Umetnostna zgodovina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Umetnostna zgodovina je humanistična veda, ki se ukvarja z razvojem likovne umetnosti. Ohranja spomin na umetnine in jih z raziskovanjem okoliščin nastanka pojasnjuje. Kot samostojna akademska disciplina se je uveljavila v 2. polovici 19. stoletja, ko so stilne in vsebinske analize del in monografij o umetnikih omogočile razvrstitev umetniških del v velike zgodovinske sklope.

Pomožne zgodovinske vede, ki poskušajo umetnine ohranjati v dobrem stanju in jih zavarovati pred propadom so konzervatorstvo, muzeologija, restavratorstvo, arheologija in etnologija.

Umetnostna zgodovina je razdeljena na stari, srednji in novi vek. Stari vek se deli na ustvarjanje v času prazgodovine in prvih visokih kultur (mezopotamska, in egipčanska umetnost, umetnost egejskih kultur, grška, etruščanska in rimska umetnost). Srednji vek se deli na starokrščansko in bizantinsko umetnost, romaniko in gotiko. Novi vek se deli na renesanso in manierizem, barok in rokoko, umetnost 19. stoletja, impresionizem in umetnost 20. stoletja.

Stroke likovne umetnosti[uredi | uredi kodo]

Umetnost starega veka[uredi | uredi kodo]

Prazgodovina[uredi | uredi kodo]

Prazgodovinsko ustvarjanje se je začelo ok. 30.000 pr. n. št. Gre za kulturno ustvarjanje v različnih pokrajinah. Te kulture so se razvijale geografsko in časovno ločeno druga od druge. Skupno jim je izražanje določenih simbolov, ki so imeli vlogo sporočevalca (boginja rodovitnosti, zvezde, luna, sonce). Prazgodovinska umetnost se je v Evropi nadaljevala tudi po nastanku visokih kultur.

Dela prazgodovinskih kultur se delijo na tri smeri:

Arhitektura: Določene stavbe, ki so služile kot bivališča ali svetišča, so kasneje postale monumentalni spomeniki, npr. Megalitski krog, Stonehenge v Angliji, ok. 2100–2000 pr. n. št.
Kiparstvo: V ospredju je povezava z naravo in nadnaravnimi silami. Prvi kipi so nastali s sestavljanjem različnih kosti, školjk ali kamnov. Upodabljali so ikone, ki so bile daritve bogovom, npr. Willendorfska Venera, Krems ob Donavi, ok. leta 20.000 pr. n. št.
Slikarstvo: Slikarske upodobitve so zelo redke, ohranjene so zgolj v jamah, kjer jih vremenske razmere niso poškodovale, npr. Risba mamuta, jama Pech-Merle v Franciji, ok. 20.000 pr. n. št.; Upodobitev konja in abstraktni znaki, jama Lascaux v Franciji, ok. 15.000 pr. n. št.; Bik, jama Altamira v Španiji, ok. 14.000–10.000 pr. n .št.

Umetnosti visokih kultur[uredi | uredi kodo]

Od pr. 4000 pr. n. št. so na območju med vzhodnimi obalami Sredozemskega morja in Pakistanom nastajale naselbine, ki so bile prva urbana središča (Ninive, Babilon, Sumer, Uruk itd.).

Mezopotamska umetnost[uredi | uredi kodo]

Med zgodnje mezopotamske kulture sodi sumerska, kjer so imeli razvejan sistem božanstev v živalskih in človeških podobah.

Arhitektura: Stavbe niso bile iz kamenja, ampak opeke, najpomembnejši prostor je zavzemalo stopničasto svetišče, imenovano zigurat, tak je Zigurat iz Ura, ok. leta 2100 pr. n. št. Pomembne so tudi vladarske palače, ki so bile središče dvornega življenja.

Po ustanovitvi asirske države so z gradbenimi deli dokazovali moč vladarja in njegove vojaške uspehe, stavbe iz opeke so prekrili z glino ali kamnitimi reliefi, na vogale pa dodali krilate grifone, ki naj bi odganjali zle duhove.

