Samoglasnik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Samoglasnik ali vokal je v jezikoslovju glas, za katerega tvorbo je značilna največja odprtost govorne cevi v primerjavi z zvočnikom in nezvočnikom.

Po številu samoglasnikov je slovenščina uvrščena med srednje bogate jezike. Inuktituščina, jezik Eskimov pozna le tri samoglasnike, /i/, /a/ in /u/. Najbogatejši s samoglasniki je jezik !xu~, ki ga govorijo prebivalci puščave Kalahari iz ljudstva Kojsancev, ki ima kar 24 samoglasnikov.

Slovenščina[uredi | uredi kodo]

Tabela IPA slovenskih samoglasnikov

Slovenski standardni jezik ima osem samoglasnikov /a/, /e/, /ɛ/, /ə/, /i/, /o/, /ɔ/, /u/. Ozki e in o označujemo z malima tiskanima črkama, široki e z Ɛ, široki o z Ɔ, znak Ə pa je uporabljen za polglasnik.

V slovenski abecedi so samoglasniki predstavljeni z naslednjimi črkami: A, E, I, O in U, polglasnik pa je lahko zapisan tudi samo z R.

Samoglasnik je v slovenskem jeziku zlogotvorni glas.

Fonetični opis[uredi | uredi kodo]

Samoglasniki so glasovi največje odprtostne stopnje in jih glede na dvig jezične ploskve in tonskost razvrščamo na visoke in razpršene (i in u), sredinske (obe vrsti e-ja in o-ja ter polglasnik) in nizke (a). Glede na del neba, kateremu se jezična ploskev najbolj približa, pa ločimo sprednje (i in oba e-ja), srednje (a in polglasnik) ter zadnje samoglasnike (oba o-ja in u).[1]

Klasični samoglasniški model slovenščine, ki ga je uveljavil Toporišič, razdeli samoglasnike v tri samoglasniške trikotnike, in sicer glede na to, ali so dolgi/kratki in ali so naglašeni/nenaglašeni. Prvi samoglasniški trikotnik obsega naglašene in dolge samoglasnike, drugi naglašene in kratke samoglasnike, tretji pa nenaglašene in kratke samoglasnike. Velja namreč, da so nenaglašeni samoglasniki lahko samo kratki.[2]

Omenjeni tri samoglasniški sestavi zajemajo naslednje samoglasnike[1]:
1. Naglašeni in dolgi: í, é, ê, á, ô, ó, ú
2. Naglašeni in kratki: ì, è, à, ə`, ò, ù
3. Nenaglašeni in kratki: i, e, a, ə, o, u

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Slovenski pravopis, Ljubljana 2007, str. 69–70.
  2. ^ Jurgec P.: Slovenščina ima 9 samoglasnikov. Slavistična revija, letnik 59/2011, št. 3, 243–268.