Oljka

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Oljka
Olea europaeaLizbona, 2004
Olea europaea
Lizbona, 2004
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Plantae (rastline)
Deblo: Magnoliophyta (semenke)
Razred: Magnoliopsida (dvokaličnice)
Red: Lamiales (ustnatičevci)
Družina: Oleaceae (oljkovke)
Rod: Olea (oljka)
Vrsta: O. europaea
Znanstveno ime
Olea europaea
L.

Oljka (znanstveno ime Olea) je rod dreves iz družine oljkovk ali njihov plod, imenovan tudi oliva. Oljka je manjše drevo, ki izhaja in vzhodnega Sredozemlja (Sirija, Mala Azija, severni Iran, jug Kaspijskeja jezera). V predklasični Grčiji so bile oljke glavni kmetijski proizvod, kar je povzročilo razširitev oljkarstva na zahodno Sredozemlje. Oljke dobro uspevajo na sredozemski apnenčasti zemlji.

Pri nas uspevata dve podvrsti: divja oljka (Olea europea oleaster) in gojena oljka (Olea europea sativa). Divja oljka raste v Istri, navadno oljko pa predvsem gojijo, čeprav raste tudi v divjini. Divja oljka je manjša in ima manjše plodove.

Oljka je pomembna tudi v farmaciji in kozmetiki in daje dve vrsti drog: liste (Oleae folium) in olje (Olivae oleum).

Gojenje in uporaba[uredi | uredi kodo]

Zelene olive

Plodovi oljke - oljke (tudi olive) se že od antičnih časov uporabljajo za pridobivanje oljčnega olja, ter kot hrana in zdravilno olje.

Zaradi trpkega okusa so jih često fermentirali ali jih namakali v slanici. Danes ne vemo natančno, kdaj so oljke začeli prvič namensko gojiti. Omenjajo jih že v Svetem pismu in v starih pesnitvah.

Oljke gojijo danes poleg v Sredozemlju tudi v južni Afriki, Avstraliji, na Novi Zelandijiin v Kaliforniji.

Uporaba v zdravilstvu[uredi | uredi kodo]

V zeliščarstvu naj bi čaj iz posušenih ali svežih oljčnih listov pomagal zniževati krvni tlak in krvni sladkor.[1] Oljčno olje se uporablja kot blago odvajalno sredstvo za otroke in slabotne bolnike. Za masažo se lahko uporablja oljčno olje v katerem so bila namočena razna zelišča, kot sta npr. šentjanževka in rožmarin ter vsebujejo dišavna olja. V cvetnem zdravljenju je Bachov cvetni pripravek Oljka narejen iz oljčnih cvetov (Olea europaea) in se uporablja pri telesni in duševni izčrpanosti.

Oljka v mitologiji[uredi | uredi kodo]

Oljka naj bi bila zelo zanimivo drevo tudi zato, ker je opisana v veliko mitih ter legendah. Zibelka evropske civilizacije je Stara Grčija in znano je, da naj bi bila prav ona eden izmed prvih krajev, kjer so našli oljčno drevo.

Mitološki nastanek mesta Aten naj bi bil zalo tesno povezan z oljko. Za »kralja« oziroma »kraljico« Aten sta se v spopadu pomerila Pozeidon, znan kot bog morja ter boginja Minerva znana kot zaveznica obrtnikov. Na oblast je uspelo priti boginji Minervi zato, ker naj bi po ljudskem izročilu prav ona dala ter ustvarila oljčno drevo. Celemu ljudstvu se je to zdelo imenitno darilo. Kasneje so Antična ljudstva (Rimljani ter Grki) spletali vence narejene iz zimzelenih listov oljke za različne priložnosti npr. podarili so ga zmagovalcu olimpijskih iger). Drugi mit pa pravi, da je vladarica Aten postala boginja modrosti Atena, ker naj bi tako kakor Minerva posvetila oljčno drevo grškemu narodu. V Stari Grčiji pa naj bi bila oljka tako cenjena, da je poleg umora veljal za najhujši zločin posek oljčnega drevesa. Največja ter najbolj prestižna nagrada na olimpijskih igrah je veljala amfora napolnjena z oljem oljk. Ko je prišlo obdobje Rimskega imperija, so Rimljani nadaljevali z grško tradicijo ter niso zmanjšali pomena in učinkovitosti oljčnega olja.

Oljka in oljčno olje v krščanstvu[uredi | uredi kodo]

V Sloveniji in Istri oljčno drevo od nekdaj velja za blagoslovljeno drevo. Najbolj znana je najverjetneje »Cvetna nedelja«, (nedelja pred Veliko nočjo), ko gredo ljudje z oljčnimi vejicami v cerkev. Pri kristjanih je oljka ohranila prav posebno mesto. Zgodba iz Svetega pisma pripoveduje, da je svet zajela vekanska poplava. Po njej naj bi umrli vsi ljudje, razen Noeta in njegove družine, ker so po božjem navodilu zgradili veliko ladjo, kamor so sprejeli tudi vse vrste živali. Ko se je strahovito neurje umirilo, naj bi Noe izpustil golobico in po nekaj dneh naj bi se golobica srečno vrnila na ladjo, z oljčno vejico v svojem kljunu. V svetopisemski zgodbi je tako golobica z oljčno vejico prispodoba zaveze, ki jo je Bog sklenil z ljudmi, hkrati pa je simbol miru. V krščanskih cerkvah oljčnemu olju pravijo sveto olje, ker ga uporabljajo ob posvetitvah duhovnikov, pri krstu in pri maziljenju močno bolnih in umirajočih.

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Katja, Toplak Gale. Zdravilne rastline na Slovenskem. Mladinska knjiga, Ljubljana 2002. ISBN 86-11-15167-4 (COBISS)