Papež Marko

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Sveti Marko 

Papež Marko
Pričetek papeževanja 18. januar 336
Konec papeževanja 7. oktober 336
Predhodnik Silvester I.
Naslednik Julij I.
Redovi
Položaj 34. papež
Osebni podatki
Rojen 3. st. n.št.
Rim (Italija, Rimsko cesarstvo)
Umrl 7. oktober 336(336-10-07)
Rim (Italija, Rimsko cesarstvo)
Pokopan Prisciline katakombe (Rim, Italija, Rimsko cesarstvo)
Narodnost Rimljan
Starši oče Prisk
Svetništvo
God 7. oktober
Svetnik v anglikanska skupnost
pravoslavne Cerkve
luteranci
Rimskokatoliška cerkev
Svetniški naziv Sveti
Kanonizacija predtridentinsko obdobje

Marko je bil rimski papež in svetnik Rimskokatoliške cerkve. * 3. stoletje n. št. v Rimu, † 7. oktober 336 v Rimu (Italija, Rimsko cesarstvo).

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Liber Pontificalis poroča, da je bil Markov oče rimski meščan po imenu Prisk. Pred izvolitvoijo za papeža je bil Marko duhovnik pod papežem Silvestrom. Odlikoval se je v krepostnem življenju in z modrostjo pri vodenju opravil.[1]

Marku pripisujejo graditev bazilike bazilike svetega Marka v Rimu;[2]nadalje cerkev ob Via Ardeatina - prav tako v Rimu, od katere pa danes ni več sledu. Zgradil je tudi Balbinine katakombe, ki se danes nahajajo zunaj mesta Rima.

Določbe[uredi | uredi kodo]

  • Najstarejša seznama škofov in mučencev, znana pod imenoma Depositio episcoporum in Depositio martyrum sta nastala najbrž za časa njegovega pontifikata.
  • Škofu v Ostiji pri Rimu je podelil pravico, da nosi palij. Pozneje so dobili to pravico vsi patriarhi in metropoliti.

Sodobnik Arijevega preganjanja in smrti[uredi | uredi kodo]

Cesar Konstantin Veliki da zažgati Arijeve heretične knjige

Marko je že od mladosti bil priča neusmiljenemu preganjanju, ki ga je izvajal zoper aleksandrijskega škofa Atanazija heretik Arij[3] s svojimi privrženci, kakor tudi njegove strašne smrti. [4] Kakšna pa je bila Arijeva smrt? O tem poroča na poljuden način don Bosko:

Pretkani Arij, ko je povzročil Cerkvi najhujša zla, se je hotel pokazati pravovernega, da bi se izognil hudim kaznim. S tem namenom se je predstavil cesarju in mu s prisego zagotovil, da veruje vse, kar uči katoliška Cerkev. Cesar je slutil hinavščino, pa mu je dejal: „Če se lažeš, naj Bog maščuje tvojo krivo prisego, čeprav boš dobil nazaj svoj položaj.” Heretiki so bili nadvse zadovoljni; sedaj bodo Arija pripeljali v posest tiste cerkve, iz katere je bil sramotno izgnan. Zato so določili naslednjo nedeljo, da bo vrnitev bolj opazna. Nameravali so vpeljati heretika in herezijo zmagoslavno; neštevilna množica ljudstva, ki je iz ulice v ulico naraščala, je spremljala jahajočega Arija po mestu, da bi dala večjo moč svojemu kljubovanju, ki so ga poglabljali vneti nagovori. Toda prav tu je čakalo Božje maščevanje. Sredi tolike slave, ko je prišel že čisto blizu cerkve, kjer bi se naj opravila sprava (s prejemom svetega obhajila iz rok škofa Aleksandra), ga je spopadel nenadoma hud strah: prebledel je in začel drhteti, kajti vest ga je začela hudo peči. Obenem je začutil strašne telesne bolečine, ker mu je začela notranjost razpadati in se je telo razpočilo: zavlekel se je v neki kot, izbruhal mnogo krvi ter tam obupan umrl.

Tako piše don Bosko.[5]

Viri pa poročajo tudi, da je škof Aleksander tisti čas molil v cerkvi, da naj Bog prepreči lažno spravo, ki bi se končals s slovesno podelitvijo obhajila lažnemu spokorniku. To bi namreč pomenilo zmago herezije.[6]Pismo o Arijevi smrti je objavil njegova žrtev - škof Atanazij.[7]

Smrt in češčenje[uredi | uredi kodo]

Marko je umrl naravne smrti in so ga pokopali v Balbininih katakombah, kjer je zgradil pokopališko cerkev.

Njegov god se obhaja v Rimskokatoliški cerkvi 7. oktobra.

Nagrobni napis[uredi | uredi kodo]

Za časa Damaza je bil za papeža Marka sestavljen nagrobni napis ali epitaf, ki ga opisuje kot gorečega in pobožnega, nesebičnega in ponižnega moža. [8]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • Leto svetnikov, Zadruga katoliških duhovnikov v Ljubljani, IV deli (1968-1973). Izdajo sta pripravila M. Miklavčič in J. Dolenc.
  • O. Bitschnau: Das Leben der Heiligen Gottes, Gebr. Carl&Nicolaus Benziger, Einsiedeln-NewYork-Cincinati-St.Louis 1883, 2. izdaja.
  • C. L. Dedek: Szentek élete I, Kiss János, Budapest 1899.
  • C. L. Dedek: Szentek élete II, Pallas irodalmi és nyomdai részvénytársaság, Budapest 1900.
  • M. Vogel: Szentek élete II, Prevedel v madžarščino A. Karl. Wajdits Nándor, Budapest (pred) 1900.
  • B. Bangha S.J.: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
  • I. Diós: A szentek élete, Szent István Társulat, Budapest 1984.
  • A. Schütz: Szentek élete az év minden napjára I-IV zv., Szent István-Társulat, Budapest 1932–1933.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Verlag Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • J. Marx: Lehrbuch der Kirchengeschichte, Achte verbesserte Auflage, G.m.b.H. Trier 1922.
  • A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po:Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968, 2. izdaja).

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ B. Bangha. Katolikus lexikon III. str. 284. 
  2. ^ kraj, kjer je papež Marko dal sezidati cerkev v čast svojega patrona Marka, se je tedaj imenoval Ad Pallacinas, danes pa je tam Piazza di San Marco kot nadaljevanje Piazza Venezia
  3. ^ *250 Libija - Berber +336 Carigrad. Nekateri heretiki imajo Arija za svetnika, n. pr.: http://arian-catholic.org/arian/arius.html
  4. ^ Ferenc Chobot. A pápák története. str. 58. 
  5. ^ "Storia Ecclesiastica". Giovanni Bosco. Pridobljeno dne 2011-10-29. 
  6. ^ "The Death of History’s Worst Heretic". Nathan Busenitz. Pridobljeno dne 2011-10-29. 
  7. ^ "Extract from the Letter of Athanasius on the Death of Arius Chapter XIII". Christian Classics Ethereal Library. Pridobljeno dne 2011-10-27. 
  8. ^ Ferenc Chobot. A pápák története. str. 59. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Silvester I.
Rimski škof
Papež

336–336
Naslednik: 
Julij I.