Evropska centralna banka

Evropska unija

Članek je del serije: Politika in uprava Evropske unije

Trije stebri Steber I: Evropska skupnost Steber II: Skupna zunanja in varnostna politika Steber III: Policijsko in sodno sodelovanje Politične ustanove Komisija Predsednik:  (José Barroso) Barosova komisija Svet ministrov in Evropski svet Predsedništvo:  (Nemčija) Parlament Predsednik:  (Jerzy Buzek) Evroposlanci Volilne enote in volitve Politične skupine Odbori Sodstvo Sodišče Evropskih skupnosti Sodišče prve stopnje Sodišče za uslužbence Računsko sodstvo Računsko sodišče Evropske unije Finančna telesa Evropska centralna banka Evropska investicijska banka Evropski investicijski sklad Svetovalna telesa Ekonomsko-socialni odbor Odbor regij Decentralizirana telesa Agencije EU Zakonodaja Pravni red Postopek Pogodbe Predpisi · direktive · odločitve Priporočila · mnenja Z EU povezane teme Ekonomska in monetarna unija Širitev Zunanji odnosi Vseevropske politične stranke

Evropska centralna banka (angleško European Central Bank; kratica ECB, francosko Banque Centrale Europeénne, nemško Europäische Zentralbank) je centralna banka Evropske Unije, ki skrbi za fiskalno in monetarno politiko uradne valute - evro.

Banka je bila ustanovljena 1. junija 1998 in ima svoj sedež Frankfurtu na Majni v Nemčiji.

Naloge Centralne evropske banke

Osrednje naloge Centralne evropske banke:

• določanje menjalnih tečajev za druge valute
• delni nadzor nad deviznimi rezervami in rezervami zlata držav
• zastopanje evra na mednarodnih denarnih trgih

Način delovanja

Evropska centralna banka je edina institucija Evropske unije, ki je pri svojem delovanju neodvisna. Napotkov ali direktiv ji ne morejo dajati niti posamezne vlade držav članic niti katerakoli druga institucija Evropske unije.

Dvakrat mesečno se direktorji centralnih bank posamezni držav sestanejo v Frakfurtu na seji sveta Evropske centralne banke. Na njej razpravljajo o problemih evrskega območja, pa tudi mednarodnih financ. Na sejah se med drugim odločajo o posameznih obrestnih merah, po katerih si lahko banke na evrskem območju sposojajo denar. Nizke obrestne mere se večinoma razumejo kot pomoč za oživitev konjunkture, kajti podjetja lahko na ta način pridobivajo ugodnejše obresti za nove naložbe. Kadar pride do pregretja konjunkture, torej takrat, ko se sposoja preveč denarja, pa Evropska centralna banka količino denarja v obtoku spet omeji in tako zavre inflacijo. Obrestne mere tedaj zvišajo, krediti pa podražijo. Hkrati s tem se zvišajo tudi obresti od hranilnih vlog.

Viri

• Opa, Evropa! Kako deluje Evropska unija, Wolfgang Böhm, Otmar Lahodynsky, 2007, ISBN 978-961-234-611-9