Papež Hilarij

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Sveti Hilarij 

Slika v nürnberški kroniki:
Papež Hilarij s tiaro
Sedež 17. november 461
Pričetek papeževanja 19. november 461
Konec papeževanja 28. februar 468
Predhodnik Leon I.
Naslednik Simplicij
Redovi
Škofovsko posvečenje 19. november 461
Položaj 46. papež
Osebni podatki
Rojstno ime Hilarius ali Hilarus
Rojen okrog 415
Cagliari (Sardinija
Italija Rimsko cesarstvo)
Umrl 28. februar 468
Rim, Rimsko cesarstvo
Pokopan Basilica di San Lorenzo fuori le mura
Narodnost Rimljan
Svetništvo
God 28. februar
Svetnik v rimskokatoliška Cerkev
pravoslavne Cerkve
anglikanska skupnost
Luteranci
Kanonizacija takoj po smrti 468
razglašalec predtridentinsko obdobje

Hilarij (ime Hilarij[1]izhaja iz grščine prek latinščine) [2]je bil rimski škof (papež) Rimskokatoliške cerkve, * okrog 415 (Sardinija, Italija, Rimsko cesarstvo); papež izvoljen 17. november 461, posvečen 19. november 461; † 28. februar 468 Rim (Italija, Rimsko cesarstvo).

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Hilarij je bil rojen v Cagliariju na Sardiniji. V času Leona Velikega je bil rimski arhidiakon in leta 449 papeški odposlanec na roparski sinodi v Efezu, kjer je odločno zagovarjal carigrajskega patriarha Flavijana in s tem prišel v smrtno nevarnost; pravočasno je od tam pobegnil v Rim, kamor je prinesel novice o razbojništvu.

Kot papež je šel po stopinjah tvojega predhodnika: pogumno in premišljeno je branil prvenstvo rimske Cerkve. Liber pontificalis pravi o njem: »Okrepil je moč in prvenstvo apostolskega sedeža.« 

V Rim je prišel neki Filotej (Philotheus), ki se je zanašal na podporo cesarja Antemija (Anthemius) in je začel širiti nauk heretika Makedonija. Hilarij se mu je odločno postavil po robu; ko je pa prišel v Rim cesar, je dosegel pod prisego ne le, da ne bo soglašal s herezijo, ampak da bo tudi preprečil njeno širjenje.

Z najvišjo avtoriteto je uredil nekaj spornih vprašanj med metropoliti v Galiji in Španiji (Tarragona); 3. decembra 462 je s posebnim pismom naročil škofom južne Galije, naj se redno vsako leto sestajajo na pokrajinske sinode ter jim ukazal, da morajo stalno bivati v svojih škofijah. Sinoda, ki je leta 456 v Rimu pod njegovim vodstvom razpravljala o vrsti vprašanj cerkvene disci¬pline, je škofom prepovedala, da bi sami določali svoje nasled¬nike, ker so volitve pravica duhovščine in ljudstva. Rim je v njegovem času užival mir.

Dela[uredi | uredi kodo]

  • Liber pontificalis piše o njem, da si je po vandalskem ropanju 455 veliko prizadeval, da bi mesto spet obnovili: sam je omogočil prenovo več cerkva in samostanov, ki jih je bogato obdaril. Obnovil je cerkev svete Anastazije in samostan in romarsko hišo poleg cerkve svetega Lovrenca.
  • Hilarij je poleg krstilnice v Lateranski baziliki zgradil tri kapele: v čast sv. Križu, sv. Janezu Krstniku in svetemu Janezu Evangelistu.[3]
  • Ustanovil je Papeško, sedanjo Vatikansko knjižnico.[4][5][6]

Smrt in češčenje[uredi | uredi kodo]

Umrl je 29. februarja 468.

Pokopali so ga v baziliki sv. Lovrenca v Rimu.

Upodabljajo ga s knjigo in škofovsko palico ter s papeško tiaro ali škofovsko kapo.

Ocena[uredi | uredi kodo]

Hilarij je bil odličen pravnik in je povsod zahteval upoštevanje in izvajanje cerkvenih kanonov. Deloval je popolnoma v duhu svojega predhodnika Leona Velikega.[7]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • B. Bangha: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • A. Ender: Die Geschichte der Katholischen Kirche, Denziger, Einsiedeln-Waldshut-Köln (Denziger Brothers NewYork-Cincinnati-Chicago) 1900.
  • A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968 (2. izdaja).
  • J. Holzer: Die Geschichte der Kirche in 100 Reportagen. Niederösterreichisches Pressehaus, St. Pölten 1979, 1. Auflage.
  • Leto svetnikov I-IV (M. Miklavčič in J. Dolenc), Zadruga katoliških duhovnikov v Ljubljani (1968-1973).
  • Lexikon für Theologie und Kirche I-X, 2. Auflage, Herder, Freiburg im Breisgau 1930-1938.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Keber, Janez, Leksikon imen (COBISS)
  2. ^ latinsko: Hilarius oziroma grško: Hilários (‛Ιλάριος). Grška beseda hilarós pomeni »vesel, veder«. Hilarius, hilarus ali hilaris pa prav tako pomeni »vesel, dobre volje« in ga lahko slovenimo z Veselko.
  3. ^ E. Stolz. Lexikon für Theologie und Kirche IV. str. 28. 
  4. ^ M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II.. str. 51. 
  5. ^ Ferenc Chobot. A pápák története. str. 75. 
  6. ^ F. X. Seppelt –K. Löffler. Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. str. 40. 
  7. ^ Ferenc Chobot. A pápák története. str. 59. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Leon I.
Papež
461-468
Naslednik: 
Simplicij