Knjižni jezik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Knjížni jêzik je najvišja socialna zvrst jezika z natančno določenimi pravili, napisanimi v slovnicah, slovarjih, pravopisih in drugih jezikovnih priročnikih. Slovenski knjižni zborni jezik je enoten po vsem slovenskem govornem območju in ima zato tudi narodnopovezovalno vlogo.

Knjižni jezik pozna dve podzvrsti:

Zborni jezik[uredi | uredi kodo]

Zborni jezik obvladajo jezikovno šolani ljudje. Večinoma se piše in bere, v govoru pa se uporablja pri javnih in uradnih nastopih. Gre za jezikovno zvrst, ki dosledno upošteva jezikovna pravila. Skorajda vse, kar zapišemo, je v zbornem jeziku. Učimo se ga v šolah. Je edina jezikovna zvrst, ki je enaka po celotnem slovenskem govornem in kulturnem območju.

Knjižni pogovorni jezik[uredi | uredi kodo]

Je manj stroga oblika knjižnega jezika, ki se uporablja predvsem v govoru. Sicer je bistveno podoben zbornemu jeziku, vendar ni povsem enoten po celotnem govornem območju. Ne sledi strogo naglasnim pravilom in stavčni fonetiki. Značilna je na primer raba nedoločnika brez končnega -i (t. i. kratkega ali pogovornega nedoločnika). Uporabljamo ga v pogovoru z ljudmi iz oddaljenih krajev.