Šinkansen

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Različni Šinkansen vlaki
Omrežje Šinkansen

Šinkansen新幹線 je mreža visokohitrostnega železniškega omrežja na Japonskem. Z visokohitrostnimi vlaki in omrežjem operirajo štiri družbe skupine Japan Railways Group. Prvo linijo Tōkaidō Shinkansen so odprli leta 1964 z dolžino 515,4 kilometrov.,[1] Od takrat naprej so razširili omrežje na 2387,7 kilometrov z potovalnimi hitrostmi 240-320 km/h.[2] Omrežje povezuje največja mesta na otokih Honšu in Kjušu, povezava do severnega otoka Hokaido je v izgradnji.

Največja hitrost je 320 km/h na 387,5 kilometrski liniji Tōhoku Šinkansen. [3]Na testih so dosegli 443 km/h. Maglevi pa so dosegli rekordnih 581 km/h.[4]

Linija Tōkaidō šinkansen je najbolj prometna visokohitrostna linija na svetu. Na leto se na njej vozi 151 milijonov potnikov. [5] Skupno je na njej potovalo čez 5 milijard potnikov, po celotnem omrežju pa čez 10 milijard.

Med mesti Tokio in Osaka, največjima metropolama na Japonskem, vozi do 13 vlakov na uro v vsako smer, vsak s 16 vagoni (do 1323 potnikov). Šinkansen je bilo najbolj prometno visokohitrostno omrežje na svetu (353 milijonov potnikov leta 2007), dokler ni Kitajska s svojim hitrorastočim omrežjem prevzela vodilno mesto.[6]

Japonska je bila prva država na svetu, ki je izgradila železnice namenjene hitrim vlakom. Glavni, ki so sodelovali pri izgradnji, so bili glavni inženir Hideo Shima in Shinji Sogō, ki je prepričal politike za financiranje. Drugi pomembni možje so bili Tadanao Miki, Tadashi Matsudaira in Hajime Kawanabe. Odgovorni so bili za razvoj vlakov in železic, vsi trije so med 2. svetovno vojno načrtovali letala.[7]

Ime Šinkansen sicer pomeni "nova magistrala", se pa uporablja tudi vzdevek "krogelni, "nabojni" ali "projektilni" vlak (japonsko: dangan ressha 弾丸列車, angleško: bullet train), zaradi oblike in hitrosti prvih vlakov.

Ime Šinkansen so prvič uporabili leta 1940 za linijo med mesti Tokio in Šimonoseki, ki bi uporabljala parne in električne vlake z največjo hitrostjo 200 km/h. V naslednjih treh letih so hoteli povezati linijo do Pekinga s podvodnim tunelom. Hoteli so se povezati tudi s transibirsko železnico in celo s Singapurjem. Vendar je vojna te načrte onemogočila. Je pa precej tunelov iz obdobja vojne še vedno v uporabi.

Po koncu 2. svetovne vojne so začasno prekinili razvoj visokohitrostnih vlakov. V poznih petdesetih letih 20. stoletja je ministrstvo za vlake obnovilo projekt Šinkansen. Leta 1957 je podjetje Odakju predstavilo vlak Odakyū 3000 serije SE s potovalno hitrostjo 145 km/h, rekord za ozkotirno železnico tistega časa. Potem so se odločili, da zgradijo še hitrejši vlak s standardno širino železnic.

V 1950ih so domnevali, da bodo letala in avtoceste nasledile vlake. To se je zgodilo v ZDA in nekaterih evropskih državah. Shinji Sogō uspešno prepričal vlado za razvoj visokohitrostnih vlakov, ki je potem postal velik uspeh in ponos Japonske. V 50letni zgodovini in pri več kot 10 milijardah potnikov ni bilo nobene nesreče s smrtnim izidom, kljub temu da deluje na potresnem področju.

Vlak Šinkansen porabi šestkrat manj energije kot avto, kljub nekajkrat večji potovalni hitrosti.

Serije vlakov Šinkansen[uredi | uredi kodo]

  • JR 0 - največja hitrost: 220 km/h
  • JR 100 - največja hitrost: 230 km/h
  • JR 200 - največja hitrost: 240 km/h
  • JR 300 - največja hitrost: 270 km/h
  • JR 400 - ("Mini-Šinkansen") največja hitrost: 240 km/h
  • JR 500 - največja hitrost: 300 km/h
  • JR 700 - največja hitrost: 285 km/h
  • JR 800 - največja hitrost: 260 km/h
  • JR N700 - največja hitrost: 300 km/h
  • JR N700-7000 - največja hitrost: 300 km/h
  • JR E1 - največja hitrost: 240 km/h
  • JR E2 - največja hitrost: 275 km/h
  • JR E3 - ("Mini-Šinkansen") največja hitrost: 275 km/h
  • JR E3-2000 - ("Mini-Šinkansen") največja hitrost: 275 km/h
  • JR E4 - največja hitrost: 240 km/h
  • JR E5 - največja hitrost: 320 km/h
  • JR E6 - ("Mini-Šinkansen") največja hitrost: 320 km/h
  • JR E7 - največja hitrost: 260 km/h

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici in reference[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "About the Shinkansen Outline". JR Central. March 2010. Pridobljeno dne 2 May 2011. 
  2. ^ "JR-EAST:Fact Sheet Service Areas and Business Contents". East Japan Railway Company. Pridobljeno dne 30 April 2011. Predloga:Failed verification
  3. ^ "Tohoku Shinkansen Speed Increase: Phased speed increase after the extension to Shin-Aomori Station". East Japan Railway Company. 6 November 2007. Pridobljeno dne 2 May 2011. 
  4. ^ "KTX vs 新幹線 徹底比較". Whhh.fc2web.com. Pridobljeno dne 10 August 2013. 
  5. ^ "JR Central Japan Website". 
  6. ^ "China High Speed Train Development and Investment". Thechinaperspective.com. 20 November 2012. Pridobljeno dne 10 August 2013. 
  7. ^ Hood, Christopher P. (2007). Shinkansen – From Bullet Train to Symbol of Modern Japan. Routledge, London. str. 18–43. ISBN 978-0-415-32052-8. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]