Papež Inocenc III.

Inocenc III.
Pričetek papeževanja	8. januar, 1198
Konec papeževanja	16. junij, 1216
Predhodnik	Celestin III.
Naslednik	Honorij III.
Osebni podatki
Rojstno ime	Lotario de' Conti di Segni
Rojen	okrog 1160 Gavignano, Italija
Umrl	16. junij, 1216 Perugia, Italija
Drugi papeži z imenom Inocenc

Inocenc III. (latinsko: Innocentius III; rojen Lotario de' Conti di Segni), papež rimskokatoliške cerkve od 8. januarja 1198 do svoje smrti, * okrog 1160, Gavignano, Italija, † 16. junij 1216, Perugia, Italija.

Življenjepis

Mladost in izvolitev za papeža

Lotarij de' Conti di Segni je bil rojen v Gavignanu blizu Anagnija v Italiji. Njegov oče, grof Trasimund Segnijski, je bil iz družine, ki je dala kar devet papežev, med katerimi sta bila najbolj znana Gregor IX. (1254–1261) in Inocenc XIII. (1721–1724). Papež je bil tudi Lotarijev stric (Klemen III., (1187–1191)), mati Klaricija, pa je bila iz rimske plemiške družine Scotti.

Študiral je v Rimu, Parizu (teologijo pri Petru Corbeilskem) in Bolonji (kanonsko pravo pri Hugucciju). Hugucci je bil velik intelektualec in eden največjih takratnih poznavalcev kanonskega prava, zato je imel njegov zmeren odnos do povezav med posvetnimi in cerkvenimi oblastmi velik vpliv na Inocencovo bodoče delo.

Po smrti papeža Aleksandra III. (1159–81) je odšel v Rim, kjer je dobil službo pri papežu Luciju III. in kasneje pri Urbanu III. (1185–1187), Gregorju VIII. (1187) ter Klemnu III. (1187–1191) in dosegel položaj kardinala diakona. Med vladanjem papeža Celestina III. (1191–1198) iz družine Orsini, ki je bila sprta z njegovo družino, je zapustil Rim in odšel v Anagni. Tam je napisal nekaj teoloških del, od katerih sta najpomembnejši De Miseria Humanae Conditionis (O bednem položaju človeka) in De Sacro Altaris Mysterio (O misteriju svete maše).

8. januarja 1198 so papeža Celestina III. pokopali. Za novega papeža so po samo dveh glasovanjih enoglasno izvolili Lotarija. Volitve so bile v ruševinah bivšega septizodija v bližini rimskega velikega cirkusa. Nekateri poznavalci trdijo, da je bil to prvi konklave. Lotarija so 21. februarja posvetili v duhovnika, naslednji dan pa so ga blagoslovili kot rimskega škofa Inocenca III.. Lotarij je imel takrat komaj sedem in trideset let.

Ponovno utrjevanje papeške moči

Inocenc III. se je ves čas svojega papeževanja trudil, da bi povečal ugled in absolutno moč (plenitudo potestatis) papeštva. Izkoristil je zmedo, ki je nastala po prezgodni smrti nemškega in sicilskega kralja in cesarja Henrika VI. (1165-1197) in spodkopal zvezo med Nemčijo in Sicilijo. V Nemčiji je prišlo do državljanske vojne med Filipom Švabskim, ki je bil Henrikov brat in vodilni kandidat Hohenstaufnov za cesarski prestol, in Otonom Braunschweigškim. Inocenc je leta 1198 za cesarja kronal Otona Braunschweigškega, kasneje pa ga je zaradi poskusa prevzema oblasti na Siciliji izobčil.

Papež je izkoristil šibkost Henrikovega sina, kralja Friderika II. Sicilskega, ki je imel komaj štiri leta, in utrdil svojo moč na Siciliji. Izkoristil je namreč oporoko Friderikove matere Konstance Sicilske, v kateri ga je imenovala za skrbnika mladega kralja. Inocenc je Frideriku priznal kraljevski naslov šele potem, ko je se je Friderik odrekel privilegijem iz Štirih poglavij, ki jih je Viljem I. Sicilski v svojo korist izsilil od papeža Adrijana IV. (1154–1159). Papež ga je nato novembra 1198 razglasil za kralja Friderika II., kasneje pa ga je pregovoril, da se je leta 1209 poročil z vdovo madžarskega kralja Emerika (1196-1204).

