Bizantinsko cesarstvo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Rimsko (Bizantinsko) cesarstvo
Βασιλεία Ρωμαίων

395–1453
 

 

Zastava poznega cesarstva Cesarski emblem
Bizantinsko cesarstvo pi največjem obsegu, okoli 550.
Ozemlja v vijolični barvi so bila ponovno zavzeta v času vladanja Justinijana Velikega.
Glavno mesto Konstantinopel
(330-1204 in 1261-1453)
Jeziki grščina (v prvih stoletjih tudi latinščina)
Religija vzhodna pravoslavna Cerkev
Vlada Monarchy
cesar
 -  306 - 337 Konstantin Veliki
 -  1449 - 1453 Konstantin XI.
Megas Doux
 -  do 1453 Loukas Notaras
Zgodovinsko obdobje Srednji vek
 -  ustanovitev² 11. maj 395
 -  razdelitev cesarstva 17. januar 395
 -  vzhodno-zahodni razkol 1054
 -  padec Konstantinopla 29. maj 1453
Površina
 -  največji 4.500.000 km²
Prebivalstvo
 -  4. stoletje (ocena) 34.000.000 
Valuta solid, hiperpiron
¹ Do 13. stoletja.
² Datum ustanovitve se tradicionalno nanaša na ponovno ustanovitev Konstantinopla kot prestolnice Rimskega cesarstva.

Bizantínsko cesárstvo ali Vzhódno Rimsko cesárstvo je bil vzhodni od dveh delov, na katere je razpadlo Rimsko cesarstvo. Njegovo glavno mesto je bilo Konstantinopel (slovensko Carigrad), ki se je od ustanovitve leta 667 pr. n. št. do leta 330 imenovalo Bizanc, nato ga je Konstantin I. Veliki popolnoma obnovil in imenoval Nova Roma, a mesto je kmalu vzelo ime po cesarju. Šele leta 1930 je Ataturk spremenil ime v Istanbul, kakor se je dotlej imenoval samo turški del mesta na azijski obali (Stamboul).

Obdobje Bizantinskega cesarstva običajno razmejujemo med leti 395 in 1453, čeprav nekateri za začetek bizantinske dobe jemljejo obdobje rimskega cesarja Dioklecijana (284-305), ki je upravno razdelil rimsko cesarstvo na vzhodni (pars Orientalis) in zahodni (pars Occidentalis) del. Drugi povezujejo začetek bizantinske dobe z vladanjem cesarja Teodozija I. in prevlado krščanstva nad poganskimi običaji, oziroma s formalno razdelitvijo cesarstva na vzhodni in zahodni del po njegovi smrti (395). Spet tretji zaznamujejo začetek bizantinske dobe s padcem Rima leta 476 – tretjim zapored v istem stoletju – ki zaznamuje konec »latinskega zahoda«, kar pomeni, da je cesar na »grškem vzhodu« ostal edina cesarska oblast. Kakorkoli že, je bil prehod oblasti postopen, saj sta bila že leta 330, ko je Konstantin Veliki osnoval novo prestolnico, v rimskem cesarstvu močna procesa helenizacije in pokristjanjenja.

Veliko preseljevanje ljudstev[uredi | uredi kodo]

Bizanc je imel mnogo prednosti v primerjavi z zahodnim delom rimskega cesarstva, ki ga je prav to dokončno uničilo. Nekatere izmed le-teh so bile:

Bizanc v času Justinijana[uredi | uredi kodo]

Zgodovina Grčije
Minojska doba 2200-1700 pr. n. št.
Mikenska doba 1600-1200 pr. n. št.
Grški srednji vek 1200800 pr. n. št.
Antična Grčija 776323 pr. n. št.
Helenistična Grčija 323146 pr. n. št.
Rimska Grčija 146 pr. n. št. - 330 n. št.
Bizantinsko cesarstvo 3301453
Otomanska Grčija 14531832
Moderna Grčija po 1832
Teme
Grški jezik Grška književnost
Vojaška zgodovina Imena Grkov

