Papež Liberij

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
 Liberij 

Papež Liberij v kapeli Svete Trojice v Paderbornski stolnici
Pričetek papeževanja 17. maj 352
Konec papeževanja 24. september 366
Predhodnik Julij I.
Naslednik Damaz I.
Nasprotnik Feliks II. (365-375)
Redovi
Škofovsko posvečenje 22. maj 352
Položaj 36. papež
Osebni podatki
Rojen okrog 300 n. št.
Rim (
Italija
Rimsko cesarstvo)
Umrl 24. september 366(366-09-24)
Pokopan Prisciline katakombe (Rim
Narodnost Rimljan
Starši oče Avgust
Predhodni položaj diakon
Svetništvo
Atributi knjiga

Liberij je bil rimski papež Rimskokatoliške cerkve. * okrog 300 n. št. Rim, † 24. september 366 Rim (Rimsko cesarstvo).

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Liberija, ki je 36. papež, je cesar Konstancij II. pregnal v Trakijo.

Spori z arijanskim cesarjem Konstancijem[uredi | uredi kodo]

Pontifikat tega Rimljana je v celoti označen s spori okoli arijanstva. Tudi zahod skupaj z Rimom je vse bolj občutil brutalno, arianizmu naklonjeno državno politiko cesarja Konstancija (353-361). Liberij, blaga duša, pravo nasprotje svojega predhodnika Julija, se je zavzemal za pravovernega škofa Atanazija in je želel sklicati koncil v Ogleju. Vendar je cesar izsilil sinodi v Arlesu (353) in Milanu (355), ki sta obsodili Atanazijev nauk. Papežev odposlanec Vincencij je sicer te sinodalne odloke tudi podpisal, vendar Liberij ni hotel potrditi in je svoje nasprotovanje pisno sporočil cesarju, ki ga je ob koncu 335 poslal v pregnanstvo v Berojo.[1]v Trakiji, v Rimu pa postavil arhidiakona Feliksa za protipapeža Feliksa II.. Trpljenje in poniževanja v izgnanstvu so postopno zlomila Liberijev odpor proti nasilnemu Konstanciju, kar izpričujejo tudi štiri njegova pisma, ki jih je ohranil škof Hilarij. Pod cesarjevim pritiskom je podpisal precej nejasen obrazec veroizpovedi, kot ga je izdelala sinoda v Sirmiju (Sremska Mitrovica) leta 351, pač pa je zavrnil arijanski obrazec veroizpovedi sirmijske sinode 357. Naslednje leto je v Sirmiju spet zasedala sinoda in izdelala nov obrazec veroizpovedi, ki ga je podpisal tudi Liberij z dodatkom, da "je Sin v vsem podoben Očetu". Zdaj mu je cesar dovolil, da se vrne v Rim, protipapeža Feliksa pa so izgnali iz mesta. Liberija so verniki sprejeli kot spoznavalca z velikim navdušenjem. Da ni odstopil od katoliške vere, je pokazal tudi s tem, da je zelo poudarjal Marijino češčenje in njej v čast zgradil baziliko.

Potrditev nicejske veroizpovedi[uredi | uredi kodo]

Šele po Konstancijevi smrti 361 se je spet odprla pot bolj sproščenim teološkim razpravam. Vsem, ki so zagovarjali veroizpoved nicejskega koncila - ta je 325 obsodil arianizem in poudaril, da je Sin »enega bistva z Očetom« - se je pridružil tudi Liberij, ki je v tem smislu pisal vzhodnim in zahodnim škofom. [2]

Dela[uredi | uredi kodo]

Legenda o osnivanju bazilike Marije Snežne[3]s čudežnim snegom v avgustu na Eskvilinskem griču.

Bazilika Marije Snežne[uredi | uredi kodo]

  • Spomin na papeža Liberija bo trajno ostal zlasti po tem, da je dal zgraditi najprej po njem imenovano Liberijevo baziliko, ki je ena od najbolj priljubljenih rimskih cerkva in ena od štirih papeških bazilik, ki jih v v jubilejnem letu obišče vsak romar. Danes se imenuje Santa Maria Maggiore ali Bazilika Marije Snežne.[4]
  • Ta bazilika je največje rimsko svetišče. V tej cerkvi je ob Božiču 867 papež Hadrijan II. z vsemi častmi sprejel solunska brata Cirila in Metoda ter slovesno potrdil bogoslužne knjige v slovanskem jeziku.[5]Žitje Konstantina o tem dogodku poroča takole:

    Papež je sprejel slovenske knjige, jih posvetil in položil na oltar v cerkvi svete Marije, ki se imenuje Fatne (Jaslice); in peli so nad njimi sveto liturgijo.

