Japonščina

Japónščina (japonsko 日本語, nihongo) je jezik izolat z več kot 120 milijoni govorcev. Je uradni jezik na Japonskem, medtem ko ima po svetu v nekaterih državah status jezika manjšine.

Japonščina
日本語 [Nihongo]
Govorno področje:	Japonska
Področje:	Daljni Vzhod
Število maternih govorcev:	več kot 120 milijonov  (manjkajoč datum)
Jezikovna družina	Japonska
Uradni status:
Uradni jezik:	Japonska
Regulator:	-
Jezikovne kode:
ISO 639-1	ja
ISO 639-2	jpn
ISO 639-3	–

Zgodovina in razvrstitev

Zgodovinsko jezikoslovje nima enotnega mnenja o izvoru japonščine; obstaja več med seboj izključujočih si teorij:

• Japonščina je izoliran jezik brez bližnjih sorodnikov zunaj skupine japonskih jezikov (kamor poleg japonščine spadajo tudi rjukjujski jeziki).
• Japonščina je sorodna z drugimi dalnjevzhodnimi jeziki. Po tej teoriji se je japonščina odcepila od drugih daljnjevzhodnih jezikov, kot je korejščina). Ugotovljene so bile tudi fonološke in leksikalne podobnosti z malajsko-polinezijskimi jeziki.
• Japonščina je sorodna z južnoazijskimi jeziki. Nekateri raziskovalci so predlagali povezavo med japonščino in tamilščino, jezikom iz družine dravidskih jezikov v južni Indiji.
• Japonščina je vrsta kreolščine z altajsko slovnično podstatjo in avstronezijskim osnovnim besediščem.
• Japonščina je sorodna z altajsko jezikovno družino. V to družino spadata denimo mongolščina in turščina. Teorijo podpira dejstvo, da je japonščina podobno kot finščina, estonščina, turščina ali korejščina aglutinativni jezik z dvema fonološko različnima tonoma. Jezikoslovje ta način naglaševanja imenuje tonemsko naglaševanje. Poleg tega obstaja več navidezno regularnih ujemanj v osnovnem besedišču, npr. ishi, kamen (turško daş), yottsu, štiri (turško dört).

Sodobna japonska pisava

Sodobna japonščina uporablja štiri različne pisave:

• Kanji (漢字, kandži) so kitajske pismenke, prilagojene za zapis japonščine. Z njimi zapisujejo:
  • samostalnike;
  • korene pridevnikov in glagolov;
  • Japonska imena.
• Hiragana (平仮名) je zlogovna pisava. Z njo se zapisuje
  • pregibne končnice pridevnikov in glagolov (okurigana 送りがな);
  • slovnične člene (joshi 助詞);
  • japonske besede brez pismenk kanji; bodisi zato, ker pisec ne pozna ustrezne pismenke, bodisi, ker je ne bi poznalo pričakovano bralstvo.
  • navodila za branje pismenk kanji (furigana ふりがな).
• Katakana (片仮名) je še ena zlogovna pisava, s katero se zapisuje
  • poudarjene besede, kot kurziva v latinici;
  • besede in imena v tujih jezikih;
  • onomatopoetske besede.
• Rōmaji (ローマ字, romadži) so latinične črke, s katerimi zapisujejo
  • števila;
  • fizikalne enote;
  • kratice in okrajšave

Stavke z vsemi štirimi pisavami (naslov iz dnevnika Asahi Shimbun, 19. april 2004):

ラドクリフ、マラソン五輪代表に 1万m出場にも含み

radokurifu, marason gorin daihyō ni 1 man m shutsujō ni mo fukumi

Radcliffova, olimpijska maratonka, razmišlja o udeležbi v teku na 10.000 m

Watashi, »jaz«, zapisan v vsaki od štirih pisav:

Kanji	Hiragana	Katakana	Rōmaji
私	わたし	ワタシ	watashi

Zaradi vedno širšega znanja angleščine raba pisave Rōmaji narašča. Besedila japonske popularne glasbe vsebujejo še posebej veliko angleških besed in fraz. Izposojenke (gairaigo 外来語) imajo tako na Japonskem kot v tujini svoje nasprotnike in zagovornike.

Znaki japonskih zlogovnih pisav so razporejeni tudi v tako imenovane poetične abecede, najbolj znana med njimi pa je Iroha, kjer zaporedje vseh znakov tvori pesem.

Zgodovina japonske pisave

Prva pisava na Japonskem je bila kanji, ki so jo Japoncem so v 5. stoletju posredovali Korejci. Pisali in brali so sprva le v kitajščini, medtem ko pravega načina zapisovanja japonščine še zmeraj ni bilo. Sčasoma se je razvil sistem kanbun (漢文), ki je še zmeraj uporabljal kitajščino, vendar je vseboval opombe, ki so Japoncem omogočali lažje branje.

Latinično prečrkovanje

Japonci imajo več načinov prečrkovanja v latinico. Najrazširjenejši je Hepburnov sistem, ki je podoben našemu, le da se "j" prebere kot "dž," "y" pa kot "j." Tako bi jikan (čas) izgovorili kot "džikan," yon (štiri) pa kot "jon." Ker nimajo črke "š," namesto nje uporabljajo "sh," za "č" "ch," za "c" pa "ts." Tako izgovarjamo "shizuka" (tiho) kot "šizuka," "chiisai" (majhno) kot "čiisai," tsuitachi (prvi dan v mesecu) "cuitači."

Obstaja še sistem Kunrei, ki "č" ne zapisuje kot "ch," marveč kot "t." Podobno je tudi z drugimi glasovi, "ts" (c) je "t," "j" (dž) je "z," "sh" (š) je "s," "y" (j) je "y," "f" (f) pa "h." Hepburn je enostavnejši za branje in zato tudi bolj razširjen.

Slovenjenje japonščine ni dosledno. Pri zapisovanju lastnih imen v leposlovju, tiskanih medijih ipd, se "sh" ponavadi prečrkuje v "š," "y" v "j," "ch" v "č" itd.

Glej tudi

• seznam slovenskih besed japonskega izvora
• japonska slovnica
• japonske številke

Viri

• Seeley, Christopher (1991). A History of Writing in Japan. University of Hawai'i Press. ISBN 0-8248-2217-X. 

Zunanje povezave

• Japonščina v Ethnologue
• Nacionalni japonski inštitut za japonščino