Zvočnik (jezikoslovje)
Zvóčniki so soglasniki srednje odprtostne stopnje, srednje zvonkosti, trajni, brez pomensko razločevalnih parov glede na zvenečnost. Vsi zvočniki so zvenečni, samo v ima nezvenečo različico, tj. [ʍ]. V slovenskem knjižnem jeziku so zvočniki nosnika m n, jezičnika j r in drsnika v j.[1]
Najdemo jih (poleg samoglasnikov) v besedi mlinarjev ali na primer v besedni zvezi rjava limona.
Ne vplivajo na (ne)zvenečnost soglasnika pred seboj, kar omogoča razločitev v izgovorjavi med zvenečim nezvočnikom in njegovim nezvenečim parom, na primer dvoj, tvoj.
Izgovarjava[uredi]
Zvočnike izgovarjamo z malo oviranim pretokom zraka na izgovornih mestih. Pri m in n je narejena zapora z ustnicami oziroma jezikom, zrak gre skozi nosno votlino (m in n sta edina nosnika med slovenskimi glasniki); pri r gre zrak prek tresoče se jezične konice, pri l ob straneh jezika; v se tvori ob zgornjih sekalcih s spodnjo ustnico, njegove različice pa se tvorijo med obema ustnicama, pri j gre zrak med jezikom in nebom.[2]
