Lombardija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Regione Lombardia
Italijanska dežela Lombardija
Zastava Grb
Glavno mesto Milano
Pokrajine Bergamo, Brescia, Como, Cremona, Lecco, Lodi, Mantova, Milano, Monza in Brianza (popolnoma aktivna leta 2009), Pavia, Sondrio, Varese
Občine Seznam 1546 občin
Površina 23.861 km²
Prebivalstvo 9.562.034 (28.02.2007)
Gostota 401
ItalyLombardia.png

Lombardija (v italijanskem izvirniku Lombardia [lombardìja], je ena od dvajsetih dežel, ki sestavljajo Italijo. Meji na severu s Švico, na zahodu z deželo Piemont, na jugu z Emilijo - Romanjo in na vzhodu z Benečijo ter Trentinskim in Zgornjim Poadižjem. Deli se na dvanajst pokrajin: Bergamo (244 občin), Brescia (206 občin), Como (162 občin), Cremona (115 občin), Lecco (90 občin), Lodi (61 občin), Mantova (70 občin), Milano (189 občin), Monza in Brianza (popolnoma aktivna leta 2009) (50 občin), Pavia (190 občin), Sondrio (78 občin), Varese (141 občin).

Zemljepisna lega[uredi | uredi kodo]

Ozemlje je nižinsko (47 %) in gorato (41 %), v manjši meri (12 %) tudi gričevnato. Morfološka razdelitev predvideva štiri ločena področja: visokogorsko (Alpe), višinsko (Predalpe in gričevje), visokoravninsko in nizkoravninsko ob reki Pad. V Alpah so na italijanski strani skupina Adamello (3539 m), Bernina (Pizzo Zupò (3996 m), Ortles (Cevedale 3764 m, ledenik Forni 12 km²) in druge. Predalpe, ki dosežejo malo čez 2500 m, so po večini nastale z geološkimi sedimentacijami, kar je dovolilo nastanek globokih ledeniških dolin, po katerih potekajo večje reke (Pad, Adda, Oglio, Mincio, Ticino). Ob vznožju Alp in Predalp se nahajajo velika jezera (Garda 370 km², Lago Maggiore 212 km², Lago di Como 146 km², Lago d'Iseo 65 km²), pa tudi več manjših (Ceresio, Eridio, Annone, Varese).

Kot vsa severna Padska nižina sploh, se ravninski predeli Lombardije razlikujejo med visoko in nizko ravnino (alta in bassa pianura), in sicer glede na nadmorsko višino, ki opredeljuje dve popolnoma različni ozemlji. Višji predeli so aluvionalnega (naplavinskega) značaja in torej močno prepustni: padavine pronicajo globoko v teren do neprepustnih ilovnatih plasti, ki sestavljajo dno Padske nižine in nizko ravnino ob reki. Na stičišču naplavinskega terena z glinastim, podzemni tokovi pridejo na plano kot kraške fontane in zaradi majhnega padca ustvarjajo mokrišča in posebno rodovitna zemljišča. Onstran Pada se nizka ravnina dvigne naravnost v prve obronke Apeninov.

Podnebje[uredi | uredi kodo]

Podnebje je v glavnem celinsko, z občutnimi odstopi glede na lokalne geografske lastnosti ozemlja. V nizki Padski nižini, kjer je obilo vode, je normalno megla. Zimske temperature lahko padejo tudi pod -10 °C, poletja pa so soparna, s temperaturami nad 30 °C in preko 90 % vlage. V Predalpah je podnebje zmerno hladno in pozimi rado sneži. Posebno ugodno je podnebje okoli jezer, kjer je skoraj sredozemsko, z milimi zimami in sicer toplimi, a ne vlažnimi poletji. Ti ugodni klimatski pogoji dovoljujejo celo, da se na primer ob Gardskem jezeru gojijo oljke in agrumi.

