Južna Koreja

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
korejsko 대한민국 (大韓民國)
Daehan-minguk
Republika Koreja
Zastava Južna Koreja Coat of arms  Južna Koreja
HimnaAegukga (애국가)
Patriotska pesem
Lega Južna Koreja
Glavno mesto Seul
37°35′N, 127°0′E
Uradni jeziki korejščina
uradna pisava Hangul
Upravljanje polpredsedniška republika
 -  predsednik Park Geun-hye
 -  ministrski predsednik Jung Hong-won
Ustanovitev
 -  ustanovitev kraljestva Gojoseon: 2333 pr. n. št.[1] 
 -  priključitev Japonski: 29. avgust 1910 
 -  razglašena neodvisnost: 1. marec 1919 
 -  začasna vlada: 13. april 1919 
 -  osvoboditev: 15. avgust 1945 
 -  sprejetje ustave: 17. julij 1948 
 -  razglasitev vlade: 15. avgust 1948 
Površina
 -  skupaj: 100,140 km² (108.
 -  voda (%): 0,3
Prebivalstvo
 -  ocena 2009: 50.062.000 (24.)
 -  gostota: 500/km² (21.)
BDP (PKM) ocena 2008
 -  skupaj: 1,344 bilijona USD[2] (13.)
 -  na prebivalca: 27.692 USD[2] (32.)
BDP (nominalno) ocena 2008
 -  skupaj: 929,124 milijarde USD[2] (15.)
 -  na prebivalca: 19.136 USD[2] (36.)
Gini (2007) 31.3[3] (nizek
HDI (2007) Rast 0.937[4] (zelo visok) (26.)
Valuta won (₩) (KRW)
Časovni pas korejski standardni čas (UTC+9)
 -  poletni (DST): ne upoštevajo (UTC+9)
Vrhnja domena (TLD) .kr
Klicna koda +82

Republika Koreja (korejsko: Daehan Minguk - hangul: 대한 민국; hanja: 大韓民國) ali, pogosteje, Južna Koreja, je obmorska država v Vzhodni Aziji, ki pokriva južni del Korejskega polotoka. Na severu meji na Severno Korejo, s katero je do leta 1945 sestavljala enotno državo Korejo. Na vzhodu jo obliva Japonsko, na zahodu Rumeno morje in na jugu Korejska ožina. Prebivalci so Korejci in govorijo korejski jezik ter pišejo v pisavi hangul, ki jo je 1443 uvedel kralj Sejong iz dinastije Joseon.


Zgodovina (20. in 21. stoletje)[uredi | uredi kodo]

Leta 1910 je Japonska anektirala Korejski polotok in odstavila njenega kralja. Sledila so dolga in mučna desetletja zatiranja korejske kulture in vsiljevanja japonske, t. im. "Nissen Ittai". Po 2. svetovni vojni in s tem po osvoboditvi izpod Japonske s strani Sovjetske zveze in ZDA je bil polotok po 38. vzporedniku razdeljen na Južno in na Severno Korejo. Ozemlje južno od omenjenega vzporednika se je 15. avgusta 1948 poimenovalo kot Republika Koreja, dočim je severni del sprejel Sovjetski način ureditve in se 9. septembra istega leta razglasil za Demokratično ljudsko republiko Korejo. Zaradi nedorečenosti glede posedovanja ozemlja, je sledila vojna med novonastalima državama, ki se je končala z nestabilnim premirjem. Po vojni 1953. leta in obdobju vojaške vladavine, se je začela Južna Koreja hitro razvijati. Danes je ena od svetovnih gospodarskih velesil in tretja najgosteje poseljena država na svetu (ne upoštevajoč mikrodržave). 27. maja 2009 je Severna Koreja enostransko odstopila od premirja, tako da sta državi uradno še vedno v vojni.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Južna Koreja obsega južni del Korejskega polotoka v Vzhodni Aziji. Korejski polotok je geološko obsežna gruda iz kristalnih skrilavcev, granitov in gnajsov, ki so jo tektonske sile poševno dvignile, tako da je površje izrazito asimetrično.

Podnebje[uredi | uredi kodo]

Podnebje v Južni Koreji je monsunsko, z 900 - 1.500 mm padavin. Deževna doba traja od junija do septembra, ko padejo tri četrtine letnih padavin. V severnih delih so zime še precej hladne, v južnem delu je podnebje že subtropsko. Podnebje se spreminja glede na letne čase.

Poletje je vroče in vlažno, srednja julijska temperatura meri približno 27°C. V tem času pade veliko dežja. Medtem ko suh zimski monsunski veter, ki piha z azijske celine proti severu in severozahodu, prinaša hladno in suho zimo.

Vode[uredi | uredi kodo]

Reke na vzhodni strani so kratke in imajo velik strmec. Vse večje reke tečejo proti zahodu (Han, 514 km) in jugu (Naktong, 523 km).

Tla in rastje[uredi | uredi kodo]

Najrodovitnejša tla so na naplavnih ravninah vzdolž večjih rek, v drugih delih prevladujejo peščena in rjava tla, v višjih legah podzoli.

Gozdovi prekrivajo 64% površine. Naravno rastje je evropskemu podoben listnati gozd, le da v njem rastejo številnejše drevesne vrste (hrast, javor, breza), v višjih legah prehaja v mešane in iglaste gozdove (bor, smreka, macesen). V južnih delih rastejo zimzeleni subtropski gozdovi (lovor, palme).

Demografija[uredi | uredi kodo]

Prebivalstvo[uredi | uredi kodo]

S hitrim gospodarskim razvojem se je v 60. letih rodnost začela zmanjševati, tako da danes prevladujejo majhne družine (l. 2000: povprečno 3,2 člana). Ker hkrati s tem upada delež mladega prebivalstva (l. 1988: 27,3% mlajših od 15 let) in narašča delež starejših (l. 1988: 7,2 starejših od 60 let), bo Južna Koreja kmalu imela podobne demografske težave kot Japonska in Evropa.

