Iran

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
جمهوری اسلامی ايران
Jomhūrī-ye Eslāmī-ye Īrān
Islamska republika Iran
Zastava Irana
Geslo: (uradno)
Esteqlāl, āzādī, jomhūrī-ye eslāmī 1  (perzijsko)
»Neodvisnost, svoboda, islamska republika«

(narodno)
HimnaSorūd-e Mellī-e Īrān 2
Lega Irana
Glavno mesto
(in največje mesto)
Teheran
35°41′N, 51°25′E
Demonim Iranec/Iranka
Upravljanje islamska republika
 -  vrhovni voditelj Irana Ajatola Ali Hamenej
 -  predsednik Hasan Rohani
Ustanovitev
 -  protoelamska doba: 8000 pr. n. št. 
 -  srednjeelamska doba: 3400-550 pr. n. št. 
 -  Vzpon prvega iranskega dinastičnega imperija (Medijci):
728-550 pr. n. št. 
 -  Ahemenidsko dinastično imperij (združitev):
550-330 pr. n. št. 
 -  Partski dinastični imperij
(ponovna združitev)
:


248 pr. n. št.-224 n. št. 
 -  Sasanidski
dinastični imperij
:

224651 n. št. 
 -  Dinastija Safavidov
(ponovna združitev)
:

Maj 1502 
 -  Prva ustava: 1906 
 -  Islamska revolucija: 1979 
 -  voda (%): 0,7
BDP (PKM) ocena 2012
 -  skupaj: 1.016 milijard USD4 (18.)
 -  na prebivalca: $13.300 USD4 (100.)
Gini (1998) 43,0 (srednji
HDI (2004) Rast 0,746 (srednji) (96.)
Časovni pas IRST (UTC+3:30)
 -  poletni (DST): ne upoštevajo (UTC+3:30)
Vrhnja domena (TLD) .ir
Klicna koda +98
1 bookrags.com (v angleščini)
2 iranchamber.com (v angleščini)
3 Statistični center Irana. "تغییرات جمعیت کشور طی سال‌های ۱۳۳۵-۱۳۸۵" (v perzijščini). Pridobljeno dne 2007-05-16. 
4 CIA Factbook (v angleščini)

Íslamska repúblika Irán je obmorska država na Bližnjem Vzhodu, v jugozahodni Aziji. Iran je islamska republika. Do leta 1935 je bil znan kot Perzija. Na vzhodu meji na Pakistan in Afganistan, na severovzhodu na Turkmenistan, na severu na Kaspijsko jezero in Azerbajdžan, na severozahodu na Armenijo, na zahodu na Turčijo in Irak, na jugu pa na vodovje Perzijskega zaliva in Omanskega zaliva.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Geografija Irana.

Iran meji na sedem držav: na zahodu in severozahodu na Irak (dolžina meje 1609 km), Turčijo (511 km), Azerbajdžan (800 km) in Armenijo (48 km), na severovzhodu in vzhodu na Turkmenistan (1205 km) in vzhodu in jugovzhodu na Afganistan (945 km) in Pakistan (978 km). Na severu Irana leži 756 km dolga obala Kaspijskega jezera (največje jezero na svetu). Na jugu in jugozahodu ima 2.045 km dolgo obalo v zalivu Oman in Perzijskem zalivu, ki ju loči ožina Hormuz (Hormoška ožina). Na tej za nafto pomembni transportni poti ležita, pri kraju Bandar Abbas, otoka Qeschm in Hormuz, oddaljena od Arabskega polotoka (Oman in Združeni arabski emirati) le 50 kilometrov.

Najsevernejša točka Irana se nahaja na 39° 47' severne zemljepisne širine in se je na približno isti zemljepisni širini kot Palma de Mallorca (Španija). Najjužnejša točka se nahaja na 25° severne zemljepisne širine in se je na približno isti zemljepisni širini kot Doha (Katar). Najzahodnejša točka se nahaja na 44° 02' vzhodne zemljepisne dolžine (približno kot Bagdad - Irak). Vzhodna točka se nahaja na 63° 20' vzhodne zemljepisne dolžine ali tako kot Herat (Afganistan).

Iran je gorata dežela in obsega večji del Iranskega višavja. Od SV proti V se odcepita dve mlado nagubani gorstvi: 900 km dolg Elbrus (Kũhhã-ye-Albroz z najvišjim vrhom Damãvand - 5670 m, ugasli vulkan) in vzhodno Kopet Dag (Koppe Dãg), na jugu leži gorovje Zagros (Kũhhã-ye-Zagros z najvišjim vrhom Zard Kũh, 4548 m). Gorski hrbti ležijo v smeri SZ-JV, vmes so doline in nekaj kotlin.

Iransko višavje s poprečno nmv. okoli 1200 m obsega velike puščavske kotline, napolnjene z rečnimi naplavinami, na vzhodu pa so slane puščave Dasht-e Kavĩr in Dasht-e Lũt. Zaradi geoloških pogojev se pogosto pojavljajo potresi.

Ob obali Kaspijskega jezera so reke iz Elbrusa nasule 500 km dolgo in več kilometrov široko delno zamočvirjeno ravnino.

Ravnina Huzistan ob vznožju Zagrosa je najvzhodnejši del Mezopotamije.

Večina rek v Iranu ne odteče v morje. Ko pritečejo z gora, presahnejo v rečnih naplavinah in slanih jezerih. Pritoki Kaspijskega jezera imajo dovolj vode vse leto. Največja iranska reka Karun (Rũd-e Kãrũn) je dolga 890 km in teče v območju Huzistana ter se izliva v Šațț al-'Arab. Iran ima tudi več slanih jezer, med njimi zelo veliko na severozahodu države, 4868 km², Urmijsko jezero.

Podnebje[uredi | uredi kodo]

Podnebje v Iranu je suho subtropsko. Puščavsko s hladnimi zimami in vročimi poletji na vzhodu. Ob Kaspijskem jezeru je vlažno subtropsko. Tukaj je tudi največ padavin, do 1200 mm. Sicer je padavin malo, manj kot 200 m v nižinah, do 300 m v višavju.

Tla, rastlinstvo in živalstvo[uredi | uredi kodo]

Na dnu mnogih kotlin prevladujejo slana tla, ki so nerodovitna, gorska pobočja so kamnita. Rodovitna tla so v glavnem na rečnih naplavinah v dnu dolin in ob obali Kaspijskega jezera. Večina Irana (53 %) je prekrita z rjavimi puščavskimi tlemi. 27 % je pašnikov, 10 % je obdelane zemlje (75.620 km² se namakajo), 11 % je gozd, ki je prekomerno izkoriščan. Večina gozdov se nahaja med gorovjem Elbrus in Kaspijskim jezerom. Prevladujejo listavci, nekaj je tudi endemičnih vrst (npr. Parrotia caspica). V okviru projekta Parrotia (2001) o Iranu, nemške zvezne agencije za varstvo narave in Fundacije Michael Succow je »Kaspijski gozd« priznan kot svetovna dediščina UNESCO in trajno zaščiten v skladu s konceptom za zaščito in uporabo Kaspijskega gozda.[1]

Večina Iranskega višavja je puščava ali polpuščava, tukaj uspeva skromno rastje.

