Pridevnik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Pridevnik je ena od polnopomenskih vrst, ki izraža velikost, vrsto ali svojino.

Vrste pridevnikov[uredi | uredi kodo]

Glede na vprašalnico ločimo:

  • lastnostni pridevnik (Kakšen?/Kolikšen?): lep, trd, velik ...
  • vrstni pridevnik (Kateri?): pisalna, jedilna, delovna ...
  • svojilni pridevnik (Čigav?): moj, Mojčin, sosedov, Tinin, Larin ...

Pregibanje[uredi | uredi kodo]

Pridevniki se po navadi ujemajo s samostalniško besedo v spolu, sklonu in številu (naprimer ljubezniv, ljubeznivega). Nekateri pridevniki pa se ne pregibajo z glasovnimi končnicami in ostajajo v vseh oblikah enaki (naprimer poceni --, lila ---).

Določnost[uredi | uredi kodo]

Lastnostni pridevniki, ki se končujejo na soglasnik, imajo v imenovalniku ednine in tožilniku, kadar je enak imenovalniku, poleg neglasovne končnice še končnico -i za določnost (npr. ljubezniv, ljubeznivi).[1] Nedoločna oblika se uporablja pri predmetih/dogodkih/stanjih, ki jih prvič opisujemo, določna oblika pa v primerih, ko govorimo o že prej omenjeni zadevi. Določnost se izraža tako, da kakovostnim pridevnikom moškega spola ednine v imenovalniku (in pri samostalnikih s kategorijo neživosti še v tožilniku) doda -i (mlad – mladi, ponoven – ponovni ...), včasih se spremeni tudi mesto in/ali vrsta naglasa (stàr – stári, dêbel – debéli, vêlik – velíki ...) ali pa celo osnova (majhen – mali). Svojilni pridevniki, števniki ter primerniki in presežniki, so že po definiciji določni (npr. bratov, prvi, lepši, najlepši ...).[2]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Slovenski pravopis, Ljubljana 2007, str. 102.
  2. ^ http://www2.arnes.si/~lmarus/suss/arhiv/suss-arhiv-000112.html, vpogled: 12. 12. 2010.