Libanon

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
الجمهوريّةالبنانيّة
Al Džumhurija al Lubnanija
Zastava Libanona Grb Libanona
Nacionalno geslo:
LocationLebanon.png
Uradni jezik arabščina
Glavno mesto Bejrut
Predsednik Michel Suleiman
Predsednik vlade Saad Hariri
Površina
 - Skupno
 - % voda
160. na svetu
10.452 km²
1,6 %
Prebivalstvo
 - Skupno (ocena iz 2003)
 - Gostota
123. na svetu
3.727.703
358/km²
Neodvisnost 22. november 1943
Valuta libanonski funt (LBP)
Časovni pas UTC+2 (DST +3)
Državna himna Kuluna Lilvatan Lil Ula Lil Alam
Državni simbol libanonska cedra
Vrhnja internetna domena .LB
Nacionalna klicna koda 961

Libanonska republika ali Libanon je obmorska država na Bližnjem vzhodu, ki na zahodu meji na Sredozemsko morje, na severu in vzhodu na Sirijo, ter na jugu na Izrael. Libanon zahteva tudi vrnitev zemljišč južno od vasi Šeba, ki so del od Izraela zaseden Golanske planote.

Izvor imena[uredi | uredi kodo]

Država je dobila ime po pogorju Libanon, le to pa je ime dobilo po aramejski besedi laban, ki pomeni belo in se nanaša na s snegom prekrita gorska pobočja. Iz istega korena izvira tudi arabska beseda za jogurt.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Zgodovina Libanona

Libanon je zgodovinska domovina Feničanov, semitskih trgovcev, katerih pomorska kultura je na tem kraju cvetela več kot 2000 let. Območje Libanona so kasneje zavzeli Rimljani in ga vključili v rimski imperij, v srednjem veku so se tu odvijale križarske vojne, kasneje pa je postalo del otomanskega imperija.

Po zlomu otomanskega imperija ob koncu prve svetovne vojne je Društvo narodov upravljanje petih provinc, ki sestavljajo današnji Libanon, poverilo Franciji. Ustava sodobnega Libanona, sprejeta leta 1926, je določila porazdelitev politične moči med različne verske skupine.

Libanon je postal samostojen leta 1943, francoske sile pa so se iz njega umaknile leta 1946. Zgodovino samostojnega Libanona zaznamujejo izmenjujoča se obdobja politične stabilnosti in nemirov, v tem času pa je Bejrut postal regionalno finančno in trgovinsko središče, imenovan tudi »Pariz Bližnjega vzhoda«. Svojo vlogo je obdržal do izbruha libanonske državljanske vojne.

Po arabsko-izraelski vojni leta 1948 je Libanon postal zatočišče več kot 110.000 Palestincev, ki so tja pribežali iz Izraela. Nov val palestinskih beguncev je prispel po arabsko-izraelski vojni leta 1967 in jordanski državljanski vojni. Do leta 1975 se je njihovo število pod vodstvom Palestinske osvobodilne organizacije pod vodstvom Jaserja Arafata povzpelo na 300.000. Od začetka sedemdesetih let je navzočnost vse večjega števila palestinskih beguncev postajala problem, aprila 1975 pa je državljanska vojna izbruhnila z vso silo.

Izraelske sile so vkorakale v Libanon marca 1978 in se pod pritiski OZN umaknile konec istega leta, PLO pa je iz oporišč na jugu Libanona nadaljevala z raketnimi in topniškimi napadi na izraelsko ozemlje. Zaradi državljanske vojne v tem času v Libanonu ni bilo učinkovite osrednje oblasti.

Leta 1982 je Izrael sprožil obsežen napad na Libanon in zasedel vsa ozemlja južno od Bejruta. V času izraelske zasedbe se je zgodil pokol v taboriščih Sabra in Šatila, ki so ga izvedle falangistične milice pod vodstvom Elie Hobeika, medtem ko so izraelske sile varovale vhod v taborišča.

Mednarodne sile so prispele v Bejrut 20. avgusta 1982, da bi nadzorovale umik PLO iz Libanona, po posredovanju ZDA pa je sledil umik sirskih sil in palestinskih borcev iz Bejruta. V tem obdobju je prišlo do radikalizacije med različnimi strujami v državi. Leta 1982 je iz ohlapne koalicije šiitskih skupin nastal Hezbolah.

Sporazum iz Taifa iz leta 1989 je pomenil začetek konca vojne. Ocenjuje se, da je med šestnajstletno državljansko vojno izgubilo življenje okoli 100.000 oseb, nadaljnjih 100.000 pa je invalidnih zaradi poškodb. 22. maja 2000 so se izraelske sile skladno z resolucijo Varnostnega sveta OZN številka 425 umaknile iz juga Libanona. 19. oktobra 2004 je Varnostni svet OZN soglasno sprejel odločitev, s katero od Sirije zahteva umik enot iz Libanona.

Veliko škode, povzročene v državljanski vojni, je odpravljene, številni tuji investitorjiin turisti pa se vračajo v Libanon. Libanonska družba na splošno uživa več svobode kot kjerkoli drugje v arabskem svetu, kljub temu pa ostajajo napetosti med različnimi strujami ter bojazen pred sirskim in drugimi tujimi vplivi.

Po atentatu na nekdanjega predsednik vladea Rafika Haririja februarja 2005 je prišlo do množičnih demonstracij v Bejrutu, sirske enote so se zaradi zunanjih pritiskov pričele umikati iz države in obstaja negotovost, ali ne bo prišlo do ponovnih spopadov med proti- in prosirskimi sektami.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Zemljevid Libanona

Ozemlje Libanona lahko razdelimo na 5 geografskih enot, ki si sledijo v pasovih od zahoda proti vzhodu:

Prebivalstvo[uredi | uredi kodo]

V Libanonu živijo pripadniki več verstev: kristjani, muslimani (suniti, šiiti, alaviti), Druzi in ostali. Zaradi politične občutljivosti uradnega popisa ni bilo že od leta 1932, predvideva se, da je muslimanov približno 60 %, ostalo so kristjani. Med slednjimi je največ Maronitov, sledijo pripadniki grške pravoslavne, grške katoliške, armenske pravoslavne in armenske katoliške cerkve, najmanj pa je protestantov. Kurdov je manj kot 1 %. Maloštevilna judovska skupnost se je izselila ob izbruhu državljanske vojne. V tujini živi okoli 20 milijonov libanonskih izseljencev, predvsem kristjanov. Med uradne prebivalce Libanona ne štejejo med 160.000 in 225.000 palestinskih beguncev, ki so se v državo zatekli med izraelsko - arabskimi vojnami in ne uživajo vseh državljanskih pravic.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]