Kiparstvo: Za zgodnje obdobje so značilni kipci darovalcev/molivcev, ki jim je skupna toga drža, roke so imeli sklenjene v molitvi ali darovanju, npr. Molivci, najdeni v Iraku, ok. 2700–2500 pr. n. št.; Dioritni kip Gudea, Lagaš, ok. 2150 pr. n. št. Vladarjevo življenje so upodabljali tudi z napisi na velikih kamnitih ploščah, npr. Asurbanipal na lovu, ok. 650 pr. n. št.

Egipčanska umetnost[uredi | uredi kodo]

Deli se v šest obdobij: preddinastična doba, doba stare države, doba srednjega kraljestva, doba nove države, pozno obdobje in doba helenizma. V preddinastični dobi se mnogo podob iz prazgodovine nadaljuje, kmalu v ospredje umetnosti pridejo motivi živali, ki so jih Stari Egipčani častili kot svoja božanstva, kajti nikoli niso popolnoma prevzeli čaščenja bogov v človeški podobi, z izjemo Izide in Ozirisa.

Arhitektura: Stari Egipčani so izdelovali grobnice, palače in svetišča. Najprej so gradili iz opeke, ok. leta 2660 pr. n. št. pa je arhitekt Imhotep star način stavbarstva zamenjal z novim in začel uporabljati kamen. Gradili so brez malte, kamnite bloke so polagali enega zraven drugega, da so dobili zgradbe veličastnih razsežnosti, ki so pričale o ideji ponovnega življenja in čaščenja mrtvih. Obrede so opravljali v svetiščih, npr. Grobno svetišče kraljice Hačepsut, Dier el Bahari v Egiptu, ok. 1480 pr. n. št. V ta namen so na začetni stopnji gradili mastabe, v katere so pokojnike pokopavali, kasneje pa je sistem napredoval do piramid, ki so imele ravne ploske, taka je Keopsova piramida, Giza v Egiptu, sredina 3. tisočletja pr. n. št. V Dolini kraljev so še danes ohranjeni hipogeji, to so podzemski grobovi, izklesani v skale.
Kiparstvo: Kipi so upodabljali faraone in božanstva, narejeni so bili iz različnih vrst marmorja. Tisti, ki so bili izklesani v nadnaravni velikosti, so pomenili slavljenje Egipta in vladarja, npr. Ramzesovi kipi pri Abu Simbelu; Sfinga, v Gizi v Egiptu, ok. 2500 pr. n. št., drugi pa so idealizirali podobe, npr. upodobitev kraljice Nefretete. Skozi obdobja se pomen določenih podob ni spreminjal (podobe božanstev, stoječi in sedeči kipi itd.), se pa prvič pojavi upodobitev ženske kot samostojnega bitja.
Slikarstvo: Na slikah templjev in grobnic se v reliefni obliki najdejo različni utrinki iz vsakdanjega življenja, zasebnih trenutkov in pomembnih zmag v bitkah, ki so se zgodili pod faraonovim vodenjem. Slike dopolnjujejo tudi zapisi v hieroglifih, npr. Nebamun lovi močvirske ptice, ok. 1400 pr. n. št.

Umetnost egejskih kultur[uredi | uredi kodo]

Na otokih in obalah Sredozemskega morja se je v 3. in 2. tisočletju pr. n. št., v nasprotju s poznanimi kulturami, razvilo nekaj samostojnih kultur, katerih središča so postavljena na Malto, Kiklade, Kreto in v Mikene.

