je odvisen od moralnih in ne od materialnih dejanj (človeka pahnejo v pogubo). Pomemben koncept v konfucijanstvu je tudi koncept obrednosti (li 禮), saj je delovanje v skladu z natančno strukturiranimi obredu po Konfuciju pomenilo možnost združitve človeka in kozmosa (tian ren heyi 天人合一). Po Koncu dinastije Zhou 周 (1066 - 256 pr. n. št.) je prišlo do prve združitve kitajske države pod vlado dinstije Qin 秦 (221 - 206 pr. n. št.). Ta mogočna, unificirana država je bila absolutistična in je vpeljala avtokratsko ideologijo legalizma. V tem času je bilo konfucijanstvo, tako kot vse ostale filozofske šole predqinskega obdobja, prepovedano. Po padcu dinastije Qin in z začetkom prevlade dinastije Han 漢 (221 pr. n. št. - 206)je politični teoretik Dong Zhongshu 董仲舒 konfucijanstvo reformiral, vanj na prikrit način vključil precej elementov legalističnega absolutizma in ga ustoličil kot državno doktrino. Tako je iz izvornega konfucijanstva, preprostega etičnega nauka za vsakdanjo rabo, nastala državotvorna, konzervativna ideologija, ki je vse do začetka dvajsetega stoletja služila tudi kot osnova izpitov za vse državne uradnike. Nalsednjo reformo je konfucijanstvo doživelo v obdobju dinstije Song 宋 (960 - 1279) in sicer v okviru takim. neokonfucijanstva. Njegov osrednji predstavnik, filozof Zhu Xi 朱熹, je vanj vključil vrsto omembnih elementov iz neodaoistične in budistične filozofije. Po tem obdobju je konfucianizem pričel stagnirati in se postopno razkrajati. Tretji preporod je konfucianizem doživel na pragu 20. stoletja v sklopu struje Modernega konfucijanstva. Predstavniki te struje, ki dandanes predstavlja vodilno smernico sodobne kitajske iflozofije, si prizadevajo za prenovo tradicionalnih konfucijanskih vrednot in za prilagoditev konfucijanske etike zahtevam moderne dobe.

Konfucijevi izreki[uredi | uredi kodo]

  • Izberi si vsaj tako dobrega prijatelja, kot si sam; prijatelja lahko vljudno opozoriš na njegove napake, ampak ne za vsako ceno.
  • Naj ti ne bo težko, če te ljudje ne poznajo, važno je, da ti poznaš njih; prizadevaj pa si, da boš postal takšen, da boš vreden tega, da te ljudje spoznajo.
  • Zavedaj se tega, kar veš, ne zavrzi svojega mnenja. Ko se priključiš drugim, ne zavrzi svojega mnenja.

Biografija[uredi | uredi kodo]