Prosto živeče živali v Iranu so zelo raznolike in prilagojene na različne vegetacijske cone. Živali step in polpuščav so gazele in divji osli, tudi divje ovce in koze in druge tipične gorske živali. V gozdovih živi jelenjad. Nekaj ​​je rjavih medvedov, hijene, gepardi in leopardi so še vedno prisotni v oddaljenih območjih, tigri in levi so iztrebljeni. Iran ima več zavarovanih območij: rezervat Arasbaran, zaščiteno območje Touran, narodni park Golestan in narodni park Kavir. Na otoku sredi Urmijskega jezera je bil mezopotamski jelen (Dama dama mesopotamica), ki je v divjini izumrl. Edina endemična vrsta ptic v Iranu je perzijska talna šoja (Podoces pleskei).

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Zgodovina Irana.

Iranska zgodovina seže več tisoč let nazaj in je ena najstarejših na svetu. Na Iranskem višavju je živelo mnogo civilizacij, od Šahri Sohte (Shahr-e Sūkhté - Požgano mesto) v Sistanu iz bronaste dobe, Džiroftske kulture in Elamitskega kraljestva, preko Ahemenidskega, Partskega in Sasanidskega cesarstva, vse do današnje Islamske Republike Iran.

Prazgodovina in stari vek[uredi | uredi kodo]

Na področju Irana, točneje v Beludžistanu, so našli ostanke prisotnosti ljudi še iz časa spodnjega paleolitika, od katerih najstarejši datirajo do 800.000 let nazaj. Na severozahodu dežele ob Kaspijskem jezeru, so našli ostanke gospodarske dejavnosti iz obdobja mezolitika. Neolitska nahajališča kažejo na poljedelsko dejavnost izpred okoli 6.000 do 7.000 let v dolini Gorgana, v Tureng-Tapeju, Jarim-Tapeju in v osrednjem delu, v Sialku II (blizu Kãshãna)[2].

Predmete iz bakra in poslikane keramike iz bronaste dobe (pred 4.000 leti) so našli v Suzi (pokrajina Huzestan) in Tape-Sialku. Šele z arheološkimi raziskovanji v novejšem času spoznavamo zelo stare civilizacije ki so na tem mestu gradile mesta pred 5000 leti.

V začetku tretjega tisočletja pr. n. št., se v Suzi pojavi oblika pisave, ki je verjetno nastala iz stare sumerske pisave. Elamsko cesarstvo (pred tem je obstajala protoelamitska civilizacija) je postalo nova regionalna moč v jugozahodnem Iranu ter svojevrstna konkurenca sosednim cesarstvom Babiloniji in Asiriji. Šele v drugem tisočletju pr. n. št. pridejo na iranski plato narodi iz srednje Azije. Sredi 7. stoletja pr. n. št. Medijci zbrani v plemenih na severu in severozahodu postanejo samostojna regionalna sila in ustanovijo Medijsko cesarstvo. Ob koncu istega stoletja se Medijci in Babilonci osvobodijo od Asircev, ko zavzamejo Ninive (612. pr. n. št.). V tem času viri pišejo o Kiru I., kralju Anšana in vnuku Ahemena, ustanovitelja prvega perzijskega cesarstva.

Ahemenidska dinastija[uredi | uredi kodo]

Rekonstrukcija Perzepolisa, prestolnice ahemenidskih Perzijcev

550 pr. n. št. Kir Veliki premaga Medijce in jih vključi v svojo državo, premaga pa tudi Elam.

Ahemenidi so oblikovali veliko cesarstvo, ki se je razprostiralo od Indije do Egipta, ogrožala je tudi Grčijo, in je bilo organizirano v satrapije povezane z razsežno mrežo cest. »Kirov cilinder« je prvi zapis neke deklaracije o človekovih pravicah iz časa Kira II.[3]. Ahemenidska dinastija je zgradila pomembna mesta kot so Pasargad, Perzepolis, Suza in Ekbatan. Njihova vladavina je najbolj poznana po grško-perzijskih vojnah. Ahemenidsko cesarstvo začne propadati po vladavini Kserksesa I.. Prvi večji poraz so mu zadali Grki v bitki pri Maratonu (leta 490 pr.n.št.), Salamini (480 pr.n.št.) in Plateji (479 pr.n.št.), leta 330. pr. n. št. pa ga osvoji Aleksander Veliki - bitka pri Isosu (333 pr.n.št.) in Gaugameli (331 pr.n.št.).

Po razdelitvi Aleksandrove države, je Perzija pripadla Selevku I. Rodbina Selevkidov je vladala do leta 250 pr.n.št., ko so jo osvojili Parti.

Partsko cesarstvo[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Partsko cesarstvo.
Bamska citadela, zgrajena 500 pr.n.št.

Partsko cesarstvo je bilo ustanovljeno 247. pr. n. št., in so se imeli za naslednike Ahemenidov. Cesarstvo je osnoval Arsak I., poglavar iranskega plemena Parni, po tem ko je osvojil tedanjo selevkidsko satrapijo Partijo. Parni so se asimilirali z domačimi Parti, Arsak pa je osnoval znamenito arsakidsko dinastijo, zato njegovo državo včasih imenujejo tudi Arsakidsko cesarstvo. Sčasoma je Partsko cesarstvo postalo vodilna sila na Bližnjem vzhodu, in je na vrhuncu moči poleg današnjega Irana obsegalo še Mezopotamijo, Armenijo, južno obalo Perzijskega zaliva in velik del Afganistana, Pakistana in Turkmenistana. Partsko cesarstvo je združevalo elemente iranske in helenistične kulture, kar se najbolj nazorno vidi v politični upravi. Partsko cesarstvo, ki se je občasno bojevalo z rimsko državo na zahodni meji, je propadlo leta 226 v vstaji vazalov, ki jih je vodil Ardašir I. in ki je nato osnoval novo, Sasanidsko cesarstvo.

Sasanidska dinastija[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Sasanidsko cesarstvo.
Sasanidski relief prikazuje Šapurja I.

Sasanidi so bili prvi ki so svoje cesarstvo imenovali z endonimom, ki se je obdržal do danes - Iran-šar ali Erā-nšar (perzijsko: ايرانشهر, Iransko cesarstvo (domovina)). Vladali so enem od najvažnejših obdobij iranske zgodovine in ga zaznamovali s številnimi dosežki na različnih področjih. Posebej so vplivali na rimski svet, glede na to da so neprestano bojevali med seboj.[4]. Njihov kulturni vpliv je dosegel tudi zahodno Evropo, Afriko, Kitajsko in Indijo, ter se nadaljeval tudi v islamskem obdobju[5],[6].

