Malteški viteški red

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Vitezi hospitalci
Suvereni vojaški hospitalni red svetega Janeza iz Jeruzalema, Rodosa in Malte
(Ordni ta’ San Ġwann)
SiegeOfAcre1291.jpg

Veliki mojster hospitalcev Guillaume de Villiers (ali Guillaume de Clermont) brani obzidje Akona, slika Dominiqua-Louisa Papétyja (1815-1849), Versailles.
Dejavna: okrog 10991798
Pripadnost: Papež
Tip: Katoliški vojaški red
Garnizija/Štab: Jeruzalem
Vzdevek: Malteški vitezi
Zavetnik: Janez Krstnik
Moto: Tuitio fidei et obsequium pauperum
(Obramba vere in pomoč ubogim)
Barve: Črna in bela, rdeča in bela
Maskota: Sokol
Konflikti: Križarske vojne,
Obleganje Akona (1291),
Obleganje Malte (1565)
Znani poveljniki: Jean Parisot de la Valette

Malteški viteški red (z uradnim nazivom Suvereni vojaški hospitalni red svetega Janeza iz Jeruzalema, Rodosa in Malte, znan tudi kot red sv. Janeza, ivanovci in hospitalci; malteško: Ordni ta’ San Ġwann) je krščanski vojaški red, ki ima svoj začetek v amalfski bolnišnici v Jeruzalemu.

V drugi polovici 9. stoletja so trgovci iz Amalfija v južni Italiji z dovoljenjem egiptovskega kalifa v Jeruzalemu ustanovili hospic, v katerem so skrbeli predvsem za bolne trgovce in romarje v Sveto deželo. Hospic so sprva vodili benediktinci, leta 1080 pa je skrb zanje prevzela bratovščina sv. Janeza, ki jo je ustanovil brat Gerard. Gerard je bil verjetno benediktinski brat laik in predstojnik hospica. Kmalu potem, ko so zahodnoevropski kristjani v prvi križarski vojni leta 1099 osvojili Jeruzalem, je bratovščina sv. Janeza postala vojaški red in skrb za bolne zamenjala z vojskovanjem za obrambo Svete dežele. Novoustanovljeni red je 13. februarja 1113 s svojo bulo potrdil papež Pashal II.

Ko so muslimani leta 1187 ponovno osvojili Sveto deželo, so se malteški vitezi umaknili v Akon, od tod pa na Ciper in Rodos in nazadnje na Malto, ki je bila takrat vazalna država španskega podkralja Sicilije. Leta 1798 jih je Napoleon pregnal tudi z Malte in od leta 1834 imajo svoj sedež v Rimu.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Ustanovitev in zgodnja zgodovina[uredi | uredi kodo]

Opat Probus je leta 600 dobil od papeža pooblastilo, da v Jeruzalemu zgradi bolnišnico, v kateri bi zdravili in skrbeli za romarje v Sveto deželo. Leta 800 je cesar Svetega Rimskega cesarstva Karel Veliki Probusovo bolnišnico razširil in ji dodal knjižnico. Kakšnih dvesto let kasneje, leta 1005, je kalif Al Hakim dal bolnišnico in tri tisoč drugih zgradb v Jeruzalemu porušiti. Leta 1023 so trgovci iz Amalfija in Salerna v južni Italiji dobili od egiptovskega kalifa Ali az-Zahirja dovoljenje, da bolnišnico ponovno zgradijo. Bolnišnico so zgradili v samostanu sv. Janeza Krstnika, za bolnike in romarje pa so skrbeli benediktinci.

Veliki mojster reda vitezov hospitalcev s svojimi najvišjimi vitezi, 14. stoletje.

Samostanski red hospitalcev je po prvi križarski vojni ustanovil brat Gerard (Gerard Thom, okoli 10401120). Novoustanovljeni red je leta 1113 s papeško bulo potrdil papež Pashal II. stroške za vzdrževanje reda pa je prevzelo predvsem Jeruzalemsko kraljestvo. Gerardov naslednik Rajmond du Puy je v bližini bazilike Svetega groba v Jeruzalemu ustanovil prvo veliko bolnišnico. Red, ki je sprva skrbel samo za bolne romarje, je kmalu poskrbel tudi za njihovo oboroženo spremstvo in kasneje tudi za obrambo Jeruzalemskega kraljestva. Njihovo redovno geslo je bilo Tuitio fidei et obsequium pauperum, kar pomeni »obramba vere in pomoč ubogim«.

Hospitalci in templjarji, ki so bili ustanovljeni leta 1119, so postali najmočnejša krščanska organizacija v Sveti deželi. Red, katerega vojaki so preko oklepa nosili črno tuniko z belim križem, ki so jo prevzeli od benediktincev, se je kmalu izkazal v bitkah z muslimani.