Nasprotno vplivajo negativno na podnebne razmere veliki mestni agregati, v katerih je zaradi industrializacije in visoke gostote prebivalstva onesnaženje zraka zelo visoko. Temperatura je v mestih povprečno za 2 °C višja kot v bližnji mestni okolici, a negativni vpliv velemest sega na splošno široko naokoli. Po podatkih ESA (European Space Agency) [1] je Padska nižina na četrtem mestu v seznamu svetovno najbolj onesnaženih področij, skupno s področjem Beneluks - Porurje.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Prvi znaki človeškega bivanja v teh krajih segajo daleč v prazgodovino, v mezolitik. O tem pričajo velika najdišča petroglifov (prazgodovinskih stenskih poslikav) nad jezerom Iseo, kjer so v prvih letih dvajsetega stoletja odkrili več kot 350.000 slik. Gre za bogate dokaze o bivanju plemena Kamunov v dolini Valcamonica (izg. Valkamònika) od prazgodovinskih časov do leta 16 pr. n. št., ko so deželo zasedli Rimljani. V preostali Padski nižini so bivali Kelti (Galci), ki so se podali Rimu leta 194 pr. n. št. Zaradi ugodne lege se je celotno področje že tedaj naglo razvijalo. Leta 313 je prav v Milanu cesar Konstantin Veliki razglasil edikt, s katerim je zagotavljal nevtralnost cesarstva v verskih zadevah. Po padcu imperija so si deželo lastili Ostrogoti in Bizantinci, dokler jih niso premagali leta 569 Langobardi. Ti so postavili svojo prestolnico v mesto Pavia in ostali na oblasti do leta 774, ko jih je na papežev poziv napadel in premagal frankovski kralj Karel Veliki. Ta je uvedel fevdalno ureditev dežele, ki je trajala dolgo v srednji vek. Med dvanajstim in štirinajstim stoletjem so se uveljavile sinjorije, od katerih sta bili najmočnejši Gonzaga v Mantovi in Sforza v Milanu. Ob koncu petnajstega stoletja je Lombardija spet prišla v tuje roke, najprej francoske, nato španske. Dežela je počasi propadala in obdobne epidemije kuge so stanje še slabšale. Skozi vse osemnajsto stoletje so bili na oblasti Avstrijci, nato za dvajset let Napoleon, nato spet Avstrijci. A časi so se spreminjali: po hudih bojih se je leta 1859 Lombardija osamosvojila in se postopoma do leta 1861 priključila Kraljevini Italiji.

Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Z industrijsko revolucijo v devetnajstem stoletju se je Lombardija uveljavila kot najbolj razvita italijanska dežela. Pozneje je bil tudi povojni pospešeni razvoj Italije dvajsetega stoletja pravtako tukaj najbolj viden. Čeprav se ostale dežele severne Italije naglo približujejo lombardskim standardom, velja še vedno Lombardija za najbogatejšo italijansko deželo in med najbogatejšimi v svetovnem merilu. Eurostat [2] jo glede na bruto dohodek postavlja na 22. mesto, to je pred države kot so na primer Saudova Arabija, Norveška ali Južnoafriška republika.

Ekonomski razvoj dežele je v glavnem odvisen od raznolikosti gospodarskih področij, saj so dobro zastopani tako kmetijstvo in živinoreja, kot vsaka vrsta industrije in uslug. Današnja visoka razvojna stopnja izhaja seveda v veliki meri iz ugodnih pogojev za kmetijstvo, ki se je prvo poslužilo strojev in s tem podprlo industrijo. Ekonomsko blagostanje je potem omogočilo popolno bonifikacijo Padske nižine in nastanek edinstvenega sožitja med kmetijstvom in industrijo, ki je značilno za moderna gospodarstva. Poljedelski proizvodi so predvsem žitarice, povrtnine, sadje in vino, pa tudi krma za prehrano številnih glav goveda in prašičev. Industrija je razvita na vseh področjih: izstopa strojna, elektronska, tekstilna, kemična in petrokemična, farmacevtska, živilska, pa tudi industrija obutve, pohištva in tiska. Skoraj polovica lombardske industrije je strjena okoli Milana. Na področju uslug je treba omeniti finančno dejavnost, saj je Milanska borza med najuplivnejšimi v Evropi. Prav tako je važen Milanski Velesejem, ki ima trenutno največje razstavišče v Evropi.