Srednji vek[uredi | uredi kodo]

Stoletni boji z Rimljani so izčrpavali obe tedanji supersili, kar so izkoristili Arabci združeni pod islamom in začeli masovne vojne pohode. Osvajanje Irana so začeli leta 637 pod vodstvom Abu Bekra. Po zavzetju Ktezifonta, glavnega mesta cesarstva, so muslimani premagali sasanidsko vojsko pri Nihavandi leta 642. Po Iranu se je začel širiti islam, ki je postal večinska religija tri stoletja kasneje v času vladanja dinastije Samanidov. Iran je bil islamiziran, a nikoli arabiziran, za razliko od drugih krajev ki jih je osvojil kalifat[7]. Perzijanci su značajno pridonijeli islamu na kulturnoj, političkoj i religijskoj razini[7].

Zemljevid Irana pod dinastijo Safaridov iz leta 900

V 8. stoletju, v Horasanu prevzamejo disidentsko šiitsko doktrino in se osamosvoji od arabske dominacije. Z uporom je bila odstavljena dinastija Umajadov, ki jo je v Bagdadu leta 748 zamenjala Abasidska dinastija[8]. Moč kalifov hitro kopni tako da med letoma 820 in 1005 v Iranu nastane mnogo močnih regionalnih dinastij, od katerih so bil pomembni Samanidi. Ti so se pogosto spopadali z Bagdadom in na ta način obogatili intelektualno življenje dinastij. Ne samo klasično arabsko kulturo, podpirali so tudi perzijsko književnost in ščitili mislece. Od leta 962 je Horasanu in Pandžabu vladala dinastija Gaznavidov iz Gaznija. V tem času, pod zaščito Mahmuda Gaznija, Firdusi piše »Šahnamo« (Knjiga kraljev), epsko pesnitev z zgodbami iz perzijske mitologije[9].

Seldžuki pridejo v regijo v 11. stoletju in premagajo Gaznavide in Samanide. V Iranu se dogaja kulturna in znanstvena renesansa. V Isfahanu je narejena opazovalnica, v kateri je Omar Hajam izdelal nov perzijski koledar s prestopnim letom, ki je še danes v uporabi. Ta doba je bila zelo plodna tudi za mnoge druge umetniške dosežke.

Seldžuški imperij je v 12. stoletju postopoma razpada na manjše neodvisne dele. Okoli leta 1150 večino današnjega Irana obvladuje seldžuški sultan Ahmed Sandžar. Zadnji ostanek Seldžukov na ozemlju današnjega Irana uničijo Horezmijci pod vodstvom Ala ad-Din Tekeša leta 1194. Istočasno vzhodni predel današnjega Irana obvladovladujejo Guridi, ki pa si za težišče delovanja izberejo indijsko podcelino, kjer prodrejo vse do Bengalije. Leta 1220 začnejo Mongoli pod vodstvom Džingiskana s totalno vojno proti Horezmijcem in jih preženejo proti Levantu. Invazija naredi precej škode državi in prebivalstvu[10]. Uničijo številne namakalne sisteme, s tem pa tudi mrežo naselij. Uničena mesta zamenjajo izolirane oaze, število prebivalcev pade. Manjše lokalne dinastije vladajo do konca prvega mongolskega obdobja v letu 1335.

Leta 1381 se zgodi ponovna invazija, v kateri Timur v celoti osvoji Iran in postane vladar. Timuridi vladajo do leta 1507 ko uzbeški Šajbanidi zavzamejo Samarkand, istočasno pa v iranskem Azarbajdžanu nastopi domača dinastija Safavidov, ki centralizira iransko ozemlje.

Novi vek[uredi | uredi kodo]

Safavidska in afšaridska dinastija[uredi | uredi kodo]

Zemljevid Safavidskega cesarstva (16.-18. stoletje)

Iransko prebivalstvo se je spreobrnilo v imamitski šiizem v 16. stoletju, v času Ismaila I., prvega safavidskega vladarja. To spreobrnjenje je bila posledica zoperstavljanja dominaciji sunitskih otomanskih Turkov, ki so hoteli ustvariti enotno religijo. Spreobrnjenje je bilo obvezno, pod pretnjo s smrtjo[11].

Vrhunec safavidske vladavine je bil v času šaha Abasa I. Velikega, ki je izpeljal centralizacijo in državo popeljal v napredek. To je bila zlata doba tudi za umetnost in trgovino. Invazija afganskih plemen leta 1722 je pomenila zaton safavidske dobe. Leto po padcu zadnjega safavidskega vladarja (1735), Tahmasp Koli iz plemena Afšar izžene Paštunce in prevzame oblast pod imenom Nader-šah. V času njegove vladavine cel teritorij Irana združi in gre na vojni pohod v Indijo. Leta 1747 je bil ubit v zaroti.

Zandijska in kadžarska dinastija[uredi | uredi kodo]

Za oblast so se začele boriti razne lokalne dinastije: Afšaridi, Hotakijci, Kadžari in Zandijci. Karim Kan Zandijski je uspel leta 1750 združiti skoraj celo državo. V času njegove vladavine je bilo glavno mesto iz Mašhada preneseno v Širaz in začelo se je kratkotrajno obdobje miru in napredka. Po njegovi smrti leta 1779 so se spret začele borbe za oblast. Zmaga Mohamed Kan Kadžarski ki prevzame oblast leta 1794 in osnuje dinastijo, ki je trajala vse do leta 1925. Tedaj postane glavno mesto Teheran.

V času vladanja njegovih naslednikov Fateh-Ali šaha, njegovega vnuka Muhamed šaha in Nasser al-Din šaha je v državi vladal red, stabilnost in enotnost. Trgovci in verski vodje so bili pomembni člani družbe. Zaradi slabosti osrednje oblasti, začnejo velike kolonialne sile Rusije in Britanije, zahvaljujoč vojni in tehnološki moči, dominirati iranskemu gospodarstvu in se mešati v notranje zadeve države. Kljub vsemu je Iran očuval neodvisnost in ni bil nikoli koloniziran.

Sodobni Iran[uredi | uredi kodo]

Prvi poskusi modernizacije države so se začeli že v času vladanja Nasrudin-šaha. Reforminan je bil davčni sistem, povečana je bila kontrola nad administracijo, razvijala se je industrija in trgovina. Zmanjšal se je vpliv tujih vlad, kot tudi vpliv šiitske duhovščine. Vendar pa so se proti koncu 19. stoletja začele širiti zahteve po več svoboščin. Pod pritiskov šiitskih verskih vodij so 30.12.1906 dobili prvo ustavo. Iran je postal prva bližnjevzhodna država ki je ustavo dobila z revolucijo. Kljub nevtralnosti, sta med 1. svetovno vojno dele iranskega ozemlja zasedla Rusija in Turčija, JV del pa Velika Britanija.