Do sredine 12. stoletje se je red razdelil na tri veje: redovnike-vojake, duhovnike-redovne kaplane in brate-bolničarje. Red je bil uradno še vedno cerkveni red in je od papeža dobil številne privilegije: podrejen je bil izključno papežu, ni plačeval davkov in je lahko posedoval svoje verske objekte. Poleg verskih objektov so hospitalci in templjarji v Sveti deželi zgradili tudi mnogo pomembnih vojaških utrdb. V času, ko je bilo Jeruzalemsko kraljestvo na višku moči, so hospitalci posedovali sedem velikih utrdb in 140 drugih posesti. Največji utrdbi, na katerih je slonela moč Kneževine Antiohije, sta bili Krak des Chevaliers in Margat. Njihova posest je bila razdeljena na redovne konvente in manjše upravne enote, imenovane komende. Komendo je vodil komendator, več komend pa je bilo združenih v balijo, ki jo je vodil bali. Njihov zaščitnik je bil tudi cesar Svetega Rimskega cesarstva Friderik I. Barbarossa in leta 1185 jim je tudi on podelil številne privilegije.

Vitezi Cipra in Rodosa[uredi | uredi kodo]

Vhod v palačo velikega mojstra na Rodosu.

2. oktobra 1187 je Jeruzalem po 88 letih krščanske vladavine ponovno osvojila muslimanska vojska sultana Saladina. Po dokončnem padcu Jeruzalemskega kraljestva so se hospitalci umaknili v Grofijo Tripoli, po padcu Akona leta 1291 pa na otok Ciper. Na Cipru so se začeli zapletati v lokalno politiko, zato je veliki mojster Guillaume Villaretski sklenil zanje poiskati trajno domovanje in izbral otok Rodos. Njegov naslednik Fulk Villaretski je njegov načrt izpolnil: po več kot dveh letih vojskovanja se jim je Rodos vdal. Poleg Rodosa so v svojo posest dobili tudi številne sosednje otoke in pristanišči Bodrum in Castelorizo na anatolski obali.

Leta 1312 so viteški red templjarjev razpustili in veli del njihovega premoženja prenesli na hospitalce. Premoženje je bilo po narodnostih razdeljeno na osem lož: aragonsko, overnijsko, kastiljsko, angleško, francosko, nemško, italijansko in provansalsko. Vsaka loža je imela svojega predstojnika - priorja. Če je bilo v loži več priorjev, je ložo vodil veliki prior. Na Rodosu in kasneje na Malti je viteze posamezne lože vodil bali.

Na Rodosu so hospitalci postali znani kot Rodoški vitezi. Postali so zelo militantni in so se stalno bojevali predvsem z berberskimi gusarji. V 15. stoletju so vzdržali dve invaziji: prvič jih je leta 1444 napadel egiptovski sultan, drugič pa leta 1480 osmanski sultan Mehmed II. Po osvojitvi Konstantinopla so postali hospitalci glavni cilj turških napadov. Leta 1494 so na polotoku v Halikarnasu (današnji Bodrum) zgradili trdnjavo. Za gradivo su uporabili delno porušen Mavzolov mavzolej, ki je bil eden od sedmih čudes antičnega sveta.

Decembra 1522 je trdnjavo napadlo 400 ladij pod poveljstvom sultana Sulejmana Veličastnega, s katerih se je izkrcalo 200.000 vojakov. Trdnjavo je branil veliki mojster Philippe Villiers de L'Isle-Adam s 7.000 vitezi. Obleganje je trajalo šest mesecev, potem pa so se poraženi branilci s sultanovim dovoljenjem umaknili na Sicilijo.

Vitezi Malte[uredi | uredi kodo]

Po porazu in umiku z Rodosa so se hospitalci sedem let selili po Evropi, leta 1530 pa jim je dal sicilski kralj Karel V. Španski v trajni fevd otoka Malta in Gozo ter pristanišče Tripoli v severni Afriki. Za letno najemnino so morali hospitalci vsako leto na dan Vseh svetih podkralju Sicilije izročiti malteškega sokola.

Hospitalci so se še naprej bojevali proti muslimanom, predvsem proti berberskim piratom. Čeprav so imeli na razpolago samo nekaj ladij, so kmalu kmalu postali trn v peti osmanskega cesarstva. Sultan Sulejman Veličastni je zato leta 1565 poslal nadnje vojsko okrog 40.000 vojakov. Malto je branilo 700 vitezov in 8.000 vojakov.

Obleganje se je začelo 18. maja 1565. Hospitalcem je že na začetku kazalo zelo slabo. Turki so uničili večino mest in ubili približno polovico vitezov, 18. avgusta pa je postal položaj oblegancev kritičen. Zaradi izgub je njihovo število postalo premajhno, da bi lahko uspešno branili obsežno trdnjavsko obzidje. Vojni svet je zato predlagal, da bi zapustili Il Borgo in Senglejo in se umaknili v trdnjavo Saint Angelo. Veliki mojster Jean Parisot de la Valette je njihov predlog zavrnil.