  • Kikladska kultura je poznana zaradi številnih uporabnih predmetov in stvaritev za dvor. Marmornatim kipcem, imenovanim kikladski idoli, je pomen težko določiti, osebe so prikazane stoje ali sede, npr. Mož z liro, 2400–2200 pr. n. št.
  • Kretsko/minojsko kulturo je odkril arheolog Sir Arthur Evans. Palače so bile velike, imele so mnogo prostorov. Razvrščale so se okoli osrednjega dvorišča. Osrednji element so bili stebri. Najznamenitejša je palača v Knososu, Kreta, ok. 1500 pr. n. št. Stene palače so bile poslikane s freskami, ki so uprizarjale prizore iz vsakdanjega življenja in narave. Slikana keramika prevzema motive morskih živali in rastlin, v poslikanih kipcih boginje s kačami pa se prepozna kult rodovitnosti.
  • Mikenska kultura je pripadala kulturi vojakov, ki so gradili utrdbe na hribih. Temu stavbarstvu se reče kiklopska zidava, ker so stavbe narejene iz velikih kamnitih blokov. Palače so imele osrednji prostor, imenovan megaron, okoli je bilo obzidje. Primer gradnje so Levja vrata v Mikenah, ok. 1500–1300 pr. n. št. Značilna je izdelava predmetov iz dragih kovin, ki so jih dajali v grobove. Najbolj znana je Agamemnonova zlata maska, ok. 1400 pr. n. št.

Grška umetnost[uredi | uredi kodo]

V 2. tisočletju pr. n. št. so Dorci naleteli na mikensko kulturo, vendar je niso sprejeli kot izhodišče za svojo. Grška umetnost je le poimenovanje za skupek različnih slogov grških držav na celini in njenih kolonij. Hitro se je spreminjala, deli se na štiri pomembna obdobja:

1. Doba geometričnega sloga (ok. 1000–700 pr. n. št.)

Slog je razviden v slikarstvu in poslikavi keramičnih posod, kjer so v ospredju motivi zvezd, krogov, trikotnikov itd. Kasneje so vnašali tudi podobe živali in ljudi, ki imajo geometrične oblike, ter vsakdanje dogodke, taka je Amfora v geometričnem slogu: Pogreb, iz grobišča pri Dipilonu, prva polovica 8. stoletja pr. n. št.

2. Arhajska umetnost (700–480 pr. n. št.)

Na kiparsko in slikarsko umetnost je vplivala mestna aristokracija. Umetniki so začeli raziskovati nove oblike izražanja. Umetnine niso nastajale zgolj zaradi nekega namena, temveč tudi zaradi ideje duhovne lastnine.

Arhitektura: Začeli so menjati leseno gradnjo s kamnito, izoblikoval se je dorski tempelj, ki se je razvil v celinski Grčiji. Poznali so tri temeljne oblike stebrov: dorskega, jonskega in korintskega. Templje so postavljali na vzpetine.
Kiparstvo: Pri kipcih je viden egipčanski vpliv, ker so frontalni, vendar se s hrbtom dotikajo naslonilne plošče. Telesa so urejena po geometrični shemi, z odprtimi očmi in rokami ob telesu je nakazano življenje. Najbolj značilna kipa sta kuros (mladenič) in kora (mladenka), npr. Kuros iz Anavisa, ok. 530 pr. n. št.
Slikarstvo: Ohranilo se je le vazno slikarstvo, ki se je skozi obdobja spreminjalo. Slikarji so želeli doseči popolno perspektivo narisanega telesa, npr. Eksekijas: Ahil in Ajaks med kockanjem, ok. 540 pr. n. št.

3. Klasična umetnost (480–323 pr. n. št.)

Pride do drugačnega razumevanja posameznika, ki je postal del celote. Želeli so doseči skladnost in idealna razmerja.

Arhitektura: Izoblikuje se več vrst templjev, svetišča so grajena v dorskem in jonskem slogu. Vrhunec gradbeništva te dobe je Partenon, Atene, ok. 450 pr. n. št.
Kiparstvo: Kipi izražajo mir, popolnega človeka, ne upodabljajo pa vsakdanjika ali vojn. Znane so le podobe pomembnih posameznikov in bogov. Najpomembnejši kiparji so bili Fidija (Zevs iz Olimpije; Atena Partenos iz Partenona), Poliklejt (Kopjenosec) in Miron (Metalec diska).
Slikarstvo: Umetnine so bile zelo razkošne, krasile so javna poslopja, hiše in grobnice, na njih pa so upodabljali motive iz zgodovine, mitologije in vsakdanjika.

4. Helenistična umetnost (323–334 pr. n. št.)

To je pozno obdobje grške umetnosti, ki se uveljavi z vladavino Aleksandra Velikega. Gre za umetnost, kjer so se stapljali maloazijski in grški motivi.