Rodbina Pahlavi[uredi | uredi kodo]

5. junija 1920 so v Azerbajdžanu razglasili sovjetsko republiko Gilan. 21. februarja 1921 je častnik Reza Khan Pahlavi v Iranu izvedel državni udar, parlament je 31. oktobra 1925 odstavil zadnjega kadžarskega šaha Mohammada Hassana Mirzo in za novega šaha imenovali Rezo Khana.

Začne se modernizacija Irana: razvoj težke industrije, veliki infrastrukturni projekti, gradnja nacionalne železnice, uvedba nacionalnega javnega izobraževalnega sistema, reforma sodstva (prej pod nadzorom duhovščine), oblikovanje iranskega civilnega zakonika, izboljšanje zdravstvenega sistema, itd. Posebne pravice, ki so bile pod prejšnjo vlado dodeljene tujcem, so ukinili. Državo so 21. marca 1935 preimenovali v Iran. Prepovedali so ženskam nošnjo tačice, moškim pa ukazali nositi zahodnjaške obleke.

Ker je bil šah naklonjen Nemcem, sta ZSSR in Britanija avgusta 1941 napadli Iran in prisilili šaha, da je predal oblast sinu Mohammadu Rezi.

28. aprila 1951 je Iran nacionaliziral Anglo-iransko naftno družbo, nakar britanski bojkot iranske nafte povzroči precejšnjo gospodarsko škodo. Šah je neuspešno odstavljal predsednika vlade Mohammada Mosaddegha in moral zapustiti državo. Že čez nekaj dni se je s pomočjo CIE vrnil in 19. avgusta 1953 predsednika odstavil. V nadaljevanju je Iran izvedel reformo šolstva, gradil industrijo in infrastrukturo, vse z denarjem od nafte. Šah je vladal zelo absolutistično zato so se študentje pod vodstvom ajatole Rohollaha Homeinija združili v uporu.

Islamska revolucija[uredi | uredi kodo]

Januarja 1979 je moral šah Reza Pahlavi zapustiti državo in njegovi nasprotniki, ki so prevzeli oblast, so 1. aprila 1979 razglasili islamsko republiko. Homeini je postal vrhovni voditelj, oblast je prevzel Revolucionarni svet sestavljen izključno iz verskih voditeljev in takoj obračunal s šahovimi privrženci. Iran je začel gospodarsko nazadovati, propad pa je pospešila tudi iransko-iraška vojna (1980-1988). Vojno je začel Irak, da bi zagotovil nadzor nad Šațț al-'Arabom.

Po Homeiniju[uredi | uredi kodo]

Ajatola Homeini je umrl 3. junija 1989. Nasledil ga je zmernejši ajatola Ali Hamenei, predsednik republike pa je leta 1989 postal Ali Akbar Rafsandžani. Spremenili so ustavo. Revolucionarni zagon se je umiril, prav tako nasprotja s sosednjimi državami.

Med Zalivsko vojno leta 1991 je Iran ostal nevtralen (dovolil je le prisotnost iraških letal in vstop iraškim beguncem).

Propad gospodarske politike in modernizacija iranske vlade je imelo za posledico izvolitev Muhameda Hatamija na mesto predsednika v letu 1997. V času njegovega vladanja je bilo precej nesoglasij med tistimi, ki so zahtevali spremembe in duhovščino, ki je želela zadržati svojo moč. Julija 1999 so na ulicah Teherana in drugih večjih mestih izbruhnili masovni protesti proti oblastem. Hatami je bil ponovno izvoljen leta 2001, vendar so konservativne struje v iranskem parlamentu destabilizirale njegovo reformno politiko.

Leta 2005 je bil na mesto predsednika države izvoljen Mahmoud Ahmadinejad, konzervativni župan Teherana. Za njegov mandat je bil značilen spor z ZDA glede nuklearnega programa in trda zunanja politika.

Politika in uprava[uredi | uredi kodo]

Z ustanovitvijo islamske republike Iran je nastal enkraten sestav oblasti na svetu. Iran je edina uradno šiitska država v muslimanskem svetu. Islamska republika Iran je praktično tudi edina teokracija na svetu, in smatra da prihaja oblast od Boga, moč pa leži v rokah duhovščine. Ta oblika teokracije ima za osnovo načelo velayat-e faqih (ولایت فقیه), ki ga je v 1960 letih teoretiziral ajatolah Ruholah Homeini, prvi Vodja Revolucije.

Upravna delitev[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Upravna delitev Irana.
Iranske pokrajine 2013

Pokrajinam ali provincam (perz. استان; ostān, mn. استانھا; ostānhā) načeljujejo iz lokalnega središča, običajno največjega mesta (perz. مرکز; markaz, »središče«). Pokrajino upravlja upravitelj (perz. استاندار; ostāndār), ki ga postavlja Ministrstvo za notranje zadeve, potrdi pa ga vlada.

Do leta 2004 je imel Iran 28 pokrajin. Po sprejetem zakonu je pokrajina Horasan razdeljena je na tri dele, leta 2010 pa ustanovljena tudi nova Alborška pokrajina. Leta 2013 je imel Iran 31 pokrajin.[12]

Vsaka pokrajina je razdeljena na okrožja (perz. شهرستان, šaherestān), ki se nadalje delijo na okraje imenovane bahš (perz. بخش). Pokrajine so:

Alborz, Ardabil, Azarbayjan-e Gharbi (West Azerbaijan), Azarbayjan-e Sharqi (East Azerbaijan), Bushehr, Chahar Mahal va Bakhtiari, Esfahan, Fars, Gilan, Golestan, Hamadan, Hormozgan, Ilam, Kerman, Kermanshah, Khorasan-e Jonubi (South Khorasan), Khorasan-e Razavi (Razavi Khorasan), Khorasan-e Shomali (North Khorasan), Khuzestan, Kohgiluyeh va Bowyer Ahmad, Kordestan, Lorestan, Markazi, Mazandaran, Qazvin, Qom, Semnan, Sistan va Baluchestan, Tehran, Yazd, Zanjan

Administrativna struktura v Iranu se pogosto menja. Leta 2005 je v Iranu obstajalo 324 šahrestanov, 865 bahšov, 982 mest in 2378 vasi[13].

Delitev oblasti[uredi | uredi kodo]

Politična ureditev islamske republike bazira na ustavi iz leta 1979 in se imenuje Qānun-e Asasi (Osnovni zakon). Oblast si deli več državnih organov, ki so zelo povezani. Večina članov izbere vodjo, predsednika republike, poslance v parlamentu in člane Sveta strokovnjakov (Majles - e Khoebregan) pa izbirajo na splošnih volitvah. Volilno pravico imajo vsi starejši od 18 let.

Versko pravni sistem temelji na šeriatskem pravu.

