Evzebij Cezarejski

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Geslo Evzebij se preusmerja sem. Za istoimenskega papeža glej papež Evzebij.
Evzebij Cezarejski (Ευσέβιος ο Καισαρείας)
škof in cerkveni zgodovinar
Veroizpoved:   rimskokatoliška
Škofovska služba
Sedež:   Cezareja
Naslov:   škof
Obdobje službovanja:   313 - 30. maj 339
Predhodnik:   Agapij
Naslednik:   Akacij
Verska kariera
Duhovniško posvečenje:   okrog 285
Prejšnja služba:   duhovnik v Cezareji (danes Izrael)
Naslednja služba:   svetovalec Konstantina Velikega
Osebni podatki
Datum rojstva:   okrog 263
Kraj rojstva:   Cezareja (Caesarea Maritima, Palestina, Vzhodno Rimsko cesarstvo)
Datum smrti:   30. maj 339
Kraj smrti:   Cezareja

Evzebij Cezarejski, staro-krščanski duhovnik, teolog, cerkveni zgodovinar, katoliški škof, in svetovalec Konstantina Velikega; * okrog 263, Cezareja (Caesarea Maritima, danes Izrael) † 30. maj 339, Cezareja.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Evzebij Cezarejski [1] se je rodil v Cezareji[2]. Od 133 po Kr. naprej se je imenovala Caesarea Palaestina. Med 25-13 pr. Kr. jo je zgradil skupaj s pristaniščem Herod Veliki. Danes ležijo njene razvaline na obali Sredozemskega morja na pol poti med mestoma Tel Aviv in Haifa v Izraelu.

V Cezareji je vstopil v znamenito teološko šolo, ki jo je osnoval Origen [3] in katero je takrat vodil Pamfilij [4]. Tam si je pridobil temeljito znanstveno izobrazbo ter postal iz nadarjenega učenca zvest sodelavec duhovnika Pamfilija in ga zato imenujejo tudi Evzebij Pamfilijev [5].

Evzebij je vztrajal za časa preganjanja Maksimina Daja poleg učitelja, ki je bil v ječi. Skupaj sta sestavila prvih pet knjig Origenov zagovor. Po njegovi mučeniški smrti je Evzebij pobegnil v Tir, pozneje v Egipt, kjer je sam padel v ujetništvo. Ko je preganjanje prenehalo, je postal škof v Cezareji leta 313.[6]

Imel je velik vpliv na dvoru cesarja Konstantina Velikega; veliko si je prizadeval za spravo med arijanci in Cerkvijo, pa se je pokazal do heretikov preveč popustljivega. Na nicejskem koncilu (325) je sicer podpisal koncilske odloke pod cesarjevim pritiskom, vendar se jim je nato stalno postavljal po robu. Tako je na tirskem koncilu 335 tudi on sodeloval pri odstavitvi pravovernega Atanazija z aleksandrijskega škofovskega sedeža.

Dela[uredi | uredi kodo]

  • Onomasticon – Evzebij je bil prvi, ki je narčtvno poskušal ugotoviti položaj tistih krajev, za katerimi se je izgubila sled. Onomasticon vsebuje delni seznam, v katerem je vnesel mesta in pokrajine Svete dežele. Tukaj podaja podrobne podatke o zgodovinskih krajih; pomembno je, da podaja tudi oddaljenost v kilometrih iz srede večjih mest; tako je to delo še danes nepogrešljiv pripomoček pri preučevanju Svete dežele za časa rimske vladavine.
  • Kronikoi kanónesČasovni kanoni so nekakšna kronika od stvarjenja do Konstantina. Jezus KristusJezusovo rojstvo postavlja v leto 5200 po stvarjenju sveta. Žal je od tega dela ostalo le nekaj odlomkov v armenskem prevodu.
  • Demonstratio EvangelicaDokaz o resničnosti evangelijev
  • Ecclesiastica TheologiaCerkveno bogoslovje
  • Eclogae PropheticaePreroški izvlečki
  • Historia Ecclesiastica ali Historia EcclesiaeCerkvena zgodovina v desetih knjigah.
  • De Martyribus PalaestinaePalestinski mučenci
  • Praeparatio EvangelicaEvangeljska priprava

Napisal je apologetska dela zoper Porfirja (25 knjig), zoper Hieroclema in zoper Marcela.

