Viterbo (pokrajina)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Provincia di Viterbo
Italijanska pokrajina Viterbo
Glavno mesto Viterbo
Občine Seznam 60 občin
Površina 3.612 km²
Prebivalstvo 309.933 (2007)
Gostota 86
Viterbo posizione.png

Pokrajina Viterbo (v italijanskem izvirniku Provincia di Viterbo, izg. Provinča di Viterbo) je ena od petih pokrajin, ki sestavljajo italijansko deželo Lacij. Meji na severu z deželama Toskana in Umbrija, na vzhodu s pokrajino Rieti, na jugu s pokrajino Roma in na zahodu s Tirenskim morjem.

Večje občine[uredi | uredi kodo]

Glavno mesto je Viterbo, ostale večje občine so (podatki 31.10.2007):

Občina Prebivalcev
Viterbo 60.806
Civita Castellana 16.495
Tarquinia 16.268
Montefiascone 13.364
Vetralla 12.943

Naravne zanimivosti[uredi | uredi kodo]

Posebno zanimiva so jezera v pokrajini, ki so v veliki večini vulkanskega izvora. Zaradi tega so skoraj vsa popolnoma okrogle oblike, ker polnijo kaldere ugaslih ognjenikov. Največje je jezero Bolsena, ki meri 113,5 km² in je 151 m globoko, in s tem najobširnejše jezero vulkanskega izvora v Evropi. Na drugo mesto v pokrajini se postavlja jezero Vico, ki je najvišje ležeče od vseh velikih italijanskih jezer (510 m nadmorske višine). Vico ni okroglo, pač pa ima precej valovito obalo, kar baje potrjuje domnevo, da je bilo področje nekoč prepredeno z mnogimi manjšimi ognjeniškimi žreli, čigar skromnejši izbruhi so postopoma oblikovali ozemlje.

Seznam zaščitenih področij v pokrajini:

Zgodovinske zanimivosti[uredi | uredi kodo]

Pokrajina Viterbo je domovina najstarejših prebivalcev Apeninskega polotoka, Etruščanov in njihovih prednikov. Izkopanine pričajo o prisotnosti villanovske kulture od desetega stoletja pr. n. št. dalje. Pozneje so se tu razvila bogata Etruščanska mesta (Tarquinia, Vulci, Velzna (lat. Volsinii), Falerii (danes Civita Castellana)), od katerih so ostala obširna grobišča od osmega stoletja pr. n. št. do prvega stoletja našega štetja. Vsa pokrajina je prepredena z zgodovinskimi spomeniki iz predrimske dobe, medtem ko je ostankov rimljanske kulture bolj malo. Ta podatek lahko pomeni, da so Etruščani ohranjali svojo kulturo še dolgo potem, ko so se asimilirali z Rimljani. Lahko pa tudi pomeni, da se Rimljani niso hoteli vključiti v prej obstoječo visoko kulturo Etruščanov in so jo raje prezrli. Vsekakor se kulturi nista prepletali. Čeprav danes njihovi potomci sprejemajo Etruščansko dediščino kot delček slavne rimljanske kulture, izkopanine ne potrjujejo asimilacije Etruščanov. Do svojega izumrtja so ohranili svojo kulturo in svoje navade, ki si jih je pozneje Rimski imperij prilastil.

Viri[uredi | uredi kodo]