Papež Telesfor

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Sveti Telesfor mučenec
Telesphorus.jpg
Papež Telesfor
Pričetek papeževanja okoli 126
Konec papeževanja okoli 137
Predhodnik Sikst I.
Naslednik Higin
Zaporedje 8. papež
Osebni podatki
Rojen 1. stoletje n. št.
Kalabrija, Italija - Rimsko cesarstvo
Umrl okoli 137
Rim,
(Italija, Rimsko cesarstvo,)
Etničnost-nacionalnost Grk
Svetništvo
Častijo ga Anglikanska cerkev
Pravoslavna cerkev
Luteranci
Rimskokatoliška cerkev
Razglasil ga je predtridentinsko obdobje
Relikviarij Vatikan (Rim)


Sveti Telesfor, papež in mučenec Rimskokatoliške cerkve, * 1. stoletje n. št., Kalabrija, (Italija - Rimsko cesarstvo); † okoli 137, Rim.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Od puščavnika do papeža[uredi | uredi kodo]

Najbrž je bil rojen v Kalabriji (južna Italija) v grški družini; pred prihodom v Rim je dlje časa živel kot puščavnik v Palestini in v Egiptu. Možno je tudi, da je bil med puščavniki na gori Karmelu, pa so ga prišteli med svoje svetnike tudi karmeličani. Pontifikat je začel in končal za vladanja cesarja Hadrijana[1]..

Določbe[uredi | uredi kodo]

Zgodovinar Evzebij Cezarejski poroča, da je papež Telesfor uvedel polnočnico, zornice in petje brevirja na božični praznik, praznovanje Velike noči na nedeljo, post v postnem času ter petje mašne himne Slava (Gloria), ki jo je po nekaterih virih sestavil sam Telesfor. Tako poroča tudi Liber pontificalis[2]

Krščanski apologeti[uredi | uredi kodo]

V njegovem času so se v Rim preselili številni gnostiki, ki so razlagali krščanstvo v nasprotju z naukom svetega pisma in cerkvenega učiteljstva. Zanje je bila značilna duhovnost, ki se je nagibala k misticizmu in je bila oddaljena od resničnega življenja. Verske skrivnosti so hoteli popolnoma razložiti. To je učil zlasti filozof Valentin, ki se je ravno tedaj preselil iz Egipta v Rim, kjer je njegov nauk padel na plodna tla. Papež je sam naročil in odobril, da so krščanski apologeti po eni strani zavračali krivoverje, po drugi strani pa pred oblastmi branili in zagovarjali krščanstvo. Najstarejši krščanski apologet Quadratus (Kvadrat ali Kodrat), še učenec apostolov, je svoj zagovor kristjanov izročil cesarju Hadrijanu okrog leta 125, ko se je ta mudil v Mali Aziji. Na Hadrijana je naslovil svoj zagovor kristjanov tudi Aristid iz Aten. Želela sta cesarju dokazati neoporečnost krščanskega občestva in neutemeljenost napadov na kristjane.

Smrt in češčenje[uredi | uredi kodo]

Mučenec pod Hadrijanom[uredi | uredi kodo]

Hadrijanov kip

Cesar Hadrijan je čislal Grke in je na ta način bil tudi papež Telesfor v neki prednosti. Na videz je vzel cesar kristjane celo v zaščito. V Malo Azijo je namreč poslal prokonzulu Minuciju Fundanu dopis, kjer naroča, naj ovaduhe, ki kristjane po nedolžnem tožarijo pred državnimi sodišči, trdo prime in kaznuje, kristjane pa samo takrat, kadar jih zaloti, da so kršili obstoječe zakone. Vendar pa je zviti cesar po drugi strani hotel odvrniti množice od krščanstva in judovstva s tem, da je oskrunjal njihove svete kraje. Judom je prepovedal obrezo in s tem povrzočil upor. Znova je pozidal Jeruzalem in mu dal pogansko ime (Aelia Capitolina).

Hieronim poroča, da je dal Hadrijan tik ob Kristusovem grobu v Jeruzalemu postaviti kip poganskega boga Jupitra, na Kalvariji pa kip boginje Venere.[3]

Škof Irenej Lyonski govori v svojem spisu Zoper krive vere (III, 3,3) o papežu Telesforu kot o »preslavnem pričevalcu« (t.j. mučencu) za krščansko vero. Ta spis je nastal komaj petdeset let po Telesforovi smrti.[4] To potrjuje dvakrat tudi Evzebij v svoji Zgodovini Cerkve. Pokopan je v Vatikanu.

God[uredi | uredi kodo]

V Rimskokatoliški cerkvi obhajajo njegov god 5. januarja, a v pravoslavnih Cerkvah 22. februarja.

Ocena[uredi | uredi kodo]

Nekateri strokovnjaki menijo, da so bile uvedene v mašo Slava, polnočna maša in štiridesetdanski post šele pozneje in ne že za časa papeža Telesfora. [5]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Cesar Hadrijan: *24. januar 76 †10. julij 138
  2. ^ Bangha B.: Katolikus lexikon, 4. zv., str. 326.
  3. ^ Leto svetnikov I, str. 94 in 95.
  4. ^ M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., str. 21.
  5. ^ Leto svetnikov I, str. 95.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • B. Bangha: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • S. Čuk: Svetnik za vsak dan I-II, Ognjišče Koper 1999.
  • A. Ender: Die Geschichte der Katholischen Kirche, Denziger, Einsiedeln-Waldshut-Köln (Denziger Brothers NewYork-Cincinnati-Chicago) 1900.
  • A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968 (2. izdaja).
  • Gy. Goyau: A pápaság egyetemes története. (Francziából fordította Kubínyi Viktor), Kubínyi Viktor Budapest 1900. (232 oldal).
  • N. Kuret: Praznično leto Slovencev I-II. Družina, Ljubljana 1989.
  • Leto svetnikov I-IV (M. Miklavčič in J. Dolenc), Zadruga katoliških duhovnikov v Ljubljani (1968-1973).
  • Lexikon für Theologie und Kirche I-X, 2. Auflage, Herder, Freiburg im Breisgau 1930-1938.
  • J. Marx: Lehrbuch der Kirchengeschichte, 8. Auflage, G.m.b.H., Trier 1922.
  • F. Rihar: Marija v zarji slave (Šmarnice), Družba svetega Mohorja v Celovcu 1909.
  • A. Schütz: Szentek élete az év minden napjára I-IV, Szent István-Társulat, Budapest 1932–1933.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • Tolnai világtörténelme (VII részben), Budapest, 1885-1905.
  • M. Vogel: Szentek élete I (Prevedel v madžarščino in priredil A. Karl). Szent István társulat, Budapest (pred) 1900.
  • M. Vogel: Szentek élete II, (Prevedel v madžarščino A. Karl). Wajdits Nándor, Budapest (pred) 1900.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Sikst I.
Rimski škof
Papež

125–136
Naslednik: 
Higin