Ne smemo pozabiti omeniti tudi biblične razlage. Pamfilij in Evzebij sta se ukvarjala s kritičnim pristopom k staroveznemu besedilu Septuaginte, zlasti pa k novozaveznemu. Zdi se, da je izdajo že pripravil Origen; Pamfilij in Evzebij sta jo samo priredila.

Smrt in češčenje[uredi | uredi kodo]

Evzebij je umrl 30. maja 339 v Cezareji.

Nekatere krščanske Cerkve Evzebija častijo kot svetnika, večina pa ne - zaradi njegovega nejasnega stališča do arijanstva.

Ocena[uredi | uredi kodo]

Tablica Evzebijevih kanonov - konkordanca
Anton Rafael Mengs: Evzebijevo poveličanje
  • Evzebij je užival veliko naklonjenost rimskih cesarjev, zlasti Konstantina, čigar je bil zaupnik in svetovalec. Napisal je tudi njegov Življenjepis, ki ima neprecenljiv zgodovinski pomen za preučevanje tedanjih razmer.
  • Zgodovinarji si niso edini v tem, koliko se je nagibal Evzebij k arijanstvu, ker so nekateri njegovi tozadevni spisi prišli do nas le v odlomkih in jih razlagajo na različne načine.
  • Podobno velja tudi za njegov odnos do ikonoklazma, ker so nekatere njegove izjave uporabljali in zlorabljali stoletja pozneje cesarji, ki so sovražili svete podobe, a se na teologijo niso kaj prida razumeli.
  • Odlikoval se je predvsem kot cerkveni zgodovinar in ga imenujejo oče krščanskega zgodovinopisja. [7]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ tudi Evzebij iz Cezareje; latinsko: Caesareai Eusebius, grško: Ευσέβιος ο Καισαρείας (izg.: Eusebios o Kaisareias)
  2. ^ Cezareja – latinsko: Caesarea Maritima; grško: Παράλιος Καισάρεια
  3. ^ latinsko: Origenes
  4. ^ latinsko: Pamphilus
  5. ^ latinsko: Eusebius Pamphili
  6. ^ M. Buchberger. LThK III. str. 860. 
  7. ^ B. Bangha. Katolikus lexikon II. str. 63. 

Viri[uredi | uredi kodo]

  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • Leto svetnikov, Zadruga katoliških duhovnikov v Ljubljani, IV deli (1968-1973). Izdajo sta pripravila M. Miklavčič in J. Dolenc.
  • Lexikon für Theologie und Kirche I-X, 2. Auflage, Herder, Freiburg im Breisgau 1930-1938.
  • O. Bitschnau: Das Leben der Heiligen Gottes, Gebr. Carl&Nicolaus Benziger, Einsiedeln-NewYork-Cincinati-St.Louis 1883, 2. izdaja.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Verlag Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • J. Marx: Lehrbuch der Kirchengeschichte, Achte verbesserte Auflage, G.m.b.H. Trier 1922.
  • A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po:Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968, 2. izdaja).
  • C. L. Dedek: Szentek élete II, Pallas irodalmi és nyomdai részvénytársaság, Budapest 1900.
  • M. Vogel: Szentek élete II, Prevedel v madžarščino A. Karl. Wajdits Nándor, Budapest (pred) 1900.
  • B. Bangha S.J.: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • I. Diós: A szentek élete, Szent István Társulat, Budapest 1984.
  • A. Schütz: Szentek élete az év minden napjára I-IV zv., Szent István-Társulat, Budapest 1932–1933.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]