Omembe vreden je vodni promet v Lombardiji, čeprav dežela nima izhoda na morje. Ima pa odlično urejeno rečno in jezersko plovbo, ki s prekopi in kanali povezuje blagovna pristanišča od Casale Monferrata (v Piemontu) skozi vso Padsko nižino do Benetk (v Benečiji).

Prebivalstvo in jezik[uredi | uredi kodo]

V Lombardiji živi skoraj deset milijonov oseb, kar je več kot 16 % vsega italijanskega prebivalstva, zato je dežela na prvem mestu v državi bodisi po številu prebivalcev, kot tudi po številu pokrajin in občin. Gostota je preko 400 ljudi na km², kar postavlja deželo na drugo mesto v državi za Kampanijo. Naseljenost je zelo neenakomerna. Približno 70 % vsega prebivalstva je strjenih v predalpskem pasu, ki ga pokrivajo pokrajine Varese, Como, Lecco, Milano in Bergamo, kjer si mestni agregati sledijo praktično brez presledkov. Naseljenost se počasi krči proti nižavju, višinski svet pa je redko naseljen.

Predvidena velemestna okolica Milana

V prvih povojnih letih je število prebivalcev vse Lombardije komaj presegalo štiri milijone in bilanca med rojenimi in umrlimi je bila negativna. Porast prebivalstva, ki se je v zadnjih petdesetih letih več kot podvojilo, je treba pripisati predvsem imigraciji iz drugih italijanskih dežel.

Administrativna preureditev države predvideva ustanovitev nekaterih velemest (it. metropoli ali città metropolitane), od katerih bo največje Milano z okolico. Okolica teh mest, oziroma ozemlje, ki je ekonomsko, socialno in kulturno povezano z mestom, bi sestavljalo upravno makroregijo (area metropolitana) ločeno od pokrajin in njimi enakopravno. Gre trenutno samo za predvidevanje in statistično načrtovanje, a iz slike je razvidno, da je govora o pomembnem delu države.

Pogovorni jezik Lombardije je lombardščina (ISO 639-3 lmo), ki je skupina galsko-italskih govoric. Deli se na dve veji: zahodno lombardščino ali insubre (po keltskem plemenu Insubri) in vzhodno lombardščino ali orobiko (po keltskem plemenu Orobi); razmejitvena črta je reka Adda. Država ne priznava lombardščine kot jezik, toda govorci si zelo aktivno prizadevajo za njeno vključitev med manjšinske jezike, kot predvideva Svet Evrope [3].

Po podatkih ISTAT je bilo 1. januarja 2007 število prebivalcev v pokrajinah Lombardije sledeče:

v pokrajini v glavnem mestu
Bergamo 1.044.820 115.645
Brescia 1.195.777 190.044
Como 572.441 83.265
Cremona 350.368 70.883
Lecco 327.510 47.006
Lodi 215.386 42.737
Mantova 397.533 47.810
Milano 3.884.481 1.303.437
Monza e Brianza v pripravi
Pavia 521.296 70.678
Sondrio 180.429 21.978
Varese 855.400 82.216

Pri tem je treba upoštevati, da je razdalja v kilometrih med nekaterimi od teh mest večkrat prav majhna, na primer (po cesti):

  • Bergamo - Milano 46 km
  • Milano - Lecco 52 km
  • Lecco - Como 33 km
  • Como - Varese 30 km

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ [ESA (European Space Agency) - Observing the Earth, Air pollution map]
  2. ^ Eurostat
  3. ^ coe

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]