Kitolov

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Kitolov je lov na kite predvsem zaradi mesa in olja. V prvih oblikah kitolov sega vsaj 3000 pr. Kr.. Različne obalne skupnosti imajo dolgo zgodovino s preživljanjem s kitolovom in iz nasedlih kitov. Industrija kitolova je nastala z organizacijo flote v 17. stoletju in nastankom konkurenčne nacionalne industrije kitolova v 18. in 19. stoletja ter uvedbo ladje za predelovanje skupaj s skladiščenjem kitov na ladjah v prvi polovici 20. stoletja.

Z napredkom tehnologije in povečanim povpraševanjem je ulov daleč presegal stablino populacijo kitov. V poznih 30 letih 20. stoletja je bilo ubitih več kot 50.000 kitov na leto. Do sredine stoletja je bilo že znano da se populacija kitov ne oblavlja ampak se njihovo število močno zmanšuje. Leta 1986 je Mednarodna komisija za kitolov uvedla moratorij na komercialni kitolov, tako da si je populacija le-teh lahko opomogla.

Čeprav moratorij ni bil uspešen pri preprečevanju izumrtja nekatrih vrst kitov zaradi previsokega lova, je sodobni kitolov predmet napete razprave. Kitolovu naklonjene države želijo, da se odpravi moratorij o zalogah tistih kitov, katerih populacije so si po njihovem mnemju dovolj opomogle za omejen kitolov. Kitolovu nasprotujoče države in okoljske skupine zatrjujejo, da so nekatere vrste še vedno ranljive kot tudi, da je kitolov nemoralen in ga je treba prepovedati, ne glede na to, ali lov vpliva na izumrtje določenih vrst kitov.

Zgodovina kitolova[uredi | uredi kodo]

Kitolov se je začel že v prazgodovini in je bil sprva omejen na obalne vode. Zgodnji kitolov je vplival na razvoj zelo različnih kultur, kot na primer, na norveškem in japonskem. Z razvojem sodobnih tehnologij se je v 19. stoletju povečalo povpraševanja po kitovem olju, ki je bil včasih znan kot "olje za vlak". V 20. stoletju se je povečalo povpraševanje po margarini iz kitovega olja, kasneje pa tudi po kitovem mesu.

Gravura, ki prikazuje kitolov v 18. stoletju].

Moderni kitolov[uredi | uredi kodo]

Kitovo olje se danes malo uporablja in sodobni komercialni kitolov je orientiran predvsem na kitovo meso. Primarno lovijo 2 vrsti, navadnega ščukastega kita in antarktičnega ščukastega kita, dva od najmanjših vrst kitov z kitovo kostjo. Nedavne znanstvene raziskave ocenjujejo da živi še približno 103.000 kitov v severovzhodnem Atlantiku in 665.074 okoli Antarktike.

Mednarodno sodelovanje na področju ureditve kitolova se je začelo leta 1931 in se zaključilo s podpisom Mednarodne konvencije o ureditvi lova na kite (ICRW) leta 1946, katere cilj je "zagotoviti ustrezno ohranjanje populacije kitov ter tako omogočiti komercialni kitolov in urejen razvoj industrije kitolova ". IWC je bil ustanovljen v skladu s pogoji ICRW za odločanje na ravni kvot in drugih pomembnih zadevah, ki temeljijo na ugotovitvah svojega znanstvenega odbora. Države, ki niso članice IWC niso omejeni z njenimi predpisi in izvajajo svoje lastno upravljanje programov.

Od leta 1992, je Znanstveni odbor IWC je zahtevala, da se ji dovoli, da poda predloge za nekatere kvote vrst kitov, vendar je bil ta predlog doslej zavrnjena na planirnih zasedanju Odbora. Norveška še naprej lovi navadnega ščukastega kita, komercialno v skladu s predpisi IWC. Vendar je vložila uradni ugovor na moratorij.

Domine narejene iz kitovih kosti

Ilegalni lov, trčenje z ladjami[uredi | uredi kodo]

Svetovni sklad za naravo pravi, da je bilo ubitih 90% vseh severnih kitov v trčenjih z ladjo. Zahtevajo omejitev gibanja ladijskega prometa na določenih področjih. Nekateri znanstveniki verjamejo, da je tudi onesnaževanje vzrok pri izumrtju nekaterih vrst. Poleg tega od moratorija IWC, je prišlo do več primerov nezakonitega lova kitov.

Leta 1994 se je pokazalo, da je Sovjetska zveza prikrivala realno število ujetih kitov. Na primer, 1948-1973, je bilo vSovjetski zvezi, ujetih 48.477 grbavih kitovin ne le 2710 kot so uradno zapisali v poročilo IWC. Na podlagi teh novih informacij, je IWC zahteval, da mora Sovjetska zveza na novo posredovati podatke za ulov zadnjih štiridesetih letih. Po besedah Raya Gambella, sekretarja IWC v tistem času, ja organizacija sumila da nekdanja Sovjetska zveza pošilja prirejene podatke, vendar ni ukrepala, da ne bi posegala v nacionalno suverenost.

