Papež Soter

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Sveti Soter mučenec
Soter.jpg
Papež Soter
Pričetek papeževanja okoli 166
Konec papeževanja okoli 174
Predhodnik Anicet
Naslednik Elevterij
Zaporedje 12. papež
Osebni podatki
Rojen začetek 2. stoletje n. št.
Fondi (Kampanija, Italija, Rimsko cesarstvo)
Umrl okoli 174
Rim,
(Italija, Rimsko cesarstvo,)
Etničnost-nacionalnost Grk
Svetništvo
God 22. april
Častijo ga Pravoslavna cerkev
Rimskokatoliška cerkev
Razglasil ga je predtridentinsko obdobje
Relikviarij

Kalistove katakombe (ali cerkev svetega Petra v Vatikanu; pozneje

prenesen v cerkev svetega Siksta v Rimu; relikvije hrani tudi stolnica v Toledu, Španija)
Čaščenje prenehalo od 1969 se ne časti več kot mučenec v Rimskokatoliški cerkvi


Sveti Soter, papež in mučenec Rimskokatoliške cerkve, * začetek 2. stoletja n. št., Fondi (Kampanija, Italija, Rimsko cesarstvo); † 174, Rim.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Soter se je rodil v Fondiju blizu Rima, v družini grškega porekla. Za časa Soterovega pontifikata so se širile ideje montanističnega herezije, ki so najbrž prispevale k preganjanju kristjanov zaradi svoje protidružbene usmerjenosti za časa cesarja Marka Avrelija. Soter je uspešno nastopal zoper to in druga krivoverstva. Za časa njegovega papeževanja je nastopil v Rimu gnostik Tacijan.

Določbe[uredi | uredi kodo]

  • Soter je določil, da je zakon veljaven le, če ženina in nevesto blagoslovi duhovnik.
  • Uvedel je tudi vsakoletno praznovanje Velike noči. [1]
  • Obenem je ponovno prepovedal ženskem dotikati se keliha in patene ter prižigati kadilo med bogoslužjem, kar je bilo prepovedano laikom že pod Sikstom I.. [2]

Dobrodelnost in pismo[uredi | uredi kodo]

Ena od prvih potez po izvolitvi za papeža je bila nabirka za potrebe Cerkve v Korintu. Obubožanim korintskim vernikom je poslal izdatno gmotno pomoč, Istočasno napisano pismo, ki so ga navadno brali ob nedeljah skupaj s Klemenovim, se je izgubilo. [3]Po drugi strani pa je ohranjeno pismo, s katerim je Soteru odgovoril korintski škof Dionizij in se v njem zahvaljuje rimski Cerkvi.

Mučeništvo in češčenje[uredi | uredi kodo]

Smrt in usoda relikvij[uredi | uredi kodo]

Rimski martirologij ga prišteva med mučence in pravi, da je umrl na Apijski cesti v Rimu. Pokopan je na Kalistovem pokopališču v Rimu; po drugem izročilu pa je pokopan blizu bazilike sv. Petra. Za časa Sergija II. (844-847) so njegove telesne ostanke prenesli v cerkev sv. Silvestra, od tod pa v cerkev sv. Siksta I. Po izročilu je del njegovih relikvij pokopan v toledski stolnici v Španiji.

Po koledarski reformi ni več mučenec[uredi | uredi kodo]

Nekdaj so menili, da so vsi papeži prvih treh stoletij pretrpeli mučeništvo; vendar novi Rimski martirologij papežu Soteru ne prideva naziva mučenec. Po koledarski reformi 1969 in poznejših dopolnilih se lahko god sv. Sotera obhaja kot neobvezni; ni pa več omenjen kot mučenec. V zadnji redakciji koledarja piše: "Ni razlogov, da bi vključili svetega Sotera in svetega Kaja med mučence."[4]

Močni razlogi le govorijo v prid mučeništvu[uredi | uredi kodo]

Vendar še vedno obstajajo močni razlogi za mnenje, da je bil Soter mučenec. Cerkev je namreč vodil v času cesarja Marka Avrelija (161-180). Takrat so se razmere v rimski državi precej poslabšale zaradi naravnih nesreč, porazov rimske vojske in lahkotnega življenja prebivalcev. Vse pogosteje so se širili glasovi, da so kristjani krivi za propadanje države, ker ne častijo rimskih bogov. Te okoliščine so pripomogle, da je čas vladanja Marka Avrelija postal obdobje najbolj krvavega preganjanja kristjanov v drugem stoletju. Zato je zelo verjetno tudi Soter umrl mučeniške smrti.[5]

God[uredi | uredi kodo]

Neobvezni spominski dan ima v Rimskokatoliški cerkvi 22. aprila in ga častijo tako katoličani kot pravoslavni kristjani skupaj s svetim Kajem.[6]

Pravoslavni kristjani Sotera častijo kot svetnika in mučenca.[7]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ http://saints.sqpn.com/pope-saint-soter/
  2. ^ S. Tomašević: Pape kroz povijest, str. 72
  3. ^ Nekateri strokovnjaki ga istovetijo s tako imenovanim Drugim Klemenovim pismom. Nekdaj so njegovo avtorstvo pomotoma prisojali Klemenu I..
  4. ^ Calendarium Romanum (Editrice Vaticana 1969), p. 120
  5. ^ M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., str. 22.
  6. ^ Bangha B.: Katolikus lexikon, 4. zv., stran 296.
  7. ^ Orthodox patriachate of Rome: http://www.orthodoxengland.org.uk/s2centy.htm

Viri[uredi | uredi kodo]

  • B. Bangha: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • S. Čuk: Svetnik za vsak dan I-II, Ognjišče Koper 1999.
  • A. Ender: Die Geschichte der Katholischen Kirche, Denziger, Einsiedeln-Waldshut-Köln (Denziger Brothers NewYork-Cincinnati-Chicago) 1900.
  • A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968 (2. izdaja).
  • Gy. Goyau: A pápaság egyetemes története. (Francziából fordította Kubínyi Viktor), Kubínyi Viktor Budapest 1900.
  • N. Kuret: Praznično leto Slovencev I-II. Družina, Ljubljana 1989.
  • Leto svetnikov I-IV (M. Miklavčič in J. Dolenc), Zadruga katoliških duhovnikov v Ljubljani (1968-1973).
  • Lexikon für Theologie und Kirche I-X, 2. Auflage, Herder, Freiburg im Breisgau 1930-1938.
  • J. Marx: Lehrbuch der Kirchengeschichte, 8. Auflage, G.m.b.H., Trier 1922.
  • F. Rihar: Marija v zarji slave (Šmarnice), Družba svetega Mohorja v Celovcu 1909.
  • A. Schütz: Szentek élete az év minden napjára I-IV, Szent István-Társulat, Budapest 1932–1933.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • Tolnai világtörténelme (VII részben), Budapest, 1885-1905.
  • M. Vogel: Szentek élete I (Prevedel v madžarščino in priredil A. Karl). Szent István társulat, Budapest (pred) 1900.
  • M. Vogel: Szentek élete II, (Prevedel v madžarščino A. Karl). Wajdits Nándor, Budapest (pred) 1900.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Anicet
Rimski škof
Papež

167–175
Naslednik: 
Elevterij