Izvršilna oblast:

  • Predsednik države: Vrhovni vodja Ali Hoseini - Hameneja (od 4. junija 1989); odgovoren je za nadzor nad splošno politiko Islamske republike Irana in je vrhovni poveljnik oboroženih sil. Vrhovni vodja (tudi vodja revolucije) izbira člane Sveta strokovnjakov, ki imajo neomejen mandat. Funkcijo vrhovnega vodje lahko opravlja samo duhovnik.
  • Predsednik vlade: predsednik Hasan Fereidun Ruhani (od 3. avgusta 2013), prvi podpredsednik Mohammad Reza Rahimi (od 13. septembra 2009); mandat traja štiri leta in ga lahko še enkrat ponovi. Predsedniške kandidate odobri Svet čuvarjev. Predsednik izbira in nadzoruje Svet ministrov, koordinira sklepe vlade in vodi vladno politiko, ki jo predstavlja parlamentu. Deset podpredsednikov pomaga predsedniku, ima tudi kabinet z 22 ministri, katerih imenovanje mora odobriti parlament.
  • Kabinet: Svet ministrov, ki jih je izbral predsednik in potrdil parlament; Vrhovni vodja ima nekaj nadzora nad imenovanji bolj občutljivih ministrstev.

Za del izvršilne oblasti štejejo tudi trije nadzorni organi (sveti):

  • Skupščina izvedencev (Majles - e Khoebregan), ima 83 članov, izvoljeni so za 8 let; zadolženi so za razlago ustave in izbiro vrhovnega vodje;
  • Svet »primernosti« (Majma-ye- Tashkhis-e -Maslahat-e- Nezam), ki nadzira izvršilno oblast in razrešuje spore med parlamentom in vrhovnim vodjem;
  • Svet varuhov ustave (Shora-ye Negban-e Qanon-e Asasi), ki nadzoruje vlado in njene sklepe in zakone; sestavljen je iz 6 pravnikov, ki jih imenuje parlament in 6 duhovnikov, ki jih imenuje verski vodja.

Zakonodajna veja:

  • Enodomna islamska posvetovalna skupščina ali (perzijski : مجلس شورای اسلامى, Madžles-e Šora-je Eslami ali Majles) ima 290 sedežev; člani so izvoljeni na splošnih volitvah po okrožjih in imajo štiri letni mandat). Medžlis izglasava zakone, ratificira međunarodne sporazume i odobrava državni proračun. Svi zakonodavni zastupnici moraju biti predstavljeni Vijeću čuvara. Od 2006. godine, šest zastupničkih mjesta u medžlisu rezervirana su za zastupnike vjerskih manjina.
  • Volitve: zadnje volitve so potekale 2. marca 2012 (prvi krog), drugi krog je potekal 4. maja 2012; (naslednje volitve bodo v letu 2016)

Sodna veja:

  • Najvišje sodišče: vrhovno sodišče (sestavljajo ga predsednik in sodniki NA )
  • Izbor sodnika in mandat : predsednika vrhovnega sodišča je tudi predsednik vrhovnega sodnega sveta. Imenovan je za 5 letno obdobje; imenuje druge sodnike in profesorje NA;
  • Podrejena sodišča: Kazenska sodišča I in II; Islamsko revolucionarno sodišče; sodišč za mir; posebna administrativnega sodišča (delujejo zunaj sodnega sistema in obravnavajo primere, ki vključujejo duhovščino); vojaška sodišč.

Prebivalstvo[uredi | uredi kodo]

Etnično-verska območja v Iranu

V letu 2013 je imel Iran 79.853.900 prebivalcev, leta 2004 pa 67.503.000. Rast prebivalstva je bila v preteklih desetletjih precejšnja, v zadnjem desetletju pa se počasi umirja. Stopnja rasti je 1,24%, rodnost znaša 18,4 rojstev/1000 prebivalcev. Pričakovana življenjska doba ob rojstvu je poprečno 70,62 let (ženske 72,24 let, moški 69,09 let). Poprečna starost prebivalcev je 27,8 let.

Mestnega prebivalstva je 69,1% od celotnega prebivalstva. Večja mesta so: Teheran (glavno mesto) 7.190.000, Mašhad 2.592.000, Isfahan 1.704.000, Karağ 1.531.000, Tabriz 1.459.000 (stanje 2009). Na Iranskem višavju so prebivalci naseljeni po oazah v kotlinah in dolinah, nekaj je še vedno nomadov.

Etnične skupine : Iranci 61% , Azerbajdžanci 16% , Kurdi 10% , Luri 6% , Beludži 2% , Arabci 2% , Turkmenci in turška plemena 2%, drugi 1%.(stanje 2013)

Jeziki: indoevropski perzijski jezik (uradni - فارسی, farsi) 53% (pisava arabska), poleg tega pa se lokalno uporablja še 15 regionalnih uradnih jezikov, med njimi: azerbajdžanski in druga turška narečja 18 %, kurdski 10 % , gilaški in mazandaranski 7%, lurski 6%, belučijski 2%, arabščina 2%, drugi 2%.(stanje 2013)

Religije: muslimani (državna vera) 98% (šiiti 89%, suniti 9%), drugo (zoroastrska, judovska, krščanska in baha'i) 2%.(stanje 2013)

Zemljepisni položaj države, gospodarska in demografska situacija so vzrok da se Iran smatra kot državo izvora, tranzita in cilja migrantov. Čeprav v državi trenutno živi veliko število beguncev, je to država emigracije in imigracije.

Največ beguncev je iz Afganistana in Iraka. Leta 2001 je bilo afganistanskih beguncev okoli 3.809.600, iraških pa 530.100.[14]. Pritok beguncev se je začel v začetku 1980-ih, razlog pa vojni spopadi na iranskih mejah.

Uradna politika iranske vlade je vračanje beguncev, od katerih je bilo že oko 2 milijona vrnjeno, del tudi s pomočjo Združenih narodov.

Iranska dijaspora je ocenjena na okoli 4 milijone ljudi, ki so emigrirali v Severno Ameriko, Zahodno Evropo, Južno Ameriko, veliki del po revoluciji leta 1979. Trenutno je vzrok emigraciji (ocena je okoli 40.000 ljudi na leto) gospodarska nestabilnost, politika, izobraževanje in nezaposlenost.

Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Iransko gospodarstvo je v zadnjih desetletjih doživelo velike pretrese. Veliko rast v 70-ih letih, v 80-h pa izjemen padec zaradi islamske revolucije in vojne z Irakom. Država obvladuje velik del gospodarstva in banke, sistem je v glavnem odvisen od prihodkov od nafte. Razvoj sicer poteka v smeri tržnega gospodarstva, ki pa je omejeno na majhne delavnice, kmetijstvo, nekaj proizvodnje in storitev. Bohoti se neformalna dejavnost in korupcija. Razlike med mesti in podeželjem se drastično večajo.

Fiskalne in denarne omejitve, kot posledica mednarodnih sankcij proti Iranu, močno nižajo prihodke od nafte in silijo državo k zmanjšanju javnofinančne porabe. Gospodarska rast je postala prvič po dveh desetletjih negativna. Inflacija je v letu 2012 znašala 19,9%.

