Fevdalizem

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Fevdalízem je vrsta družbene ureditve, nastale v obdobju frankovske države. Razvila se je iz poznoantične in germanske tradicije ter se v zahodni in srednji Evropi obdržala tja do 19. stoletja.

Nastanek[uredi | uredi kodo]

Po razpadu zahodnorimskega cesarstva so posesti na ozemlju frankovske države, ki so nekdaj pripadala rimskemu plemstvu, prevzeli frankovski kralj s svojim plemstvom. S tem so pridobili veleposestva vključno z delovno silo (koloni in sužnji). Del posestev je obdržalo nekdanje rimsko plemstvo, ali pa so se na njih naselili svobodni kmetje, ki so živeli v velikih družinah v okviru vaških občin - mark. Z uzakonitvijo pravice do zasebne lastnine zemlje so se pričele večati premoženjske razlike med kmeti.

Tako so revnejši kmetje začeli iskati podporo močnejših oblastnikov, saj so bili izpostavljeni vojaškim in ekonomskim pritiskom. Še v času rimskega imperija je to privedlo do nastanka patrocinija - revni kmetje so v zameno za zaščito predali svojo zemljo mogočnejšemu posestniku - patronu in tako postali odvisni od njega. Tudi premožnejši so iskali zaščito pri še premožnejših in oblikovala se je specifična družbena hierarhija.

Enako se je zgodilo tudi v frankovski državi. Merovinški kralji so predajali kraljevsko zemljo v trajno last svojim pristašem kot nagrado. Taka posest se je imenovala alod. To se je dolgoročno izkazalo za negativno, saj je moč Merovingov z zmanjševanjem njihovih posesti padala, kar predstavlja enega od razlogov, da so kasneje krmilo države prevzeli Karolingi.

Zadnji Karoling, ki je v frankovski državi opravljal le funkcijo majordoma, Karel Martel (714-741) (njegov sin Pipin Mali (741-768) se je že oklical za kralja), je uvedel pomembno spremembo v družbeni ureditvi. Dele kraljeve in samostanske zemlje je razdelil v uživanje svojim pristašem, ki so se izkazali v vojaški službi. Zraven so spadali tudi kmetje, vezani na zemljo. Tako zemljo so imenovali fevd. Plemiči, ki so sprejeli fevd, so se obvezali, da bodo služili vojsko za svojega seniorja (podeljevalca fevda). Dobili so ime vazali.

Tipi fevdalizma[uredi | uredi kodo]

Fevdni odnosi (odnosi med fevdalci)[uredi | uredi kodo]

Med vazali so obstajale razlike. Vrhovni senior (kralj oziroma cesar) je bil pravni lastnik vse zemlje, ki jo je razen manjšega dela razdelil svojim velikim vazalom, ti pa so s svojim delom storili enako in tako postali seniorji svojim vazalom.

Vazal je imel določene obveznosti do seniorja. Najvažnejša je bila sodelovanje pri vojaških pohodih, potrebna pa je bila tudi oskrba seniorja, svetovanje, ... Razmerje je trajalo do smrti enega od fevdalcev, v primeru nezvestobe pa se je lahko končalo tudi prej.

Fevdalni odnosi (odnosi med fevdalci in podložnimi kmeti)[uredi | uredi kodo]

Fevd - zemljiško gospostvo so sestavljali trije deli:

  • dominikalna ali pridvorna zemlja, ki je bila obdelovana izključno za fevdalca;
  • rustikalna ali zakupna zemlja, ki so jo obdelovali podložniki v zameno za dajatve in tlako;
  • srenjska ali skupna zemlja, ki so jo lahko izkoriščali bodisi fevdalec bodisi podložniki (navadno gozd, pašniki, ...)

Na dominikalni zemlji je stal dvor s pripadajočimi zgradbami (npr. stanovanja za fevdalčeve hlapce in dekle). Rustikalna zemlja je bila razdeljena v hube (iz nem. die Hufe - kmetija), ki so obsegale eno kmetijo ter toliko zemlje, da jo je lahko obdelala ena družina.

Gospodarstvo zemljiškega gospostva je bilo skoraj popolnoma samooskrbno.

Osnovni obveznosti podložnikov do fevdalca sta bili tlaka in dajatve.

Obveznosti podložnikov do fevdalca niso bile povsod enake. Tudi na istem gospostvu so se med različnimi družbenimi ravnemi podložnikov pojavljale razlike. Potomci rimskih sužnjev oziroma kolonov so imeli večje obveznosti kot potomci svobodnjakov, denimo neizmerjeno tlako. Število dni tlake za njih ni bilo vnaprej določeno, zato jih je fevdalec lahko bistveno bolj izkoriščal. Polsvobodnim kmetom ni bilo potrebno opravljati tlake, plačevali so zgolj dajatve. Rokodelci so prejeli kmetije v dedno last, v zameno pa so morali fevdalcu dajati določeno količino svojih izdelkov. Na posestvih v lasti posvetne gospode so morali podložniki v zameno za cerkveno službo tej plačevati še desetino, deseti del letnega pridelka.

Poleg podložnikov, privezanih na zemljo, so obstajali še zakupniki, ki so imeli zemljo v fevdu zgolj v zakupu, in svobodnjaki. Ti so bili podrejeni le vladarju. V težavnih obdobjih, denimo v času vikinških vpadov, so si ti v ekonomski stiski in strahu pred nasiljem morali poiskati zaščito fevdalca. Tako so postali nesvobodni, fevdalec pa je prišel do delovne sile.

Tem podobni odnosi so se razvili tudi v državah, ki so jih osvojili Franki ali kasneje Normani (srednja Evropa, Anglija, južna Italija, ...). Tudi na območju bizantinskega ter otomanskega cesarstva sta se razvila posebna tipa fevdalizma.

Neodvisno od Evrope pa so se podobni odnosi pojavili v Aziji, Afriki in Južni Ameriki.