Kalabrija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Regione Calabria
Italijanska dežela Kalabrija
Zastava Grb
Glavno mesto Catanzaro
Pokrajine Catanzaro, Cosenza, Crotone, Reggio Calabria, Vibo Valentia
Občine Seznam 409 občin
Površina 15.082 km²
Prebivalstvo 2.003.595 ( januarja 2006)
Gostota 133
ItalyCalabria.png

Kalabrija (v italijanskem izvirniku Calabria [kalàbria]) je ena od dvajsetih dežel, ki sestavljajo Italijo. Meji na severu z deželo Bazilikata, na zahodu s Tirenskim morjem, na vzhodu z Jonskim morjem in na jugu jo Mesinska ožina loči od Sicilije. Deli se na pet pokrajin: Catanzaro (80 občin), Cosenza (155 občin), Crotone (27 občin), Reggio Calabria (97 občin), Vibo Valentia (50 občin). Spadata v Kalabrijo dva mala otoka blizu tirenske obale, in sicer Isola di Dino in Isola di Cirella.

Zemljepisna lega in podnebje[uredi | uredi kodo]

Kalabrija je gričevnata (49%) in gorata (42%) dežela. Gorovje je znano pod skupnim imenom Kalabrijske Alpe, saj je po sestavu pretežno granitsko in torej ne spada k Apeninom. Ravninski svet ob vznožju gora, posebno jonska obala, je ilovnat in sljudast, torej neprimeren za obdelovanje. Osrednja pokrajina je visoka planota imenovana Sila, ki je popolnoma prekrita z gozdovi. Na skrajnem jugu jo zapira Aspromonte, ki je sorazmerno nizko (najvišji vrh Montalto meri 1.956 m) in skoraj neobljudeno gorovje, od leta 1994 narodni park. Edini večji reki sta Crati in Neto. Značilnost dežele so fiumare, ki so vodni tokovi brez določenega izvira: vodo jim donaša nešteto manjših potokov in več obdobnih velikih slapov, ki jih zgodaj spomladi ustvarja kopneči sneg. Zaradi strmih pobočij, ki pogojujejo dolžino tokov in deročnost vode, se fiumare globoko zarežejo v skale in izdolbejo prave kanjone. Zadnji del fiumar, že blizu izliva, je pa široka in plitva struga, posejana z gruščem in peskom. Veliko je umetnih jezer, večina na področju Sile.

Podnebje je sredozemsko, s temperaturami med 10 °C in 40 °C. V višinah je podnebje ponekod skoraj alpsko, saj so zime izredno mrzle in snežene, poletja pa sorazmerno hladna. Rastlinstvo se razlikuje v glavnem glede na nadmorsko višino. Do 600 metrov je povsod makija in raste predvsem oljka, do 1000 m raste kostanj in hrast, više pa bukev in smreka.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Znani so grafiti v kraju Papasidero, ki pričajo, da je bil človek prisoten v Kalabriji že 12.000 let od tega. Tudi grška mitologija govori o junakih, ki naj bi 900 let pred padcem Troje prišli iz Sirije v te kraje, in o njihovem potomcu Italu, po katerem naj bi dobilo ime njegovo pleme in pozneje vse ozemlje. Zgodovina govori, da je poleg njih bivalo na polotoku tudi oskijsko pleme Bruci, a obe plemeni sta se morali umakniti, ko so deželo zasedli Grki, ki so tu ustanovili kolonijo Velika Grčija (Magna Grecia). Prihod Rimljanov v tretjem stoletju je odvzel grški koloniji oblast in ekonomsko samostojnost, ne pa kulture. Slavna grška preteklost je zapustila neizbrisne posledice. Še dandanes se na primer ponekod v Kalabriji govori jezik (imenovan "grecano"), ki sloni na antični grščini. Posebne zgodovinske važnosti so samostani, kjer so grški menihi ohranili veliko prevodov klasičnih avtorjev, ki so bili drugod v srednjem veku uničeni. Po Rimljanih so. po raznih vojnah, prišli na oblast bizantinci, pozneje Langobardi in leta 1061 Normani. Dežela je potem bila vključena v Neapeljsko kraljevino in kot njen del je bila pod vlado Habsburžanov, Špancev, Avstrijcev in Boubonov, za kratek čas tudi Francozov.

V srednjem veku in vse do konca osemnajstega stoletja so deželo napadali morski roparji, zaradi česar se je prebivalstvo umaknilo v notranjost in se ni dosti vključevalo v politiko. Kot drugod po južni Italiji, se je tudi v Kalabriji razvilo razbojništvo, ki je bilo v teh krajih še posebno socialnega značaja, čeprav seveda ne brez izključno kriminalnih elementov.

Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Zgodovinski umik prebivalstva iz javnega življenja je negativno vplival na razvoj že itak skromnega kmetijstva. Ob zedinjenju Italije (1861) je bila dežela fevdalno urejena in novi zakoni, ki niso uvedli sanacijskih ukrepov, stanja niso spremenili. Šele v drugi polovici preteklega stoletja je drobljenje velikih posesti dovolilo privatne pobude in intenzivno kmetovanje, ki se povezuje s predelovalno živilsko industrijo. Glavni pridelki so žito, oljka, agrumi, vinska trta in kostanj. Tudi živinoreja je precej razvita. V gorskih krajih živina (govedo, prašiči in drobnica) ne pozna hlevov, ker se spomladi in jeseni seli na ugodnejše pašnike, in je torej le delno v domači reji. Pomemben je ribolov, predvsem na tuno in mečarico. Industrija je skromna.

Danes je glavna gospodarska panoga turizem. Izredne naravne lepote Kalabrije in bogata zgodovina, ki je razvidna iz neštetih arheoloških najdišč, so glavni vzroki za vedno večje turistično povpraševanje. V zadnjih desetletjih se je dežela tudi temu primerno odzvala z dobrimi gostinskimi uslugami.

Viri[uredi | uredi kodo]