Obleganci so pričakovali pomoč siciljskega podkralja, vendar pomoči niso dobili. Podkralj je verjetno dobil navodila kralja Filipa II. Španskega, naj jim ne pomaga, ker bi na njihov račun lahko oslabil obrambo Sicilije. Napačna odločitev bi lahko pomenila poraz in Sicilija in Neapelj bi postala lahek plen osmanskih Turkov. Zanj osebno je bila takšna odločitev prav gotovo težka, ker je bil med branilci Malte tudi njegov sin.

23. avgusta so Turki ponovno silovito napadli, vendar so jih branilci s skrajnimi napori odbili. Po treh mesecih obleganja so bili tudi napadalci na koncu moči, vse utrdbe, razen Saint Elma, pa so bile še vedno nedotaknjene. Mnogo Turkov je v prenatrpanih taborih v poletni vročini zbolelo, zaloge hrane in streliva so skopnele, vedno več pa je bilo tudi mrtvih in ranjenih. Branilci so noč in dan popravljali poškodovano obzidje in osvojitev Malte je postajala vsak dan manj verjetna. Velik udarec za Turke je bila tudi smrt izkušenega poveljnika in admirala turške flote Draguta (turško: Turgut Reis), ki je bil ubit 23. junija. Neizkušena turška poveljnika Piyale paša in Mustafa paša sta zato veliko turško floto učinkovito uporabila samo enkrat. Zanemarila sta tudi komuniciranje s severo Afriko in nista niti poskušala preprečiti pošiljanja okrepitev s Sicilije.

1. septembra sta še zadnjič poskusila streti odpor branilcev, morala osmanske vojske pa je bila tako resno načeta, da je bil napad zelo mlačen. Morala branilcev je zato zrasla in po dolgem času so začeli upati na uspeh. Zbegani in neodločni Turki so nato izvedeli, da so se v zalivu Mellieħa na severu otoka izkrcale okrepitve s Sicilije. Ne vedoč, da so okrepitve zelo skromne, so 8. septembra obleganje prekinili in odpluli. Veliko obleganje Malte je bilo zadnja vojaška operacija, v kateri so hospitalci dosegli odločilno zmago.

Po odhodu Turkov je bilo na Malti samo še 600 za boj sposobnih mož. Najbolj zanesljive ocene pravijo, da je turška armada štela okrog 40.000 mož, v Istanbul pa se jih je vrnilo samo okrog 15.000.

Leta 1607 je veliki mojster reda hospitalcev dobil položaj kneza Svetega Rimskega cesarstva in pripadajoči naslov »visokost«. Leta 1630 je papež k temu naslovu dodal naslov »eminenca«, s čemer je velikega mojstra po položaju izenačil s kardinalom. Iz obeh naslovov je nato nastal njegov zelo nenavaden uradni naslov »Njegova nadvse eminentna visokost«.

Po krščanski zmagi nad osmansko floto v bitki pri Lepantu leta 1571 so vitezi nadaljevali z napadi na pirate in muslimanske trgovske ladje. Ujete Afričane in Turke so vse do sredine 18. stoletja prodajali v suženjstvo ali pa so jih zamenjavali za krščanske ujetnike.

Nemiri v Evropi[uredi | uredi kodo]

Ko sta se v Evropi začela širiti protestantizem in egalitarizem, je začel red malteških vitezov izgubljati svoje posesti. Leta 1540 so zasegli njegovo premoženje v Angliji, leta 1577 pa je v protestantizem prestopila nemška balija Brandenburg, ki je redu kljub temu plačevala dajatve vse do leta 1812. Leta 1812 je pruski kralj Friderik Viljam III. red malteških vitezov razpustil in ga preoblikoval v služni red. Leta 1852 so red ponovno ustanovili pod imenom »Johanniter Orden«.

Malteški vitezi so kljub temu ohranili velik vpliv v ruski carski vojni mornarici in francoski predrevolucionarni mornarici. Najhujši udarec jih je doletel leta 1789, ko je v Franciji izbruhnila revolucija, ki je bila ostro naperjena proti aristokraciji in cerkvi. Francoska Narodna skupščina je namreč 11. avgusta 1789 z dekretom razpustila fevdalizem in razlastila cerkvene redove, med njimi tudi malteške viteze. Njihovi materialni viri v Franciji so bili za vedno izgubljeni.