Po podatkih iz leta 2007 je zaposlenost bo dejavnostih naslednja: v kmetijstvu 25%, v industriji 31%, storitve 45%. Stopnja brezposelnosti je v letu 2012 znašala 15,5 %.

Vodilni iranski trgovinski partnerji so: Kitajska, Nemčija, Južna Koreja, Francija, Japonska, Rusija, Turčija in Italija, povečuje pa se sodelovanje z državami v razvoju (Sirija, Indija, Venezuela, Šrilanka in Južna Afrika).

Iran sodeluje v naslednjih mednarodnih organizacijah: CICA, CP, D-8, ECO, FAO, G-15, G-24, G-77, IAEA IBRD, ICAO, Mednarodno kazensko sodišče (nacionalni odbori ), ICRM, IDA, IDB, IFAD, IFC, IFRCS, IHO, ILO, IMF, IMO, IMSO, Interpol, IOC, IOM, IPU, ISO, ITSO, ITU, MIGA, NAM, Organizacije islamske konference, OPCW, OPEC, PCA, SAARC (opazovalec), SCO (opazovalec), UN, UNAMID, UNCTAD, UNESCO, UNHCR, UNIDO, UNITAR, UNWTO, UPU, WCO, WFTU (NVO), WHO, WIPO, WMO, Svetovna trgovinska organizacija (opazovalec ).[15]

Kmetijstvo[uredi | uredi kodo]

Plantaža pistacij v okolici Rafsanjana

Iran ima 10,05% ozemlja obdelovalnih površin od katerih namakajo 87.000 km², 1,08% trajnih nasadov in 27% pašnikov. Težave kmetijstvu povzročajo občasne suše, poplave, nevihte prahu in peščeni viharji.

Kmetijski proizvodi so predvsem: pšenica, riž, druga žita, sladkorna pesa, sladkorni trs, sadje, oreški, bombaž, mlečni izdelki, volna, čaj, kaviar. Sadjarstvo je zastopano z: pomarančami, limonami, mandarinami, pistacijami, mandlji, lešniki, dateljni, marelicami, jabolki in grozdjem (rozine). Hrane ne pridelajo dovolj za lastne potrebe.

Živinoreja je najpomembnejša izven namakalnih območij. Živali večinoma redijo kot pol nomadi. Tako vzredijo 40% koz in ovac, pomembna postaja tudi govedoreja in perutninarstvo.

Ob Kaspijskem jezeru je razvito ribištvo in pridelava kaviarja. Ob Perzijskem zalivu razvijajo ribištvo na odprtem morju.

Industrija, rudarstvo in energetika[uredi | uredi kodo]

Iran ima velike zaloge nafte in zemeljskega plina v območju Huzistana, ob obali in na dnu Perzijskega zaliva. Imeli naj bi 16% znanih zalog zemeljskega plina in 10% zalog nafte. Za proizvodnjo skrbi Iranska državna naftna družba (NIOC). Zemeljski plin po plinovodih izvažajo v Turčijo, v gradnji so še drugi plinovodi.

Iran proizvede 220,3 milijard kWh (2011) električne energije, porabijo pa jo 182,7 milijard kWh. Razliko izvozijo. Elektriko pridobivajo iz fosilnih goriv (nafta, zemeljski plin), hidro energije (reki Karun in Karhe) ter drugih obnovljivih virov. Največji je delež fosilnih goriv (86,2%). (Vsi podatki so za leto 2010).

Pomembno je pridobivanje kroma, bakra in molibdena, železove rude, cinka in zlata, fosfatov, sadre in kuhinjske soli.

Danes ima Iran razvito domačo industrijo, mnogo pa se vlaga tudi v znanost kot so nanotehnologija, biotehnologija, farmakologija, vesoljske in nuklearne tehnologije, itd. Iran ima tudi velik turistični potencial glede nato, da se na osnovi atraktivnih naravnih in zgodovinskih lokalitet navaja kot ena izmed prvih 10 turističnih držav na svetu. Med letoma 2005 in 2010 je Iran začel proces privatizacije in tako državni del v bruto domačem proizvodu zmanjšal iz 80% na 40%], in ga namerava še zmanjšati.[16]

Promet[uredi | uredi kodo]

Cestni promet je razvit predvsem med večjimi mesti in v mestih, precejšen problem predstavljajo visoke gore. Tako ima Iran skupaj 198.866 km cest od tega 1.948 km hitrih cest in avtocest. Z utrjenim voziščem jih je 160.366 km od tega z asfaltnim okoli 44%.

Železnic imajo skupaj 8.442 km od tega: 94 km s širino tirov 1,676 m ostale s širino tirov 1,435 m, 148 km je elektrificirano (stanje 2008).

Plovnih poti je 850 km (na reki Karun; nekaj na jezeru Urmia) (stanje 2012). Imajo več naftnih terminalov (otok Harg, Lavan, Sirri) in druga večja pristanišča v Perzijskem zalivu: Bandar-e-Emãm, Bandar-e-Bũšehr, Bandar-e-Abbãs. Ob Kaspijskem jezeru pa Bandar-e-Anzali in Noušahr.

Vseh letališč je po državi 319 (stanje 2013), od tega z utrjenimi pistami 140. 19 letališč ima redni letalski promet med njimi: Isfahan, Tabriz, Kermãnšãh, Širaz, Mašhad, Bušehr, Yazd, Zãhedãn in drugi. Največje je mednarodno latališče v Teheranu odprto leta 1997. Nacionalni prevoznik je Iran Air. Glede na dolžino pristajalne steze je število naslednje:

  • > 3.047 m: 42
  • 2.438 to 3.047 m: 29
  • 1.524 to 2.437 m: 26
  • 914 to 1.523 m: 36
  • < 914 m: 7

Imajo tudi 26 helioportov.

Kultura[uredi | uredi kodo]

Iranska kultura je bila dolga stoletja dominantna kultura v prostoru Bližnjega vzhoda in srednje Azije, perzijski jezik je bil jezik intelektualcev. Skoraj vsa filozofska, znanstvena in književna dela v islamskih cesarstvih so napisana v njem in prevedena v arabščino.

Za iransko kulturo je značilno mnogo običajev in tradicij, islam v šiitski obliki, jezik, bogata mitologija, zveza z zoroastrizmom, bogata umetnost, poezija in perzijska, kurdska, azerbejdžanska in druge književnosti.

Zelo pomembna značilnost kulture je tudi perzijska prijaznost tarof (تعارف), ki zahteva spoštovanje starejših in žensk, uporabo vljudnega jezika in gostoljubnost napram tujcem.

