Slovnični spol

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Spol je slovnična lastnost, ki se je lahko v slovenščini določi:

Slovnični spol je prvotno slovnična lastnost samostalnika in je v slovenščini troj: moški, ženski in srednji (primeri: oče, mati, dete). Samostalniška beseda določa spol tudi nanašajoči pridevniški besedi (npr. moj oče, stara mati, pridno dete) oziroma glagolu (oče je odšel, mati bi pela, dete bo jokalo). Spol lahko določimo tudi samostalniškim zaimkom (na primer: ona - ž. sp., jaz - m., ž. ali sr. sp., kaj - sr. sp).

Moški in ženski spol kot slovnični lastnosti izražata naravni spol (oče, sin - moški spol; mati, hči - ženski spol); srednji spol izraža spolno nezrelo bitje (dete, žrebe, pišče). Kjer naravni spol ni očiten oziroma sploh ne obstaja, je slovnični spol s tega stališča nepredvidljiv (luč - ž. sp, oblak - m. sp., vreme - sr. sp.). Pri nekaterih besedah se slovnični spol ne ujema z naravnim (npr. dekle - sr. sp).

Drugi jeziki[uredi | uredi kodo]

Slovnični spol, kot ga poznamo v slovenščini, poznajo številni drugi indoevropski jeziki. Nekateri od teh jezikov ločijo troje spolov, kot slovenščina:

Številni jeziki ločijo zgolj ženski in moški spol:

Švedščina, danščina in norveščina (bokmål) in nekateri drugi jeziki ločijo dva spola, imenovana utrum in neutrum. Tudi antični hetitski jezik je imel dva spola, ki sta bila utemeljena na razlikovanju med živostjo in neživostjo.

Nekateri jeziki, na primer bantu, poznajo tudi do 10 različnih slovničnih spolov, drugi kot npr. angleščina, armenščina, japonščina, uralski in altajski jeziki pa spola ne poznajo.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]