Kanada[uredi | uredi kodo]

Kanadski kitolov izvajajo različne skupine Inuitov po vsej državi. Gre za kitolov v majhnem številu in ga upravlja Društvo za ribištvo in oceane Kanade. Meso, pridobljeno iz tega kitolova je namenjeno za komercialno prodajajo v trgovinah in supermarketih. To meso običajno ni na voljo v južnih mestnih središčih, kot so Vancouver, Toronto, Montreal je pa na voljo v severnem delu skupnosti, v kateri je meso kitov sestavina tradicionalne prehrane. Obstaja veliko trenj med lovci in naravovarstveniki o lovu. Kanada ja zapustila IWC leta 1982 in jo zato ne zavezuje moratorij na kitolov.

Karibi[uredi | uredi kodo]

Domorodcom Svetega Vincenta iz Grenadine na otoku Bequiaje kvoto določena Mednarodna komisija za kitolov. In sicer do štirih grbavih kitov na leto z uporabo tradicionalnih načinov lova in opreme.

Decek, ki nosi meso kita ujetega 2007

Ferski otoki[uredi | uredi kodo]

Okoli 950 dolgoplavutih kitov (Globicephala melaena, dejansko vrsta delfinov), ulovijo na leto, predvsem poleti. Občasno lovijo se druge vrste kot je severni kit in atlantski delfin. Lov je znan kot Grindadráp. Ferski kitolov ureja organ Ferskih otokov, ne pa IWC, ki ne urejaja lova na male kite in delfine. Večina prebivalcev Ferskih ototk meni da je lov pomemben del njihove kulture in zgodovine. Skupine za pravice živali močno kritizirajo lov kot krut in nepotrebn. Lovci pa trdijo, da večina novinarjev ne pozna dovolj metod za zajemanje in ubijanje kitov ali njegov gospodarski pomen.

Grenlandija[uredi | uredi kodo]

Grenlandski Inutski lovci ulovijo okoli 175 kitov na leto, kar je tretji največji ulov na svetu takoj za Norveško in Japonsko. Čeprav je njihov ulov majhnen v primerjavi z Japonskim in Norveškim, ki je v povprečju okoli 590 in 730 kitov v 1998-2007. IWC obravnava zahodno in vzhodno obalo Grenlandije, kot dve ločeni območji prebivalstva ter določa ločene kvote za vsako obalo. Precej bolj gosto poseljene zahodne obale predstavlja več kot 90 odstotkov ujetih kitov. V povprečju na leto ulovijo okoli 150 ščukastih kitov in 10 fin kitov na zahodni obali. Okoli 10 navadnih kitov pa je ulovljenih na vzhodni obali.

Islandija[uredi | uredi kodo]

Islandija ni vložila ugovora zoper moratorij IWC iz leta 1982, ki je začela veljati leta 1986. Med letoma 1986 in 1989 so ulovili okrog 60 kitov na leto, na podlagi znanstvenih dovoljenj. Vendar pa je pod močnim pritiskom držav, ki so proti kitolovu, omogočila samo še kitolov v znanstvene namene kot izogibanje moratorija. Ker je IWC zavrnila njihovo priporočilo znanstvenega odbora, da se omogoči trajnostni komercialni kitolov, je Islandija zapustila IWC leta 1992.

Islandija ponovno postane članica IWC leta 2002 z rezervacijo za moratorij. Islandija predstavi raziskavo izvedljivosti lova leta 2003 na srečanju IWC za ulov v letih 2003 in 2004. zaradi nesoglasja znotraj IWC Znanstvenega odbora o vrednosti raziskave in njene pomembnosti za cilje IWC, nobena odločitev o predlogu ni bil dosežen. Kjub temu pa so bila v skladu s pogoji iz konvencije islandske vlade, izdana dovoljenja za znanstveni ulov.

Islandija je nadaljevala komercialni kitolov leta 2006. Letna kvota nastavljena na 30 ščukastih kitov (od ocenjenih 174.000 živali v srednjem in severno-vzhodnem Severnem Atlantiku) in devet fin kitov (od ocenjenih 30.000 živali v srednjem in severno-vzhodnem Severnem Atlantiku).

Islandske kitolovke

Indonezija[uredi | uredi kodo]

Lamalera, na južni obali otoka Lembata in Lamakera na sosednjem Solor sta zadnji dve preostali indonezijski kitolovni skupnosti. Verski tabuji, zapovedjujo da uporabijo vsak del živali. Približno polovica ulova se odbrži v vasi, z ostalim se trguje na lokalnih trgih. Leta 1973 je Organizacija ZN za prehrano in kmetijstvo (FAO) poslala kitolovko in norveškega kitolovca za posodobitev lova. Prizadevanja niso bila uspešna. Glede na poročilo FAO, so se Lamaleranci navadili na svoje metode lova na kite, ki ustreza njihovim naravnim virom, kulturnim načelom in slogu.

