Slikarstvo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Slikárstvo je umetniška dejavnost, pri kateri na neko podlago (platno, papir, omet), na katero nanašamo barve. Slikarstvo je ena izmed temeljnih strok likovne umetnosti, ki ima za osnovno ploskev in upodobitve gradi z uporabo barve in črt. Razločujemo med slikarstvom v ožjem pomenu besede, za katero je pomembnejša barva, in slikarstvom v širšem pomenu, kamor sodita tudi risba in grafika, kjer je barva po navadi lahko odsotna, ali pa je prisotna v barvi risal. Glede na nosilce (so neprenosni ali prenosni) govorimo o vrstah slikarstva: o stenskem slikarstvu, tabelnem slikarstvu, slikarstvu na platno, knjižnem slikarstvu, slikarstvu na steklo itd. Z nosilci so povezane različne tehnike (npr. freska, mozaik, akvarelno in oljno slikarstvo, kolaž, vazno slikarstvo), pri čemer se tradicionalnim tehnikam in tradicionalnim materialom pridružujejo novi. S slikarstvom so najtesneje povezani tudi drugi načini izražanja, ki so po značaju slikarski, npr. fotografija, film, instalacija.

Da Vincijeva Mona Lisa, ena najslavnejših umetniških slik zahodnoevropskega kulturnega prostora.

Zgodovina slikarstva[uredi | uredi kodo]

Slikarstvo se je pojavilo v obdobju paleolitika, ko je človek z naravnimi barvami naslikal prve jamske slike. V prvih civilizacijah je prevladovala stenska poslikava, ki so jo uporabljali predvsem za templje, grobnice, palače in svetišča. V stari Grčiji se je ta zvrst umetnosti že dodobra razvila, a se je na žalost iz tistega časa zelo malo ohranilo. Na srečo pa je veliko ostalo od stenskih poslikav v starem Rimu, predvsem mestu Pompeji, ko so bile poslikane tudi nekatere zasebne hiše. Iz tistega časa so raziskovalci našli tudi ohranjene mozaike.

Zgodovino slikarstva preučuje umetnostna zgodovina.

Tehnike slikarstva[uredi | uredi kodo]

O slikarstvu lahko govorimo z mnogih zornih kotov, med njimi tudi z vidika slikarske tehnike. Pri slikarjevem odločanju, kaj bo s sliko sporočil in kako bo to storil, je izbira tehnike pomembna. Vsaka tehnika ima svoje zakonitosti, med drugim zahteva, kako je treba graditi delo, in ko je slika dokončana, je tudi tehnika z izbranimi materiali vred tista, ki vpliva na estetsko doživljanje stvaritve, na intenziteto barv, na lastnosti slikarske površine.

Risba[uredi | uredi kodo]

Risba je temeljno likovno delo, je izhodišče za slikarske, kiparske in arhitekturne stvaritve. Njena bistvena značilnost je izražanje s črto, linijo, barva je drugotnega pomena.Ker je risba skopa, zahteva od risarja, da se omeji na bistveno. V nasprotju s slikarstvom risba ne skriva postopka, kako gradi podobo. Povezava s slikarstvom je tesna, saj pri risbi in sliki umetnik pogosto uporabi enake nosilce (npr. karton, papir), enake pripomočke (npr. svinčnik, pero, čopič, palica), risarske oz. slikarske medije (npr. svinčnik, barvnik, suha igla, kreda, pastelna kreda, oglje, tinta, tuš), gre pa tudi za podoben pristop k delu. Risba je lahko v slikarskem delu prekrita (bodisi, ker je izginila pod nanosi barve ali zato, ker je risba nastala ločeno), lahko pa je vidna in je bistvena in sestavina izraza (npr. v srednjeveških slikanih oknih). Risba je lahko skica, osnutek, likovni zapis ideje, detajla iz resničnega sveta, lahko je študija, predrisba, vmesna postaja med zamislijo in dokončanim delom, lahko pa je samostojna in v sebi zaključeno delo.

Grafika[uredi | uredi kodo]

Grafika nastane z odtisom upodobitve z matrice ali skozi matrico. To je plošča (npr. lesena, kovinska ali steklena), na kateri je z rezanjem, vpraskanjem , jedkanjem in drugimi postopki nastala upodobitev. Na pripravljeno matrico se nanese barvo ali barve in upodobitev odtisne. Grafične tehnike so številne in mnogovrstne. Najstarejši grafični tehniki sta lesorez in bakrorez (nastali sta v 15.stol.) Lesorez je tehnika visokega, bakrorez pa tehnika globokega tiska. Starejšim tehnikam (npr. lesorez, linorez, bakrorez, suha igla, akvatinta, monotipija ) se pridružujejo moderne (serigrafija oz. sitotisk), kjer se barvo nanaša skozi matrico. V 20 stoletju so bile modne mešane tehnike in montaže. Vsebine grafičnih del se od slikarskih ne razlikujejo, pa tudi velikih slogovnih razlik ni. Razvoj grafične dejavnosti in tiskarstva (kot industrije) je grafične upodobitve razširil med široke kroge občinstva. Razlikujemo med umetniško oz. avtorsko grafiko na eni strani (ustvarjalec naj bi kontroliral vsak odtis in ga potrdil s podpisom) ter reproduktivno (industrijsko), ki je tiskana v velikih nakladah.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]