Mantova (pokrajina)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Provincia di Mantova
Italijanska pokrajina Mantova
Glavno mesto Mantova
Občine Seznam 70 občin
Površina 2.339 km²
Prebivalstvo 390.957 (2005)
Gostota 167
Mantova posizione.png

Pokrajina Mantova (v italijanskem izvirniku Provincia di Mantova [provìnča di màntova]) je ena od dvanajstih pokrajin, ki sestavljajo italijansko deželo Lombardija. Meji na severu s pokrajino Brescia, na vzhodu z deželo Benečija, na jugu z deželo Emilija - Romanja in na zahodu s pokrajino Cremona.

Večje občine[uredi | uredi kodo]

Glavno mesto je Mantova, ostale večje občine (podatki 31.12.2006) so:

Mesto Prebivalcev
Mantova 47.810
Castiglione dello Stiviere 20.755
Suzzara 19.224
Viadana 18.337
Porto Mantovano 15.054
Curtatone 13.589
Castel Goffredo 11.038
Virgilio 10.652

Naravne zanimivosti[uredi | uredi kodo]

V jezerih pokrajine Mantova raste povsod lotos, čigar prvi primerki so prišli iz južne Azije leta 1914. Menihi bratovščine svetega Frančiška Ksaverija, ki so na Kitajskem videli, da se iz teh rastlin pridobiva moka, so jih prinesli v Evropo in začeli gojiti v mantovanskih jezerih. Toda moka iz lotosovih korenin se ni priljubila domačinom, ogromni vodni cvetovi pa so se toliko razmnožili, da je potrebno pogostno odstranjevanje prirastka. Pogled na cvetoča jezera je sicer prijeten, posebno v času poletnega bujnega cvetenja, a v ekološkem smislu je bil dobronamerni poseg menihov prava polomija.

Seznam zaščitenih področij v pokrajini:

Zgodovinske zanimivosti[uredi | uredi kodo]

Najslavnejša doba Mantove je bilo obdobje dinastije Gonzaga (1323 - 1708), ki je dosegla višek moči s Friderikom II. Dokler je bil mladoleten, je grofijo upravljala njegova mati Izabela Este, sposobna in izobražena ženska, ki se je po sinovem prevzemu oblasti preselila v Rim. Tu je bila leta 1527 priča plenitve s strani cesarjevih landsknehtov. Edina palača, ki ni bila oropana, je bila Izabelina, in sicer iz spoštovanja do njenega tretjega sina Ferranta, ki je bil vojaški poveljnik v službi cesarja. V Izabelino palačo se je takrat zateklo preko tisoč oseb, katerim so plenilci prizanesli v zameno za visoko odkupnino.

Viri[uredi | uredi kodo]