V državi živi še okoli 2% Japoncev in okoli 50.000 Kitajcev, predvsem v Seulu. V tujini živi okoli 5,2 milijonov Južnokorejcev (največ na Japonskem: okoli 2 milijona).

Za Južno Korejo velja enako kot za njeno severno sosedo, da je prebivalstvo v primeri z drugimi azijskimi državami izrazito homogeno. Edina pomembna etnična skupina je približno 30.000 Kitajcev, ki živijo v glavnem v Seulu. Korejščina, uradni jezik na severu in jugu, odseva izredno etnično enotnost polotoka. Čeprav obstaja šest glavnih narečij, so razlike med njimi tako neznatne, da se vsi Korejci razumejo. Korejski jezik spada v skupino uralo-altajskih jezikov. V 15. stoletju se je razvila samostojna korejska pisava hangul, ki naj bi zamenjala dotlej prevladujočo uporabo kitajskih pismenk.

Glavno mesto Južne Koreje je Seul (starejše ime Söul) in meri približno 605 km², kjer živi 10,5 milijona prebivalcev (s predmestnimi območji pa kar 24 milijonov). To pomeni, da na en km² živi 17.400 prebivalcev. Povprečna letna realna rast prebivalcev (1994-2004) je 4,7%.

Večja mesta: Seul, Busan, Incheon, Daegu, Daejeon …

Poselitev[uredi | uredi kodo]

Južna Koreja je zelo gosto poseljena. Najbolj naseljene so predvsem ravnine na zahodu in kotline na jugu.

Po koncu korejske vojne je s severa pribežalo okoli 1,8 milijonov beguncev, ki so jih večinoma naselili v Seulu Busanu. V letih 1960 – 1990 sta hitro industrializacijo spremljala izjemna rast mest (Seul l. 1960: 2,4 mil.).

Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Republika Koreja spada med gospodarsko najbolj dinamične države na svetu. Skupaj s Tajvanom in obema azijskima mestnima državama – Hongkongom in Singapurom – sestavlja »štiri tigrčke« na obrobju Tihega oceana.

Kmetijstvo[uredi | uredi kodo]

V nasprotju z industrijo je kmetijski sektor rasel bistveno počasneje. Do srede sedemdesetih let so dosegli triodstotno povprečno letno rast, odtlej pa se je letna stopnja rasti znižala na približno 2%.

Daleč najpomembnejši pridelek je riž, sledijo mu ječmen, soja, krompir in sadje.

Pomemben sestavni del kmetijstva je tudi ribolov, saj zaposluje velik del ljudi in je zelo pomemben za prehrano domačega prebivalstva in za izvoz. Južnokorejsko ribiško ladjevje spada med največje na svetu.

Industrija[uredi | uredi kodo]

Južnokorejska industrija sodi med najhitreje razvijajoče na svetu. Najprej so razvijali delovno intenzivne panoge (tekstilna), kasneje pa se je preusmerila v kapitalsko intenzivne panoge (strojna, elektronska, avtomobilska in oborožitvena) s poudarkom na industriji visokih tehnologij.

Največja industrijska podjetja so Samsung (mikročipi), Hyundai, Kia Motors

črna metalurgija je pomembna osnova domače avtomobilske, strojne in ladjedelniške industrije. Sodi med največje proizvajalke surovega železa in jekla. Močna je tudi barvna metalurgija, predvsem talilnice bakra, cinka in svinca.

Med pomembnejšimi panogami je tudi kemična industrija.

Je tudi ena največjih proizvajalk tekstila na svetu, vendar je v zadnjih letih precej svoje proizvodnje preselila v države s cenejšo delovno silo (predvsem na Kitajsko).

Turizem[uredi | uredi kodo]

Južno Korejo vsako leto obišče precej turistov. Glavne turistične privlačnosti so narodni parki in številni kulturni spomeniki (budistični samostani).

Umetnost in kultura[uredi | uredi kodo]

Korejci naseljujejo svoj polotok že več kot 3000 let. Korejska kultura se je začela razcvetati ob koncu 3. stoletja, med obdobjem, ki ga poznajo kot Obdobje treh držav.

Korejska glasba ima dolgo tradicijo. Korejci imajo radi glasbo in ples, ljudsko glasbo pa igrajo tako kot v starih časih.

Korejska glasba temelji na petnotni lestvici – v nasprotju s sedemnotno, ki jo uporabljajo predvsem v zahodni glasbi. Glasbeniki igrajo na vrsto glasbil, kakršna so changgo ali seyogo (vrsta bobna), boben, kayagum (podobno našim citram), bambusova palčka

Vera[uredi | uredi kodo]

Budizem, daoizem in konfucianizem so prodrli iz Kitajske v Korejo in od tod na Japonsko. Edina veroizpoved, ki je prišla v Korejo po »morski poti«, je bilo krščanstvo. Zaradi številnih verskih naukov, ki so v stoletjih prodrli v Korejo, so se mnogi stopili med seboj. Vseeno je največ budistov, njim sledijo konfucianisti.

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ po ustnem izročilu
    Savada A.M. (1992). South Korea: A Country Study. Area handbook series. Federal Research Division, Library of Congress. Washington, D.C., str. 109
  2. ^ 2,0 2,1 2,2 2,3 "South Korea". Mednarodni denarni sklad. Pridobljeno dne 1.10.2009. 
  3. ^ Gini index CIA World Fact Book
  4. ^ Human Development Report 2009. Organizacija združenih narodov (str. 171, 204)

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]