Marke

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Regione Marche
Italijanska dežela Marke
Zastava Grb
Glavno mesto Ancona
Pokrajine Ancona, Ascoli Piceno, Fermo (popolnoma aktivna leta 2009), Macerata, Pesaro e Urbino
Občine Seznam 246 občin
Površina 9.694 km²
Prebivalstvo 1.536.098 (31.12.2006)
Gostota 159
Regione-Marche-Posizione.png

Marke (v italijanskem izvirniku Marche [màrke], je ena od dvajsetih dežel, ki sestavljajo Italijo. Meji na severu z deželo Emilija - Romanja in San Marinom, na zahodu s Toskano in Umbrijo, na jugu z Lacijjem in Abruci ter na vzhodu z Jadranskim morjem. Delijo se na pet pokrajin: Ancona (49 občin), Ascoli Piceno (33 občin), Fermo (40 občin) (popolnoma aktivna leta 2009), Macerata (57 občin), Pesaro e Urbino (67 občin).

Zemljepisna lega in podnebje[uredi | uredi kodo]

Približno 32 % površine sestavljajo gore, ostalo področje je gričevnato, razen ozkih obalnih ravnin. Ozemlje se od jadranske obale postopoma dviga proti zahodu do Apeninskih vrhov (Monte Vettore 2478 m).

Kljub obmorski legi podnebje ni sredozemsko, pač pa skoraj kontinentalno. Vpliv morja je čutiti le v vročih poletnih dneh, ko iz morja zapihajo hladnejši vetrovi. Zime so tudi ob obali ostre in dolge. V Apeninih je podnebje alpsko, z neprevročimi poletji in mrzlimi, močno sneženimi zimami.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Najstarejša zgodovina dežele sega v bronasto dobo in nato v železno dobo, ko je tod prebivalo pleme Picenov. Prvi večji razvoj so prinesli grški ubežniki iz Sirakuze, ki so leta 387 pr. n. št. na obali ustanovili, istočasno z dalmatinskimi kolonijami. mesto Ancona, ki je bilo poslej glavno središče dežele. Asimilacija Grkov z Rimljani je potekala brez spopadov, kar je privedlo do edinstvenega primera, da se je že leta 113 pr. n. št. Ancona postavljala kot "rimljansko mesto Grkov". Rimljani so pravilno razumeli, da je dežela okoli pristanišča strateško važno področje predvsem zaradi prekomorskih stikov z Dalmacijo, Egiptom in Azijo, zato so jo temu primerno ščitili in uveljavljali. Zanimiv je podatek o pokristjanjenju lokalnega prebivalstva: prva skupnost se je razvila v čast svetega Štefana mučenca, o čigar smrti so ljudje izvedeli vsled prekomorskih stikov z vzhodnim Sredozemljem. Po padcu rimskega imperija se je dežela morala braniti, kot ostali predeli današnje Italije, pred barbarskimi vpadi, predvsem Gotskimi. Po zmagi Bizantincev so bile današnje Marke, med leti 404 in 726, ena od sedmih vojaških regij Vzhodnega cesarstva (Bizantinska pentapolis). Po kratki vladi Frankov je dežela prešla v roke papežev (774) in nato Svetega rimskega cesarstva. Toda cesarska nadvlada je bila vedno šibkejša in okoli leta 1000 je začela dežela, ki je bila nasprotno vedno bogatejša, misliti na neodvisnost. Ancona se je proglasila za svobodno komuno, čemur sta seveda nasprotovala bodisi Cesarstvo, kot tudi Beneška republika, ki ni želela konkurence v Jadranu. Prišlo je do spopadov in do večkratnega obleganja mesta Ancone, ki pa ni propadlo. Z izjemo kratke nadoblasti družine Malatesta med leti 1348 in 1383, je mesto ostalo svobodno vse do leta 1532, ko je bilo ozemlje današnje dežele Marke priključeno papeški državi. Ob koncu osemnajstega stoletja je Napoleon ustanovil avtonomno deželo (Ankonitanska republika), ki je trajala le 117 dni, nakar se je spojila z ostalimi podobnimi republikami v srednji Italiji in leta 1815 je vse področje spet prišlo pod papeško nadoblast. V teh krajih so se še dolgo odvijali oboroženi spopadi med Francozi in papeževimi vojaki ter avstrijskimi zavezniki, a francoska zasedba je zbudila tudi željo po samostojnosti. Leta 1849 je Ancona proglasila neodvisnost od papeža, a Avstrijci so deželo spet zasegli. Po bitki pri Castelfidardu leta 1860 so se prebivalci dežele Marke s plebiscitom opredelili za priključitev Kraljevini Italiji (26.775 glasov "za", 244 glasov "proti", 87 glasov neveljavnih).

Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Gospodarstvo dežele temelji na manjših, a solidnih industrijskih obratih. Značilna je množica tovarn, ki izdelujejo obutev in zadevne polizdelke, na primer podplate, tudi za velike tuje firme. Dobro razvito je tudi področje pohištva. Omembe vredne so ladjedelnice v Fanu in Anconi. Obilica zgodovinsko pomembnih krajev privablja čedalje več turizma.

Viri[uredi | uredi kodo]