    [6]

Legenda o nastanku cerkve[uredi | uredi kodo]

Glej Bazilika Marije Snežne, Rim

Pisma[uredi | uredi kodo]

Štiri njegova pisma iz izgnanstva v Beroji, ki jih je ohranil škof Hilarij, govorijo o njegovem trpljenju in usodni dilemi.

Smrt in češčenje[uredi | uredi kodo]

Liberij je končal življenje, polno nasprotovanj, 24. septembra 366 v Rimu. Pokopan je v Priscilinih katakombah.

  • Epitaf ga hvali, da je bil spoznavalec, svet duhovnik, brezmadežen golob, ki je iskreno in neutrudno branil Božjo postavo.[7]
  • Ambrož ga imenuje blaženega in piše, da so ga zaradi krepostnega življenja vsi spoštovali.
  • Med Grki Epifanij in Bazilij o njem pravita, da je bil najbolj blažen in najbolj svet.[8]

Ocena[uredi | uredi kodo]

Nekateri mu očitajo omahljivost. V nekem trenutku je klonil pod hudimi pritiski, ki jih je nad njim izvajal samovoljni in nasilni cesar, ki je zahteval, da obsodi pravovernega škofa Atanazija. Zato njegovega imena ne najdemo v novem svetniškem koledarju.[9]

Ljudstvo je razumelo, da je papež v izgnanstvu popustil pred vladarjevim nasiljem le taktično in da je bil oviran v svobodnem oznanjevanju celotnega nauka; ko se je vrnil v Rim, so ga sprejeli kot zmagovalca. Njegovo pravovernost potrjuje tudi graditev Marijine bazilike.[10]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • B. Bangha: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • S. Čuk: Svetnik za vsak dan I-II, Ognjišče Koper 1999.
  • A. Ender: Die Geschichte der Katholischen Kirche, Denziger, Einsiedeln-Waldshut-Köln (Denziger Brothers NewYork-Cincinnati-Chicago) 1900.
  • A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968 (2. izdaja).
  • Gy. Goyau: A pápaság egyetemes története. (Francziából fordította Kubínyi Viktor), Kubínyi Viktor Budapest 1900. (232 oldal).
  • N. Kuret: Praznično leto Slovencev I-II. Družina, Ljubljana 1989.
  • Leto svetnikov I-IV (M. Miklavčič in J. Dolenc), Zadruga katoliških duhovnikov v Ljubljani (1968-1973).
  • Lexikon für Theologie und Kirche I-X, 2. Auflage, Herder, Freiburg im Breisgau 1930-1938.
  • J. Marx: Lehrbuch der Kirchengeschichte, 8. Auflage, G.m.b.H., Trier 1922.
  • F. Rihar: Marija v zarji slave (Šmarnice), Družba svetega Mohorja v Celovcu 1909.
  • A. Schütz: Szentek élete az év minden napjára I-IV, Szent István-Társulat, Budapest 1932–1933.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • M. Vogel: Szentek élete I (Prevedel v madžarščino in priredil A. Karl). Szent István társulat, Budapest (pred) 1900.
  • M. Vogel: Szentek élete II, (Prevedel v madžarščino A. Karl). Wajdits Nándor, Budapest (pred) 1900.

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ starogrško:Beroia - Βέροια, novogrđko: Veria
  2. ^ Metod Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 43. 
  3. ^ včasih so dejali tudi Marija Snežnica
  4. ^ Ferenc Chobot. A pápák története. str. 61. 
  5. ^ Metod Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 44. 
  6. ^ Anton Strle. Leto svetnikov III. str. 285. 
  7. ^ Ferenc Chobot. A pápák története. str. 61. 
  8. ^ Ferenc Chobot. A pápák története. str. 61s. 
  9. ^ Metod Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 43s. 
  10. ^ Ferenc Chobot. A pápák története. str. 61. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Julij I.
Rimski škof
Papež

337–352
Naslednik: 
Damaz I.