Japonščina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Japonščina
日本語 Nihongo
Nihongo.svg
Nihongo (japonščina)
v japonski pisavi
Izgovorjava /nihoɴɡo/: [nihõ̞ŋɡo̞], [nihõ̞ŋŋo̞]
Materni jezik Japonska
Področje Daljni Vzhod
Etničnost Japonci
Število maternih govorcev 125 milijonov  (2010)[1]
Jezikovna družina
altajski?
Pisava
Uradni status
Uradni jezik Zastava Japonske Japonska
Priznani manjšinski jezik Zastava {{{alias2}}} Palau
Jezikovne kode
ISO 639-1 ja
ISO 639-2 jpn
ISO 639-3 jpn
Linguasphere 45-CAA-a
Ta članek vsebuje IPA sistem zapisa glasov v črkovni obliki. Brez ustrezne podpore za interpretacijo, lahko vidite vprašaje, okvirje ali druge simbole namesto Unicode znakov.

Japónščina (japonsko 日本語, nihongo) je jezik izolat z več kot 120 milijoni govorcev.[2] Je uradni jezik na Japonskem, medtem ko ima po svetu v nekaterih državah status jezika manjšine.

Zgodovina in razvrstitev[uredi | uredi kodo]

Zgodovinsko jezikoslovje nima enotnega mnenja o izvoru japonščine; obstaja več med seboj izključujočih si teorij:

Sodobna japonska pisava[uredi | uredi kodo]

Sodobna japonščina uporablja štiri različne pisave:

Stavke z vsemi štirimi pisavami (naslov iz dnevnika Asahi Shimbun, 19. april 2004):

ラドクリフ、マラソン五輪代表に 1万m出場にも含み
radokurifu, marason gorin daihyō ni 1 man m shutsujō ni mo fukumi
Radcliffova, olimpijska maratonka, razmišlja o udeležbi v teku na 10.000 m

Watashi, »jaz«, zapisan v vsaki od štirih pisav:

Kanji Hiragana Katakana Rōmaji
わたし ワタシ watashi

Zaradi vedno širšega znanja angleščine raba pisave Rōmaji narašča. Besedila japonske popularne glasbe vsebujejo še posebej veliko angleških besed in fraz. Izposojenke (gairaigo 外来語) imajo tako na Japonskem kot v tujini svoje nasprotnike in zagovornike.

Znaki japonskih zlogovnih pisav so razporejeni tudi v tako imenovane poetične abecede, najbolj znana med njimi pa je Iroha, kjer zaporedje vseh znakov tvori pesem.

Zgodovina japonske pisave[uredi | uredi kodo]

Prva pisava na Japonskem je bila kanji, ki so jo Japoncem so v 5. stoletju posredovali Korejci.[3] Pisali in brali so sprva le v kitajščini, medtem ko pravega načina zapisovanja japonščine še zmeraj ni bilo. Sčasoma se je razvil sistem kanbun (漢文), ki je še zmeraj uporabljal kitajščino, vendar je vseboval opombe, ki so Japoncem omogočali lažje branje.

Latinično prečrkovanje[uredi | uredi kodo]

Japonci imajo več načinov prečrkovanja v latinico. Najrazširjenejši je Hepburnov sistem, ki je podoben našemu, le da se "j" prebere kot "dž," "y" pa kot "j." Tako bi jikan (čas) izgovorili kot "džikan," yon (štiri) pa kot "jon." Ker nimajo črke "š," namesto nje uporabljajo "sh," za "č" "ch," za "c" pa "ts." Tako izgovarjamo "shizuka" (tiho) kot "šizuka," "chiisai" (majhno) kot "čiisai," tsuitachi (prvi dan v mesecu) "cuitači."

Obstaja še sistem Kunrei, ki "č" ne zapisuje kot "ch," marveč kot "t." Podobno je tudi z drugimi glasovi, "ts" (c) je "t," "j" (dž) je "z," "sh" (š) je "s," "y" (j) je "y," "f" (f) pa "h." Hepburn je enostavnejši za branje in zato tudi bolj razširjen.

Slovenjenje japonščine ni dosledno. Pri zapisovanju lastnih imen v leposlovju, tiskanih medijih ipd, se "sh" ponavadi prečrkuje v "š," "y" v "j," "ch" v "č" itd.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Nationalencyklopedin "Världens 100 största språk 2010" The World's 100 Largest Languages in 2010
  2. ^ Internetni arhiv (v angleščini)
  3. ^ Japan Guide - Kanji

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Seeley, Christopher (1991). A History of Writing in Japan. University of Hawai'i Press. ISBN 0-8248-2217-X. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]