Fonem

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Foném (starogrško φώνημα: phōnēma - glas, z glasom izrečen) ali glásnik je najmanjša glasovna enota, s katero govorci določenega jezika razlikujejo pomen besed. S spremembo enega fonema v besedi vedno dobimo drugo besedo ali pa postane beseda nerazpoznavna. Istemu fonemu lahko v posameznem jeziku ustreza več glasov, ki jih imenujemo alofoni. Izraz prihaja iz stukturalne fonologije. Velikokrat foneme zapisujemo z eno črko, kar pa sploh ni nujno. V slovenščini na primer fonemu /v/ ustrezajo štirje glasovi: zobnoustnični v, dvoglasni u ter zveneči in nezveneči ustničnoustnični w.

V strukturalni fonologiji foneme pišemo med poševnicami /k/, glasove pa v oglatih oklepajih [k].

Slovenščina ima 29 fonemov, od tega 8 samoglasnikov in 21 soglasnikov:

Slovenski samoglasniki: /a/, /e/, /ɛ/, /ə/, /i/, /o/, /ɔ/, /u/

Ozki e in o označujemo z malima tiskanima črkama, široki e z Ɛ, široki o z Ɔ, znak Ə pa je uporabljen za polglasnik. Po številu soglasnikov je slovenščina uvrščena med srednje bogate jezike. Inuktituščina, jezik Eskimov, pozna le tri samoglasnike, /i/, /a/ in /u/, v nekaterih inačicah pa celo samo dva (nepreverjeno). Najbogatejši s samoglasniki je jezik !xu~, ki ga govorijo prebivalci puščave Kalahari iz ljudstva Kojsancev. Jezik !xu~ ima 24 samoglasnikov in kar 117 soglasnikov, od tega 48 klikov.

Slovenski soglasniki: /p/, /t/, /k/, /b/, /d/, /g/, /f/, /h/, /v/, /j/, /l/, /r/, /c/, /č/, /dž/, /s/, /š/, /z/, /ž/, /m/, /n/.

Angleščina ima 40 fonemov. Polinezijščina ima 11 fonemov, kojsanščina pa 140.

Generativna fonologija zavrača uporabo fonema in sorodnega pojma alofon, saj se oba nanašata na površinske posplošitve, ki so nujno nepravilne. Tako recimo velja, da so zaporedja d + ž v slovenščini mogoča kot enoten glas [dž], pa vendar ta ni mogoč v besedi deževati, kakor bi pričakovali (*dževati ni mogoča oblika).

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]