Vmešavanje v cesarske volitve

Po smrti cesarja Svetega Rimskega cesarstva Henrika VI. leta 1197 sta novega cesarja volili dve skupini elektorjev. Kandidata za cesarski naslov sta bila Filip Švabski iz družine Hohenstaufen in Oton Braunschweigški iz družine Welf. Ker je papež Celestin III. Filipa Švabskega izobčil in ga zato v Aachnu ni kronal za cesarja, je Inocenc leta 1201 odkrito podprl njegovega protikandidata Otona Braunschweigškega. Vsem elektorjem, ki bi volili proti Otonu, je zagrozil z izobčenjem. Z dekretom Per Venerabilem, ki ga je izdal maja 1202, je nemškim knezom pojasnil svoje poglede na odnose med cesarstvom in papeštvom. Njegov dekret so kasneje vključili med kanone (Corpus Juris Canonici). V dekretu je zagovarjal papeževe pravice o odločanju, kdo bo izvoljen za cesarja, ter razsojanju in razglašanju cesarja, če bi bilo kandidatov več. Dokazoval je, da je bil prenos Rimskega cesarstva iz Bizanca na Svetega Rimskega cesarja opravljen s papeževim blagoslovom, zato so blagoslov, kronanje in slovesna umestitev cesarja še naprej v papeževi pristojnosti.

Filip Švabski je v tekmi z Otonom kljub slabemu začetnemu položaju kmalu dosegel nekaj prednosti in 6. januarja 1205 ga je kölnski škof Adolf, ki je bil najvišja cerkvena avtoriteta v Nemčiji, v Aachnu okronal za zakonitega kralja. Inocenc III. je spoznal, da Oton izgublja igro, zato si je leta 1207 premislil in za svojega izbranca razglasil Filipa Švabskega. V Nemčijo je poslal nekaj kardinalov, ki naj bi Otona prepričali, da odstopi od svoje kandidature za cesarja. Ker so Filipa 21. junija 1208 umorili (verjetno Otonovi plačanci), je skupščina v Frankfurtu 11. novembra 1208 za cesarja razglasila Otona Braunschweigškega.

Papež ga je nato povabil v Rim. Srečala sta se v Viterbu, kjer je Oton prisegel, da se bo odpovedal vsem zahtevam do dediščine Matilde Kanoške in bivšega Ravenskega eksarhata. Cerkvi je prepustil Spoleto in Ankono, ji obljubil pomoč pri zatiranju herezije in ji dovolil svobodne volitve. Papežu je podelil neomejeno prizivno pravico in izključno pristojnost za hierarhične in duhovne zadeve. Po prisegi ga je papež 4. oktobra 1209 v baziliki sv. Petra v Rimu kronal za cesarja Otona IV..

Kljub prisegi in obljubam je Oton po svojem kronanju takoj zasegel Ankono, Spoleto in ostale posesti, ki jih je obljubil cerkvi, jih razdelil svojim vazalom in nato napadel Sicilsko kraljestvo. Papež ga je zato 18. novembra 1210 izobčil.

Na skupščini v Nürembergu septembra 1211 je papež prepričal nekaj mogotcev, da so se odrekli izobčenemu cesarju in so za novega cesarja izvolili Friderika II. Sicilskega. Friderik II. je papežu obljubil isto, kot pred njim Oton IV., in 5. decembra 1212 je bil izvoljen za cesarja. Papež je njegovo izvolitev potrdil in ga 12. julija 1215 v Aachnu uradno kronal za cesarja.