Japonska[uredi | uredi kodo]

Proti moratoriju za komercialni kitolov, ki ga jeIWC izdal leta 1982, je Japonska vložila uradni ugovor. Vendar pa je v odzivu na grožnje ZDA, da bi zmanjšanje Japonske ribolovne kvote v teritorialnih vodah, ZDA, pod pogoji Packwood-Magnuson spremembe, Japonska umaknila svoj ugovor v letu 1987. Ker Japonska ni mogla ponovni začeti kitolova v komercilane namene, je začela kitolov na znanstveno-raziskovali osnovi. Avstralija, Greenpeace, Sea Shepherd Conservation Society in drugih skupin so Japonski kitolov v znastvene namene označili zoglj za preobleka za komercialni kitolov, ki je prepovedan.

Namen raziskovalnega programa je bilo določiti velikost in dinamiko populacije kitov. Japonska vlada želi nadaljevati kitolov na trajnosten način pod nadzorom IWC, tako za kitove izdelke (meso itd) in za ohranitev ribolovnih virov z izločitvijo kitov. Organizacije, ki se borijo proti kitolovu trdijo, da je raziskovalni program, preobširen in da je velikost vzorca prevelika in da bi lahko enakovreden informacije dobili z nesmrtonosnimi sredstvi, na primer s študijem vzorcev kitovegas tkiva (kot je koža) ali blata. Japonska vlada podpira Inštitut za raziskave kitov in delfinov (PIS), ki izvaja raziskave in se ne strinja z navedbo, da je mogoče dobiti informacije iz tkiv in ali vzorcev iztrebkov in da je potreben velik vzorec tkiva, da so lahko izsledki upoštevani.

Japonski kitolov v znanstvene namene je sporen v državah, ki se borijo proti kitolovu. Države, ki nasprotujejo kitolovu so podpisale več nezavezujočih resolucij v IWC-ju, kjer pozivajo Japonsko naj ustavi program. Japonska trdi, da je populacija nekaterih vrst kitov dovolj velika za komercialni lov. Namestnik komisarja za kitolov, Joji Morishita, je za BBC News povedal, da je "razlog za moratorij za komercialni kitolov znanstvena negotovost glede števila kitov, zato smo tudi začeli s kitolovom v znanstvene namene, da zberemo več podatkov.

Norveška[uredi | uredi kodo]

Norveška je podala ugovor na moratorij Mednarodne komisije za kitolov (IWC) in je zato ne zavezuje. S komercialnim kitolovom je prenehala za petletno obdobje, v katerem je bil opravljen manjšji znanstveni ulov za ocenitev števila populacije. Lov je nadaljevala leta 1993. Dovoljenje imajo samo za ulov ščukastega kita. Norveški ulov ščukastega kita se je gibal med 487 živali leta 2000 in 592 živali v letu 2007. Lovno področje je izključno severovzhodni Atlantik, kjer je populacija ščukastega kita ocenjena na 103.00 živali.

ZDA[uredi | uredi kodo]

V Združenih državah Amerike izvajajo kitolov samo domorodci iz devetih različnih skupnosti na Aljaski. Program kitolova upravlja Alaska Eskimo komisija za kitolov, ki poroča National Oceanic Atmospheric Administration. Obseg lova je približno 50 čelnimih kitov na leto od populacije v višini približno 10.500 kitov v vodah Aljaske. IWC znanstveni odbor, za to skupino, pod pogojem, da je zgoraj navedeno oceno populacije, ocenjuje kot rast populacije 3,2% letno. Prav tako v povprečju na leto ulovijo enega ali dva siva kita. Kvota je bila zmanjšana na nič v tem letu zaradi skrbi glede populacije te vrste kitov. Čelni kiti tehtajo približno 5-10 krat toliko kot ščukasti kit.

Pleme Makah si je v Washingtonu izglasovalo pravico, za ponovni kitolov za leto 1999, kljub intenzivnim protestom skupin za živalske pravice. Sedaj se pogajajo za ponovno vzpostavitev lova na sive kite. Ta pravica jim pripada po pogodbi zaliva Neah.

Tradicionalni lov na Aljaski.

Delež kita pri predelavi v olje[uredi | uredi kodo]

Deli Masa v kg Delež mase v in % Olje v kg
Meso 56.440 46,3 6.900
Mast 25.650 21,0 13.600
Kosti 22.280 18,3 7.200
Jezik 3.160 2,6
Pljuča 1.230 1,1
Srce 630 0,5
Ledvica 550 0,4
Želodec 410 0,3
Jetra 940 0,8
Eingeweide 1.560 1,3
Drobovje 1.150 0,9
Kri 8.000 6,5
Skupaj 122.000 100 27.700