Književnost[uredi | uredi kodo]

Najstarejša dela v perzijskem jeziku (staroperzijski ali srednjeperzijski) so iz ahemenidske dobe, in segajo tudi do 650. pr. n. št.. Najvažnejša dela perzijske književnosti so nastala v času islamskega osvajanja sasanidskega Irana, okoli leta 650. Ko so oblast prevzeli Abasidi (leta 750), so mnogi Perzijci postali pisarji in uslužbenci islamskega cesarstva, vse bolj pa tudi pisci in pesniki. Perzijci so v tem času pisali tako v arabskem kot perzijskem jeziku, a je kasneje perzijski postal v književnih krogih pomembnejši. Perzijske pesnike kot so bili Sadi, Hafiz in Rumi berejo po vsem svetu, in so imeli velik vpliv na književnost v mnogih državah. Moderna iranska književnost je manj poznana.

Perzijska književnost je posebej poznana po epski, zgodovinski, filozofski in ljubezenski poeziji. Važni perzijski pisci so: Firdusi (avtor Šahname), Nizami (avtor dela Lejla in Madžun, Sedem princes), Rumi (avtor Mesnevija), Sadi, Hafiz, Omar Hajam in drugi.

Od modernih piscev su bolj znani: Sadek Hedadžat, Ali Šarijati, Ferejdun Moširi, Foruk Farohzad.

Umetnost[uredi | uredi kodo]

V »Velikem Iranu«, odnosno na področju ki poleg Irana obsega še Afganistan, Tadžikistan, Azerbajdžan, Uzbekistan in okoliška področja, so nastala mnoga dela perzijske umetnosti, ki obsegajo slikanje, izdelavo preprog, lončarstvo, kaligrafijo in druge.

Med bolj poznanimi v svetu je izdelava iranskih preprog (farš فرش). Vse se izdelujejo ročno iz naravnih materialov, za izdelavo pa je potrebno več mesecev. Poznanih je več vrst (vzorcev) perzijskih preprog, pri nas je najbolj poznana nomadska preproga imenovana ćilim (perzijsko: gelim (گلیم), turško: kilim).

Posebej znano področje perzijske umetnosti so miniature. Miniature običajno krasijo knjige ali pa so izdelane posebej za album miniatur. Za perzijske miniature je značilna izredna zapletenost, običajno pa prikazujejo teme iz perzijske mitologije in pesništva.

Kaligrafija pisana v perzijskem jeziku datira iz predislamskega časa in se je razvila v več stilov. Danes se ta umetnost revitalizira in vklaplja v ostale oblike umetnosti.

Naravne in kulturne znamenitosti[uredi | uredi kodo]

Bam je mesto v oazi na južnem koncu puščave Dašt-e-Lũt ob stari trgovski poti proti Indiji. Ob potresu leta 2003 je bilo močno poškodovano. Je z obzidjem zavarovano srednjeveško mesto (Arg-e-Bam), nad katerim dominira trdnjava iz časa Sasanidov. Je del UNESCO-ve svetovne dediščine.

Bisotũn (tudi Bisitun) je vas v bližini Kermãnšãha. Nad reko je v skalno steno vklesan relief Dareja I. iz okoli leta 520 pr.n.št., z napisi v staroperzijskem, elamskem in novobabilonskem jeziku. Na osnovi tega spomenika so v 19. stoletju razvozlali klinopis.

Čoghã Zambil so razvaline elamske prestolnice Dur Untaš (14. - 7. st.pr.n.št.). Mesto je bilo obdano s tremi koncentričnimi krogi obzidij. Na sredini so ostanki svetišč in pet stopenjski zigurat (stolp) ter ostanki palač. Je del UNESCO-ve svetovne dediščine.

Gonbad-e Qabũs je mesto na SV države, kjer živijo Turkmenci. Ohranjen je iz žgane gline zgrajen mavzolej kneza Qabusa ibn Vušmgirja v obliki 55 m visokega stolpa (11. st.).

Isfahan (Esfahãn) je mesto ob reki Zayandeh, prestolnica safavidske Perzije (1598 - 1786). V središču je 525 x 160 m velik Imamov trg (Maidãn-e Emãm), ki je del UNESCO-ve svetovne dediščine. Tukaj so Imamova mošeja (nekdaj kraljeva mošeja 1611-1630), mošeja šejka Lotfollãha (1603-1619), palača Ali Qapu (1597 - 1660), za njo pa palača Čehel Sotũn (1647 - 1707). Znamenit je še pokriti bazar s Petkovo mošejo (11. - 18. st.), medresa Čahãr Bãgh (1704 - 1714), štirje mostovi iz safavidskega obdobja in armenska četrt Jolfã s katedralo Vãnk (1655 - 1664).

Kãshãn, mesto v oazi blizu Qoma. Iz seldžuškega obdobja je Petkova mošeja (11. st.), mošeja Masjed-e Jãme (1236 - 1264), bazar, medresa imama Homeinija (19. st.) in vrt Bãgh-e Fin (16. st.)

Mašhad je šiitsko sveto mesto, ki leži na SV države in je pomembna romarska pot h grobnici šiitskega imama Reze (umrl leta 817). Tukaj so svetišča z mavzolejem (11. st.), mošeja Gõhar Šãd (1416 - 1418), Sveti muzej in Rezov muzej.

Relief Kira II. v Pasargadu

Pasargad (Pãsãrgãd), prva prestolnica ahamenidske Perzije (550 - 518 pr.n.št.) in leži blizu Perzepolisa. Tukaj je grobnica Kira Velikega, ostanki njegove palače, zakladnice in svetišč. Je del UNESCO-ve svetovne dediščine.

Perzepolis (Taht-e Jamšĩd) prestolnica ahemenidske Perzije (518 - 331 pr.n.št.) in leži SV od Širaza na obsežni umetni terasi velikosti 450 x 300 m. Nanjo vodita z reliefi okrašeni stopnišči, tukaj so ostanki zgradb (z reliefi okrašena sprejemna palača Apadana, Darejeva in Kserksova palača, dvorana stotih stebrov in kraljevska zakladnica) ter v skalo vklesana grobnica Artakserksa I. in III. Je del UNESCO-ve svetovne dediščine.

Qara Kelisã (črna cerkev) je armenski samostan obdan z obzidjem in cerkev sv. Tadeja iz 12. st. Leži v gorah južno od Mãkũja v Azerbejdžanu.

Qom (tudi Qum) je najpomembnejše šiitsko versko in izobraževalno središče v Iranu. Je tudi božja pot h grobu Fatime Masumeh, sestre osmega imama Reze (Hazrat-e Ma'sumeh) - 17.st. Tukaj je še mošeja Azam ter številni mavzoleji, največ iz 14. st.

Soltãnĩye (tudi Sultaniye) je manjše mesto blizu Qazvina. Bila je poletna rezidenca mongolske rodbine Ilhanidov. Delno je ohranjena trdnjava iz 14. st., iz opeke zgrajen osemkotni mavzolej kana Uljajtuja (vladal 1304 - 1314). Je del UNESCO-ve svetovne dediščine.