S kitajsko kulturo in konfucianizmom je tesno povezano Konfucijevo ime (Kong Zi ali mojster Kong). Večino podatkov o Konfucijevem življenju izvemo iz obsežnega poglavja Sima Qianovih 司馬遷 »Zgodovinskih zapisov« (Shi ji 史記). Mojster Kong naj bi bil rojen leta 551 pred našim štetjem v državi Lu 魯 (današnja provinca Shandong 山東). Njegovo pravo ime je Kong Qiu 孔丘, znan pa je tudi pod imenom Zhong Ni 仲尼. Njegovi predniki naj bi izhajali iz vrst obubožanega plemstva kraljevskega klana Song 宋. Pri devetnajstih letih se je oženil in nastopil službo nižjega uradnika. Sprva se ni mogel pohvaliti s posebno uspešno kariero, vendar se mu je pri petdesetih kljub temu posrečilo postati minister, čeprav so ga kmalu zatem žal »dali na čevelj« in je moral ta položaj razočaran zapustiti. Potem je ob sebi zbral kopico nadobudnih učencev, s katerimi je potoval iz kraja v kraj in razširjal svoj nauk . Pri tem je večkrat deloval tudi kot svetovalec posameznih fevdnih gospodov. Tri leta pred smrtjo se je ponovno vrnil v domovino, kjer je leta 479 pred našim štetjem za vselej zatisnil oči. Kot ustanovitelj konfucianstva si je posmrtno slavo in trajno kultno oboževanje množic pridobil šele po obdobju dinastije Han 漢 (206–220), ko je njegov nauk – čeprav v spremenjeni in sinkretistični obliki – postal osnova političnih, moralnih in državnih doktrin kitajske družbe in kulture. Njegov dejanski pomen je pravzaprav v tem, da je posamezne nauke, ki jih sicer ni sam ustvaril, povzel in povezal v zaokrožen sistem, katerega je posredoval svojim učencem.Da bi razumeli Konfucijevo moč in vpliv, moramo njegovo življenje in nauke obravnavati v luči problema, ki ga je mučil – to je bil družbeni kaos. Antična Kitajska ni bila nič bolj in nič manj nemirna kot druge dežele. Obdobje od 8. do 3. stol. pr. n. št. je pomenilo zlom dinastije Zhou. Med seboj bojujoči se fevdni gospodjei so bili prepuščeni sami sebi in so ustvarjali prav tako stanje, kot je vladalo v stari Grčiji pred Aleksandrom Makedonskim. Zaradi takšnih razmer je Konfucij napisal svoje ideje kako spremeniti svet:

Kako so Kitajci videli konfucijanski načrt?[uredi | uredi kodo]

Konfucijski tempelj v Nagasakiju

Kazalo se je kot nikoli končan načrt samokultiviranja z namenom, da bi postali bolj človeški. Dober človek si nenehno prizadeva biti še boljši.

Konfucij noče, da bi ljudje iskali boga v sebi ampak v medčloveških odnosih, svetništvo v osami je za Konfucija nesmiselno. Osnova urejene družbe je stroga hierarhija. Po Konfucijevem nauku so bili nekateri ljudje drugim podrejeni. Zanj je bilo samoumevno, da otroci spoštujejo starše, da mlajši otroci spoštujejo starejše brate in sestre in da žena spoštuje moža. Ker bi nekateri nadrejeni lahko hitro podlegli skušnjavi in začeli izkoriščati svojo vlogo, si je bilo avtoriteto po njegovem nauku potrebno zaslužiti. Nadrejeni so morali skrbeti izključno za blaginjo podrejenih in niso smeli izkoriščati svojega položaja.

Konfucijev nauk je zbran v Štirih knjigah (si shu 四書)in petih klasikih (wu jing 五經):

Vpliv na Kitajsko[uredi | uredi kodo]

Konfucij je bil najpomembnejša osebnost v kitajski zgodovini. Leta 130 pr. n. št. so Konfucijeva besedila postala temeljna veda za vzgojo vladnih uradnikov, vzorec se je s prekinitvijo ohranil vse do leta 1905, ko je cesarstvo propadlo.

Literatura, priporočena za nadaljnje branje:[uredi | uredi kodo]

  • Rošker, Jana S. Odnos kot jedro spoznanja: kitajska filozofija od antičnih klasikov do modernega konfucijanstva. Cankarjeva založba, Ljubljana 2010.(COBISS)
  • Rošker, Jana S. Iskanje poti: spoznavna teorija v kitajski tradiciji. Del 1, Od protofilozofskih klasikov do neokonfucianstva dinastije Song. Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Ljubljana 2005. .(COBISS)
  • Rošker, Jana S. Zmajeva hiša: oris kitajske kulture in civilizacije,Cankarjeva založba, Ljubljana 1992.(COBISS)
  • Konfucij: Pogovori. (prev. Maja Milčinski) Cankarjeva založba, Ljubljana 1988.(COBISS)
  • Štiri knjige: Konfucij, Mencij, Nauk o sredini, Veliki nauk. (prev. Maja Milčinski) Mladinska knjiga, Ljubljana 2005. .(COBISS)