Lacij

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Regione Lazio
Italijanska dežela Lacij
Glavno mesto Roma
Pokrajine Frosinone, Latina, Rieti, Roma, Viterbo
Občine Seznam 378 občin
Površina 17.203 km²
Prebivalstvo 5.501.825 (28.02.2007)
Gostota 320
ItalyLazio.png

Lacij (v italijanskem izvirniku Lazio [làcjo]), je ena od dvajsetih dežel, ki sestavljajo Italijo. Meji na severu z deželami Toskano, Umbrijo in Marko, na zahodu s Tirenskim morjem, na jugu z deželo Kampanija in na vzhodu z deželama Abruci in Molize; v njeni notranjosti se nahaja Vatikanska država. Deli se na pet pokrajin: Frosinone (91 občin), Latina (33 občin), Rieti (73 občin), Roma (121 občin), Viterbo (60 občin). Pokrajina Latina zajema tudi Pontinsko otočje.

Zemljepisna lega in podnebje[uredi | uredi kodo]

Dežela je prepredena z raznimi gorskimi skupinami, ki se postopoma spuščajo proti Tirenskemu morju, zato je v veliki meri gričevnata (54 %) in samo ob obali ravninska (20 %). Severno hribovje (Vulsini, Cimini, Sabatini in Albani) je vulkanskega izvora in posejano z jezeri (Bolsena 115 km²); zapira Maremo (it. Maremma), obširno močvirnato področje med Toskano in Lacijem. Na severovzhodu segajo v deželo Apenini (Monte Gorzano 2458 m), ki se spuščajo do dolin rek Sacco in Liri, poznanih pod skupnim imenom Ciociaria (izg. Čočarija). Vzporedno z Apenini, torej od severozahoda proti jugovzhodu, potekajo manjša gorstva na jugu dežele. Apeninska pobočja (Sabini) in južne vzpetine (Lepini, Ausoni) so kraška področja. Pontinski otoki na jugu so spet vulkanski. Obalni pas južno od Rima se imenuje Agro Pontino in je močvirnato ozemlje, čigar bonifikacijo so začeli že Stari Rimljani in nato papež Leon X. v šestnajstem stoletju, a samo v dvajsetem stoletju ga je bilo mogoče stalno poseliti: glavno mesto Littoria (danes Latina) je bilo ustanovljeno leta 1932.

Na podnebje vpliva predvsem oddaljenost od morja in nadmorska višina. V višjih predelih so poletja hladna in zime ostre, medtem ko nižja področja močno pogojuje bližina Tirenskega morja. Ob obali je srednja januarska temperatura okoli 10 °C in se postopoma niža proti notranjosti. Padavine so povsod obilne, a poleti pride večkrat do dolgotrajne suše.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Čeprav je bilo področje naseljeno že v zgodnji predzgodovini, se njegovo najslavnejše obdobje pričenja s plemenom Latinov, ki so v osmem stoletju pr. n. št. imeli tukaj že vsaj tri velika mesta: Rim, Praeneste in Tibur. Medtem ko se je mesto Rim razvijalo v vedno večjo enoto, so Latine postopoma premagali Etruščani. V tej dobi se je začel razvijati postopek kolonizacije, ki je potem neprenehoma ostal v veljavi vse do razpada Rimskega imperija. V petem stoletju pr. n. št. so se morali Etruščani umakniti pred napadi raznih plemen; to so bili predvsem Samniti, pa tudi Ekvi in Volsi, pozneje še Sabinci. Med leti 431 pr. n. št. in 396 pr. n. št. so Latini spet osvojili vse ozemlje in močno utrdili ugled Rima. Toda Rim je že pisal svojo zgodovino in od leta 338 pr. n. št., ko so Rimljani zasedli ves Lacij, se Latini kot politična enota več ne upoštevajo. Z Oktavijanovo ureditvijo v zgodnjem prvem stoletju je postal Lacij prima regio ali prva dežela imperija. Po propadu imperija (476) je dežela prišla v roke raznih gospodarjev. V šestem stoletju so bila nekatera ozemlja v papeževih rokah, a večina je bila pod Bizantinci še dve stoletji, nakar je prešla pod oblast cerkve. Razvile so se nekatere mogočne dinastije veleposestnikov, ki so pozneje podpirale škofe v boju za investiture proti stari aristokraciji. Ko se je v trinajstem stoletju ta dolga borba zaključila, je bil ves Lacij pod papeževo oblastjo. Sledilo je obdobje nasprotovanja in bitk predvsem z dinastijo Colonna, a papež Pavel II. (1464-71) je dokončno premagal vse nasprotnike. Od tedaj je zgodovina dežele Lacij del cerkvene zgodovine do zedinjenja Italije (1871).

Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Gospodarstvo Lacija sloni na kmetijstvu in živinoreji, a tudi nekatere industrijske panoge so se dobro razvile. Več kot 95 % celotne površine je primernih za obdelovanje ali gozdno gospodarstvo. Pridelujejo se največ žitarice, krompir in povrtnine. Zelo razvito je vinogradništvo (preko 5 milijonov hl vina letno) in gojenje oljke, saj obe kulturi dobro uspevata bodisi na vulkanskih kot na kraških ozemljih. Živinoreja se bavi z različnimi vrstami živine: govedo, prašiči, osli, mule in konji, predvsem pa drobnica (okoli 650.000 ovc in koz). Posebej je treba omeniti izkoriščanje številnih izvirov mineralnih vod. Industrija je zastopana predvsem z elektrarnami. V zadnjih desetletjih se je razvila tudi živilska industrija (obdelovanje sladkorne pese in konzerviranje povrtnin). Dober vir dohodkov je tudi turizem, predvsem v mestu Rimu.

Viri[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]