Fevdalna oblast nad Evropo

Inocencova moč in njegova osebnost sta iz njega naredili najbolj prominentno politično osebnost Evrope. Za svojega vazalnega gospodarja so ga priznali: angleški kralj Ivan Lackland (Ivan Brez države), mlajši brat Riharda I. Levjesrčnega, Peter II. Aragonski, Otokar I. Češki, Alfonz IX. Leonski in Sančo I. Portugalski. Francoskega kralja Filipa II. Avgusta (1180–1223) je prisilil, da se je pobotal s svojo ženo Ingeborg Dansko. Filip II. je postal Inocencov zaveznik v boju proti Otonu IV.. Oton se je zato povezal z Anglijo (kralj Ivan je bil njegov stric) in 27. julija 1214 v bitki pri Bouvinesu v Belgiji doživel poraz. Po porazu je izgubil ves vpliv in 19. maja 1218 umrl. Nesporni cesar je postal Friderik II., Inocenc III. pa je še naprej igral pomembno politično vlogo v Franciji, Švedski, Bolgariji, Španiji in zlasti v Angliji.

Papeževo vmešavanje v angleške notranje zadeve je imelo daljnoročne posledice. Angleškega kralja Riharda I. Levjesrčnega (1189-1199), ki je večino časa svojega vladanja preživel v tujini in je sodeloval tudi v tretji križarski vojni, je nasledil brat Ivan Lackland (1199-1216). V vojnah s Francijo (1204 in 1214)je izgubil skoraj vsa svoja francoska ozemlja in postal papežev vazal. Leta 1215 ga je angleško plemstvo prisililo, da ie podpisal Veliko listino svoboščin (Magna Charta Libertatum), s katero so omejili pretirano kraljevo oblast in se zaščitili pred novimi davki. Pravico do odobravanja novih davkov je dobil Spodnji dom, cerkev pa je dobila pravico svobodne izbire škofov. Inocenc III. je Listino svoboščin na Ivanovo zahtevo preklical, kar je sprožilo vrsto verskih vojn, ki so trajale do začetka 16. stoletja. V zgodnjem 16. stoletju je prišlo do reformacije, s katero je kralj Henrik VIII. (1509-1547) pretrgal odnose z rimskokatoliško cerkvijo in ustanovil svojo anglikansko cerkev. Ukinil je papeževo jurisdikcijo v Angliji, zmanjšal pooblastila klera ter cerkvi in samostanom odvzel zemljo.

Inocenc se je vmešaval tudi v notranje zadeve na Sardiniji – včasih na povabilo lokalnih giudicatov - upravnikov sodnih okrožij, včasih pa tudi na lastno pobudo. Že na začetku svojega pontifikata je suverenost nad Sardinijo priznal nadškofiji v Pisi. Posredoval je v vojni med sodnima okrožjema Cagliari in Logoduro. Poskušal je doseči mir in razčistiti obtožbe, ki sta si jih izrekla Viljem I. Cagliarijski in Comita III. Torreški. Cerkvenim dostojanstvenikom na otoku je ukazal, naj raziščejo zakonitost porok sodnikov in Viljema in Comita celo poklical v Rim. Republika Pisa, katere državljana sta bila, je njuno izročitev preprečila, češ da njenim državljanom ne morejo soditi tuja sodišča. Med Rimom in Piso je prišlo do spora, v katerem je papež pisanskemu nadškofu Ubaldu zagrozil, da mu bo »zaradi zlorabe moči odvzel vse privilegije«. Inocenc je hotel Viljema prisiliti, da priseže zvestobo Svetemu sedežu. Poskus se je izjalovil, ker pisanski nadškof Viljema ni hotel odvezati priseg, ki jih je pred tem dal njemu. Inocenc je nato poskušal preveriti resničnost obtožb proti arborejskemu nadškofu Giustu, ki sta ga Ubaldo in Viljem odstavila, vendar mu škofa ni uspelo vrniti na njegov prejšnji položaj.

Leta 1202 se je mesto nadškofa v nadškofiji Torres izpraznilo in Inocenc je na izpraznjeno mesto imenoval člana svoje kurije Biagia, ki je bil dolžan izpolnjevati samo njegove osebne ukaze. Ko je leta 1203 umrl Barisone II. Gallurski, je prepustil papežu v varstvo svojo vdovo in dedinjo Eleno. Inocenc je vdovino zaščito prepustil lokalnim oblastnikom, Biagiu pa je ukazal, naj ji najde primernega moža. Papež je hotel organizirati poroko s sorodnikom Trasimondom, Elena pa je njegov poskus zavrnila in se poročila s Pisancem Lambertom Viscontijem. Inocencovi politiki na Sardiniji so ostro nasprotovali. Ko je Inocenc umrl, je bil otok popolnoma v pisanski oblasti.