Obdobje, v katerem je vladal cesar Justinjan, je bilo tako imenovana zlata doba Bizanca. V tistem času so poskušali obnoviti celotno rimsko državo (t.i. Justinijanova rekonkvista). Ti pohodi pod vodstvom vojskovodij Belizarja in Narzesa so bili kratkoročno izjemno uspešni, vendar zelo izčrpajoči tako za bizantinsko državno blagajno, kot še posebej za pokrajine, kjer so potekali, in ljudstva, ki so tam bivala. Ozemlju pred rekonkvisto, ki je obsegalo Malo Azijo, večino Balkana, Sirijo, Palestino ter Egipt, so dodali državo Vandalov (Severna Afrika), državo Ostrogotov (Italija ter zahodni Balkan) in ozemlje Vizigotov na jugu (Španije). Vojne, o katerih izčrpno poroča »zadnji antični zgodovinar« Prokopij, so bile hude. Mesto Rim je petkrat prešlo iz rok v roke; oplenjena in uničena so bila številna italijanska mesta, ki so sicer preživela prvi del barbarskih vdorov petega stoletja. Kot posledica teh vojn sta bili ljudstvi Vandalov ter Ostrogotov praktično iztrebljeni.

Justinijanova vladavina je vsebovala elemente despotizma in cezaropapizma, Justinijan je imel močno oporo v vojski ter dobro šolanem uradništvu in cerkvi. Vladal je s trdo roko in je imel v plemstvu precej nasprotnikov, ki so ga neuspešno skušali strmoglaviti med tako imenovano vstajo Nika. Teritorialne pridobitve Justinijanove dobe povečini niso ostale za dolgo, zato pa ima ogromen in trajen zgodovinski pomen ima tedanja kodifikacija rimskega prava (corpus juris civilis).

Kriza Bizanca po Justinijanovi smrti[uredi | uredi kodo]

Na dan so prišle negativne posledice dolgotrajnih vojn, gradenj mogočnih stavb in razkošja na dvoru, ter kupovanja miru na meji. Pojavila so se tudi verska nasprotja, nasprotja znotraj krščanske Cerkve, ustanovila se je sekta monofizitov, ki so zanikali človeško naravo Jezusa. Vse skupaj so še poslabšali številni zunanji sovražniki Perzijci, Langobardi, Avari in Slovani.

Heraklijevo urejanje države (610-641)[uredi | uredi kodo]

Primerjava Heraklijeve in Dioklecijanove vojaško-upravno reforme:

  • Dioklecijan:
    • ob meji postavil vojake imenovane limitanei, kateri niso plačevali davkov
    • ločil je civilno oblast od vojaške, ker se je bal okrepitve lokalnih voditeljev
  • Heraklij:
    • ozemlje razdelil na teme (vojaško upravno okrožje)
    • na mejne območje je naselil stratiote (stratiot je bil kmet-vojak)
    • najvišjo, civilno in vojaško, oblast je imel strateg

Izraz »Bizantinsko cesarstvo«[uredi | uredi kodo]

Izraz »Bizantinsko cesarstvo« je novodobno poimenovanje, ki bi se sodobnikom zdelo tuje. V svojem delu Corpus Historiae Byzantinae ga je leta 1557, stoletje po padcu Konstantinopla, uvedel nemški zgodovinar Hieronymus Wolf, da bi razlikoval antično rimsko od srednjeveške grške zgodovine. Termin ni prešel v standardno rabo vse do 17. stoletja, ko so ga sprejeli in popularizirali francoski pisci, kot je Montesquieu. Na Wolfa samega je vplivala delitev iz 9. stoletja med Rimljani (v zdajšnjem poimenovanju 'Bizantinci') na eni strani ter Franki, predstavniki novoustanovljenega cesarstva pod vodstvom Karla Velikega, na drugi, ki so si s podporo papeža prizadevali za legitimizacijo zavzetih ozemelj v Italiji in priznanje kontinuitete Rimskega cesarstva, s čimer so izpodbijali nasledstvo vzhodnih sosedov kot edinih dedičev Rimljanov. Pri tem je igrala ključno vlogo Konstantinova darovnica, eden najbolj slavnih ponaredkov zgodovinske listine. S tem je bila opredeljena politika Zahoda, da cesarja v Konstantinoplu ne naslavlja z običajnim »Imperator Romanorum« (»Cesar Rimljanov«) – ta naziv je bil odtlej rezerviran za frankovskega monarha – temveč z »Imperator Graecorum« (»Cesar Grkov«), njegovo deželo pa kot »Imperium Graecorum«, »Graecia«, »Terra Graecorum« ali celo »Imperium Constantinopolitanus«.

To je služilo H. Wolfu kot precedens in ga navedlo k temu, da je vsaj delno reinterpretiral zgodovino Rima v novi luči. Svoje spremembe je Wolf korektno označil kot »zgodovinopisje« in ne kot »zgodovino« sámo.

Literatura[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]