Širaz (Širãz) je kulturno in gospodarsko središče južnega Irana. Leži v kotlini v gorovju Zagros na nmv. 1540 m. Tukaj sta mavzoleja pesnikov Hafisa (zgrajen 1936 - 38) in Saadija (1952). Pokriti bazar Vakĩl s karavan-serajem (1871) in Vakĩlova mošeja (1773), mavzolej šaha Čerãgha (12. st.), Stara petkova mošeja (9. - 14. st.), palača Bãgh-e Nazar (18. st.) s Parsijskim muzejem, Oranžni vrt (Bãgh-e Nerenjestãn - 19. st.) in Rajski vrt (Bãgh-e Eram) zdaj botanični vrt.

Tabriz (Tãbrĩz) je središče iranskega dela Azerbejdžana in leži na nmv. 1340 m. Znamenita je Modra mošeja z mozaiki iz keramičnih ploščic iz leta 1465, trdnjava iz 14. st., armenska Marijina cerkev (1785) in Azerbajdžanski muzej.

Taht-e Soleimãn je nekdanje zoroastrsko svetišče iz 13. st., ki leži ob gorskem jezeru južno do Azerbejdžana. Svetišče ognja (6. - 7. st.) in druge verske stavbe ležijo znotraj obzidja. Je del UNESCO-ve svetovne dediščine.

Teheran (Tehrãn) je glavno mesto od leta 1786. Leži ob vznožju gorovja Elbrus na nmv. 1190 m. Znamenitosti so palača Golestan (19. st.), velik pokriti bazar, mošeja Šahid Motahhari (1878 - 90). Na južnem robu mesta stoji Homeinijev mavzolej, na severu pa palača Saadabad, poletna rezidenca zadnjega šaha, danes muzej. Iranski narodni muzej, Iranski muzej stekla in keramike, Narodni muzej draguljev, Muzej preprog in drugi prikazujejo zgodovino te starodavne državne tvorbe.

Yazd je mesto ob stari trgovski poti med Isfahanom in Kermanom. Je središče zoroastrske vere s Svetiščem ognja (Ateškade). Druge znamenitosti so še: Petkova mošeja (12. st.), grobna mošeja dvanajstih imamov (12. st.), vrt Bãgh-e Dowlat s palačami iz 18. st., v bližini so tudi stolpi tišine in zoroastrsko svetišče ognja Čak Čak.

UNESCO-va svetovna dediščina[uredi | uredi kodo]

  • Meidan Emam, Isfahan [17]
  • Perzepolis [18]
  • Tchogha Zanbil, razvaline svetega mesta kraljevine Elam [19]
  • Takht-e Soleyman, arheološko najdišče na SZ Irana, [20]
  • Bam in njegova kulturna krajina [21]
  • Pasargad [22]
  • Soltaniyeh, Mavzolej Oljaytu [23]
  • Bisotun, basrelief in klinopis [24]
  • Armenski samostanski kompleks na SZ Irana [25]
  • Shushtar zgodovinski hidravlični sistem [26]
  • Sheikh Safi al-din Khānegāh in kompleks Shrine v Ardabilu [27]
  • Tabriz, zgodovinski kompleks Bazarja [28]
  • Perzijski vrtovi [29]
  • grobnica Gonbad-e Qābus v bližini ruševin starodavnega mesta Jorjan v severovzhodnem Iranu[30]
  • Džamija Masjed-e Jāmé, Isfahan [31]
  • Palača Golestan, Teheran [32]

Viri in sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ W. Bode und H.D. Knapp (Hrsg.): Schutz der Biologischen Vielfalt und integriertes Management der Kaspischen Wälder (Nordiran). [bilingual Deutsch/Farsi]. Bundesamt für Naturschutz, Bonn-Bad Godesberg 2005, ISBN 3-7843-3912-3 (Naturschutz und Biologische Vielfalt; 12)
  2. ^ R. Ghirshman, Fouilles de Sialk près de Kashan, 1933, 1934, 1937, Pariz, 1938.
  3. ^ Shapour Suren-Pahlav Cyrus Charter of Human Rights Iran Chamber
  4. ^ A. Grabar, « Le rayonnement de l’art sassanide dans le monde chrétien », La Persia nel Medioevo, Rim, 1971., str. 679.-707.
  5. ^ Abdolhossein Zarinkoub, Ruzgaran: tarikh-e Iran az aghz ta saqut saltnat Pahlvi, Sukhan, 1999. ISBN 964-6961-11-8 - p. 305.
  6. ^ M. M. Mango, « Byzantine, Sasanian and Central Asian Silver, Kontakt zwischen Iran, Byzanz und der Steppe » in 6-7. Jh., ed. Cs. Balint, Varia Archaeologica Hungarica, IX, Budimpešta, 2000., str. 267.-284.
  7. ^ 7,0 7,1 Iran in history, Bernard Lewis, Moshe Dayan Center for Middle Eastern and African Studies, Sveučilište u Tel Avivu, 2001. godine
  8. ^ "Abbassid Caliphate, C. E. Bosworth, Encyclopaedia Iranica
  9. ^ « Ghaznavids », C.E. Bosworth Encyclopaedia Iranica
  10. ^ « Mongols », Peter Jackson, nov. 2002, Encyclopaedia Iranica
  11. ^ Ehsan Yarshater, « Iran - The Safavids », Encyclopædia Iranica, 2006
  12. ^ CIA factbook[1]
  13. ^ Number of shahrestans, bakhshes, cities and dehestans according to the administrative divisions, Statistical Center of Iran, 1383/2005
  14. ^ David Cockroft, Asile, Immigration et travailleurs du transport (cf Tableau 1 Origine des 10 principales populations réfugiées en 2001, p. 86), Education ouvrière 2002/4, broj 129, Međunarodna organizacija rada
  15. ^ International organization participation [2]
  16. ^ PressTV (29. studenog 2009.). "Iran privatizes $63bn of state assets". Tehran: PressTV.ir. Pridobljeno dne 21. travnja 2011. 
  17. ^ http://whc.unesco.org/en/list/115
  18. ^ http://whc.unesco.org/en/list/114
  19. ^ http://whc.unesco.org/en/list/113
  20. ^ http://whc.unesco.org/en/list/1077
  21. ^ http://whc.unesco.org/en/list/1208
  22. ^ http://whc.unesco.org/en/list/1106
  23. ^ http://whc.unesco.org/en/list/1188
  24. ^ http://whc.unesco.org/en/list/1222
  25. ^ http://whc.unesco.org/en/list/1262
  26. ^ http://whc.unesco.org/en/list/1315
  27. ^ http://whc.unesco.org/en/list/1345
  28. ^ http://whc.unesco.org/en/list/1346
  29. ^ http://whc.unesco.org/en/list/1372
  30. ^ http://whc.unesco.org/en/list/1398
  31. ^ http://whc.unesco.org/en/list/1397
  32. ^ http://whc.unesco.org/en/list/1422

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]