Inflacija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Inflácija v gospodarstvu je rast cen izdelkov in storitev v določenem časovnem obdobju. Statistično jo izrazimo v odstotkih s stopnjo inflacije. Rast cen pomeni, da je z določeno enoto valute mogoče kupiti manj dobrin oziroma da se kupna moč denarja manjša. Valuta s tem tudi izgubi vrednost (devalvira) v primerjavi z drugimi valutami. Dr. Ivan Turk inflacijo opredeli kot »zviševanje splošne ravni cen, ki hkrati pomeni zmanjševanje kupne moči denarja; položaj, ko povečanje celotnega povpraševanja ob manjšem povečanju ponudbe povzroča nastanek vrzeli v ponudbi ali ko se količina denarja v obtoku povečuje hitreje kot potrebe gospodarstva po denarju.«[1]

Ekonomisti se v splošnem strinjajo[navedi vir], da ima nizka inflacija pozitivne učinke na gospodarstvo, saj v podjetjih zbuja optimizem, prebivalstvo pa je zaradi uskladitve plač ne občuti. Visoka inflacija pa ima poleg devalvacije valute še druge negativne učinke, denimo umik vlagateljev v strahu pred nadaljnjim zviševanjem cen in obubožanje prebivalstva, če dohodki ne sledijo cenam. Iz strahu pred še višjo inflacijo laho pride tudi do pomanjkanja zalog. Zelo visoko stopnjo inflacije imenujemo hiperinflacija.

Visoka inflacija je praviloma posledica prevelike količine denarja v obtoku, medtem ko nizko inflacijo lahko povzročijo tudi spremembe v ponudbi in povpraševanju.

Država se proti inflaciji bori običajno tako, da centralna banka (v primeru ZDA Federal Reserve, v državah z evrom Evropska centralna banka) z dvigom obrestnih mer podraži izposojanje in tako zmanjša količino denarja v obtoku. Centralna banka del denarja lahko vzame iz obtoka tudi z zahtevo po večjih obveznih rezervah bank.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri in literatura[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Dr. Ivan Turk (2009). Temeljni ekonomski pojmovnik. Slovenski inštitut za revizijo. str. 551. COBISS 243275520. ISBN 978-961-252-020-5.