Izguba Malte[uredi | uredi kodo]

12. junija leta 1798 je Napoleon na vojnem pohodu v Egipt z zvijačo zasedel Malto. Malteške viteze je zaprosil za varno pristanišče, v katerem bi lahko oskrbel svoje ladje, ko so njegove ladje pristale v Valletti , pa se je obrnil proti svojim gostiteljem. Veliki mojster reda Ferdinand von Hompesch zu Bolheim tega ni pričakoval in na to ni bil pripravljen, zato se je hitro vdal, z izgovorom, da mu redovna pravila prepovedujejo vojskovanje s kristjani. Pod pritiskom avstrijskega dvora je moral zato leta 1799 odstopiti.

Vitezi so se po umiku z Malte razkropili po Evropi in se začeli z evropskimi vladarji pogajati o vrnitvi na oblast. Največje število vitezov je našlo zatočišče v Sankt-Peterburgu, kjer jih je toplo sprejel ruski car Pavel I., z željo, da bi okrepil tradicijo ruskih vitezov hospitalcev. Malteške viteze je uvrstil med ruske cesarske redove, vitezi so ga v zameno izvolili za svojega velikega mojstra. Veliki mojster Pavel I. je nato v Rusiji poleg rimokatoliškega velikega redovnega konventa ustanovil še ruski veliki redovni konvent z nič manj kot 118 komendami. Rimskokatoliška cerkev njegove izvolitve nikoli ni kanonizirala, zato je bil veliki mojster reda samo de facto, na pa tudi de iure.

V začetku 19. stoletja je red zaradi izgub po celi Evropi resno oslabel. Iz tradicionalnih evropskih virov je dotekalo samo še 10% dohodkov, ostalih 90% pa je do leta 1810 prispeval ruski veliki konvent. Posledica tega je bila, da so v obdobju od leta 1805 do 1879 redu vladali poročniki in ne veliki mojstri. Položaj velikega mojstra je ponovno ustanovil papež Leon XIII. leta 1879, red pa je postal zgolj humanitarna in verska in ne več vojaška organizacija.

Suvereni malteški viteški red[uredi | uredi kodo]

Grb Suverenega malteškega viteškega reda
Prikaz vojaškega urjenja iz 16. stoletja, trdnjava Saint Elmo, Valletta, Malta, 8. maj 2005.

Red ima že od leta 1834 svoj sedež v Rimu. Njegov uradni naziv je Suvereni vojaški hospitalni red svetega Janeza iz Jeruzalema, Rodosa in Malte, bolj znan pa je kot Suvereni malteški viteški red. Spada med katoliške verske redove in je kot tak član mnogih mednarodnih teles. Od leta 1994 ima status stalnega opazovalca v Generalni skupščini združenih narodov, svoje stalne delegacije pa ima akreditirane v Evropskem centru Združenih narodov, Svetu Evrope, Evropske skupnosti, UNESCU, Mednarodnem inštitutu za človekove pravice in Mednarodnem odboru Rdečega križa.

Red vzdržuje diplomatske odnose s približno sto državami, tudi s Slovenijo, ima lastne potne liste, svojo valuto malteški scudo, poštne znamke in celo avtomobilske registrske tablice. Veliki mojster reda ima status papeževega podkralja in papežu pomaga v mednarodni diplomaciji, njegove zahteve za pridobitev statusa suverena pa so za mnoge strokovnjake sporne[navedi vir].

Suvereni malteški viteški red ima svoj misijon tudi na Malti, kjer je od malteške vlade dobil za 99 let v zakup trdnjavo St. Angelo. Trdnjava je obnovljena in v njej se sedaj dogajajo kulturne in zgodovinske prireditve, ki so povezane z malteškim viteškim redom.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Nicholson, Helen J. (2001). The Knights Hospitaller. ISBN 1-84383-038-8.
  • Noonan, James-Charles, Jr. (1996). The Church Visible: The Ceremonial Life and Protocol of the Roman Catholic Church. Viking, ISBN 0-670-86745-4.
  • Read, Piers Paul (1999). The Templars. Imago, ISBN 85-312-0735-5.
  •  »Some Notes About the Sovereign Military Order of Malta in the U.S.A.« Nobilta (Rivista di Araldica, Genealogia, Ordini Cavallereschi). Istituto Araldico Genealogico Italiano. Vol VII, No. 32 (September/October 1999).
  • Tyerman, Christopher (2006). God's War: A New History of the Crusades. Allen Lane, ISBN 0-7139-9220-4.
  • Peyrefitte, Roger. Knights of Malta. Translated from the French by Edward Hyams. Secker & Warburg, London, 1960.
  • Rok Hrženjak, Zgodovina malteškeva viteškega reda, [1]
  • Rebić, Adalbert, Bajt, Drago: Splošni religijski leksikon: A-Ž Ljubljana, Modrijan, 2007 (COBISS)

Glej tudi[uredi | uredi kodo]