Zvočnik (jezikoslovje)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Zvóčniki so soglasniki srednje odprtostne stopnje, srednje zvonkosti, trajni, brez pomensko razločevalnih parov glede na zvenečnost. Vsi zvočniki so zvenečni, samo v ima nezvenečo različico, tj. [ʍ]. V slovenskem knjižnem jeziku so zvočniki nosnika m in n, jezičnika l in r in drsnika v in j.[1]

Najdemo jih (poleg samoglasnikov) v besedi mlinarjev ali na primer v besedni zvezi rjava limona.

Ne vplivajo na (ne)zvenečnost soglasnika pred seboj, kar omogoča razločitev v izgovorjavi med zvenečim nezvočnikom in njegovim nezvenečim parom, na primer dvoj, tvoj.

Zvočnost[uredi | uredi kodo]

Šest slovenskih zvočnikov lahko razdelimo po njihovi zvočnosti oz. zvonkosti. Najbolj zvočen je j, nato r, sledi l, samo malo manj sta zvočna m in n, najmanj pa [v] (kot varianta fonema v). Zvočniška varianta v [ṷ] je enako zvočna kot j. Torej, po zvočnosti si sledijo v naslednjem zapovrstju: v < m, n < l < r < j, ṷ.[2]

Izgovarjava[uredi | uredi kodo]

Zvočnike izgovarjamo z malo oviranim pretokom zraka na izgovornih mestih. Pri m in n je narejena zapora z ustnicami oziroma jezikom, zrak gre skozi nosno votlino (m in n sta edina nosnika med slovenskimi glasniki); pri r gre zrak prek tresoče se jezične konice, pri l ob straneh jezika; v se tvori ob zgornjih sekalcih s spodnjo ustnico, njegove različice pa se tvorijo med obema ustnicama, pri j gre zrak med jezikom in nebom.[3]

Zapisovanje[uredi | uredi kodo]

Isti zvočnik zapisujemo vedno z isto črko, in sicer s tisto, ki jo zapišemo pred samoglasnikom, razen v nekaterih izjemah:[1]

  • /v/ – zvočniška varianta ṷ se v nekaterih primerih zapisuje z l (bélkast, bél) ali z u (nauk)
  • /j/ – v nekaterih povprevzetih besedah in tujkah ga zapisujemo s črko i (celuloid [celulojd]) ali pa ga sploh ne zapisujemo (pacient [pacijènt]
  • /l/ in /n/ – zapisujemo ju s črkama l in n, kadar sta malo podaljšana ali zmehčana, pa z lj in nj (polj [pól] oz.[póĪ] oz. [póľ], konj [kón] oz.[kón̄] oz. [kónˈ])

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Slovenski pravopis, Ljubljana 2007, str. 208.
  2. ^ Jurgec, Peter (1999). Polglasnik in zvočniški sklop v izglasju mlajših prevzetih besed. Jezik in slovstvo, letnik 44, številka 7/8, str. 314–318.
  3. ^ Žagar F. Slovenska slovnica za vsak dan. Celjska Mohorjeva družba, 2011.