Križarske vojne in zatiranje herezije

Inocenc je bil goreč nasprotnik herezije in je proti heretikom sprožil več vojnih pohodov.

Na začetku svojega ponitifikata se je osredotočil na albižane v južni Franciji. Poslal jim je dva cistercijanska meniha, ki naj bi jih podučila o pravi veri, albižani pa so oba meniha ubili. Uboj je sprožil križarsko vojno, ki je trajala od leta 1212 do 1129 (1255). Krščanski vojski, kateri je poveljeval Simon Monfortski, so se kmalu pridružili plemiči iz severne Francije, ki so v vojni videli priložnost za osvajanje novih ozemelj.

Inocenc je leta 1198 sprožil četrto križarsko vojno, v kateri naj bi ponovno osvojili Sveto deželo. Svoj poziv na vojno je naslovil predvsem na evropske viteze in plemstvo in ne na evropske kralje, ker ni želel, da bi se vojne udeležila Rihard I. Angleški (1189-1199) in Filip II. Francoski, ki sta bila v medsebojni vojni. Še posebno ni želel udeležbe Nemcev, ki so bili njegovi sovražniki. Na Inocencov poziv se do leta 1200 v glavnem niso zmenili, potem pa so v Šampanji le organizirali križarsko vojsko.

Križarska vojska se je zbrala v Benetkah, od koder se je namesto v Sveto deželo odpravila proti Bizancu. Leta 1202 je mimogrede zavzela in oplenila Zadar, leta 1204 pa še Bizanc. Inocenc se je zaradi napadov na Zadar in Bizanc zgrozil in udeležence izobčil, ker jim je pred odhodom ukazal, naj ne napadajo krščanskih mest.

5. novembra 1215 je Inocenc sklical Četrti lateranski zbor, ki je bil najpomembnejši cerkveni zbor v srednjem veku. Na zboru so sprejeli sedemdeset novih določil, ki so med drugim vzpodbudila ustanavljanje šol in zagotovila klerikom višji standard kot laikom.

Smrt

Na zboru je bil sprejet sklep, da se leta 1217 pod vodstvom cerkve začne peta križarska vojna. Po zboru, ki se je končal leta 1216, je papež odšel v severno Italijo in poskušal pomiriti sprti mesti Pisa in Genova, ker je njihove ladje potreboval za nove vojaške podvige.

Inocenc je 16. junija 1216 v Perugii nenadoma umrl. Pokopali so ga v katedrali v Perugii. Med pontifikatom papeža Leona XIII. so njegovo truplo decembra 1891 prenesli v Lateran.

Zapuščina

Moč papežev, ki jo je vzpostavil Inocenc III. nad evropskimi kralji, je bila kratkotrajna. Zapustil nam je dve deli, ki sta napisani v latinščini in se še vedno pogosto bereta: De Miseria Humanae Conditionis je razprava o askezi, ki jo je napisal še preden je postal papež, in De Sacro Altaris Mysterio, ki je opis in razlaga cerkvenih obredov.

Viri

• Lavergne, Félix Jr.: The Glory of Christendom, Christendom Press,1993
• Rendina, Claudio: I papi - Storia e segreti, Rim, Newton Compton, 1983
• Barraclough, Geoffrey: The Medieval Papacy, London, Thames and Hudson, 1968
• Moore, John C.: »Pope Innocent III, Sardinia, and the Papal State«, Speculum, Vol. 62, No. 1. (Jan., 1987), stran 81–101
• The Catholic Encyclopedia, Volume VIII., 1910. New York: Robert Appleton Company. Nihil Obstat, October 1, 1910. Remy Lafort, S.T.D., Censor. Imprimatur. +John Cardinal Farley, Archbishop of New York
• Papal Monarchy, August 27, 2007. Union County College . October 12, 2007
• Opća enciklopedija JLZ, Zagreb 1977, 2. del, 573

Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik:  Celestin III.	Papež 1198–1216	Naslednik:  Honorij III.