Soglasnik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Soglasnik ali konzonant je glas, ki je opredeljen fonetično in fonološko. Artikulacijsko je glas, za katerega je značilna manjša odprtostna stopnja kot pri samoglasniku. Akustično pa soglasnik nima enotne podobe (lahko je podoben samoglasniku ali pa sploh ne). Fonološko je to segment manjše zvočnosti, ki ob dveh samoglasnikih vedno stoji v nejedrnem delu zloga. Vsi jeziki sveta imajo soglasnike. V slovenskem knjižnem jeziku je 21 soglasniških fonemov: /p/, /t/, /k/, /b/, /d/, /g/, /f/, /h/, /v/, /j/, /l/, /r/, /c/, /č/, /dž/, /s/, /š/, /z/, /ž/, /m/, /n/.

V slovenski abecedi so soglasniki predstavljeni z naslednjimi črkami: B, C, Č, D, F, G, H, J, K, L, M, N, P, R, S, Š, T, V, Z in Ž.

IPA: Slovenščina soglasniki
IPA primeri
p pero, apno, vpis
b biti, žaba
t trava, otrok
d do, oditi
čas, način
in, ip
k klepet
ɡ govor
f figa
ʋ vrata
s sestra, most
z zob
ʃ šivanka
ʒ žival, koža
ç himna
m mati
n ne
l luna
r riba
j jopa
x hrib
IPA: Samoglasniki v slovenščini
a mama
e peč
ɛ medved
ə pes
i miza
o moka
ɔ roka
u usta

Glej tudi[uredi | uredi kodo]