Arhitektura: Helenizem se odreče motivom klasike in vpelje drugačne poteze, vse je veliko večje in imenitnejše. Taka gradnja je Pergamonski oltar, ok. 150 pr. n. št.
Kiparstvo: Upodobitve so bile bogate, izražale so razcvet države, ljudje so na obrazih imeli čustva. Predstavlja položaj posameznikov, ki so bili prikazani v vsej svoji slavi, motivi so bili iz vsakdanjika. Najpomembnejši kiparji so bili Praksitel (Hermes z malim Dionizem), Lizip (Strgalec) in Skopas.
Slikarstvo: Uveljavi se stensko in tabelno slikarstvo, ki je bilo sodobnik rimskega slikarstva. Izražalo je grške dosežke v vojnah in vsakdanjiku, npr. Bitka pri Isu, 2. stoletje pr. n. št. Najslavnejši slikar je bil Apel.

Etruščanska umetnost[uredi | uredi kodo]

Izoblikovala se je v začetku 7. stoletja pr. n. št. iz grške. Vrhunec je dosegla v 6. in 5. stoletju pr. n. št.

Arhitektura: Prevzemajo grške elemente, pročelja poudarjajo stebri, le da so gostejše postavljeni. Bogovom namenijo več obrednega prostora. Gradnje obokov in kupol so se naučili pri Rimljanih. Poznani so po grobni arhitekturi, primer takega stavbarstva je Grobnica pobarvanih reliefov, zgodnje 3. stoletje pr. n. št.
Kiparstvo in umetna obrt: Uporabljali so žgano glino in bron. V grobni umetnostni le žgano glino, npr. Sarkofag zakoncev, Cerveterij, ok. 520 pr. n. št.; kip Brutus, ok. leta 300 pr. n. št. V ospredje so postavljali vsakdanjik, medtem ko so Grki iskali idealno podobo boga in posameznika. Ukvarjali so se tudi z zlatarstvom.
Slikarstvo: Grobnice so poslikane s freskami, ki nakazujejo zaokroženo vsebino, do zlitja z grško umetnostjo ni prišlo. Bili so samostojni, izvori so izhajali iz Bližnjega vzhoda, železne dobe in Grčije. Ohranili so se motivi lova, jahanja, plesa, pojedine, grških mitov in obredja. Ena takih poslikav se najde v Grobnici avgurjev, iz Tarquinie, 530–520 pr. n. št.

Rimska umetnost[uredi | uredi kodo]

Ob koncu 6. stoletja se je Rim pričel širiti in ob tem osvajalskem pohodu naletel na različne kulture, od katerih je prevzel določene umetnostne značilnosti in motive (od Etruščanov oboke, od Grkov značilnosti stebrov). Ker je bila umetnost vključena v dokazovanje moči gospodarstva, je bila v nasprotju z grško, precej poenotena.

Arhitektura: Temelji na etruščanski in grški umetnosti. Čeprav so značilnosti stebrov prevzeli od Grkov, so ustvarili tudi svojega, imenovanega kompozitni ali sestavljeni steber. Vendar stebri kmalu niso bili več pomembni, ker so se bolj osredotočili na notranje prostore. Razvili so kupolno in obočno gradnjo, za vezivo so uporabljali beton, ki so ga zakrili s ploščami iz klesanega kamna (parametri). Templje so postavljali v središče mesta. Z gradnjo velikanskih templjev in svetišč so izražali veličastnost države, ki je delovala zelo usklajeno. Ustvarili so številne nove stavbne tipe, med drugim so bili to forumi, bazilike, terme, akvadukti, viadukti, kanalizacija, cestno omrežje, amfiteatri in slavoloki, npr. Flavijski amfiteater, v letih 72–80; Konstantinov slavolok, do leta 315.
Kiparstvo: Na začetku je imelo značilnost starejše umetnosti, kasneje pa večino motivov prevzamejo od Etruščanov. Po zavzetju Grčije so mnogo kipov prenesli iz Grčije v Rim ter jih postavili na javna mesta. Ti kipi so bili so poveličevali bogove in pomembne posameznike, rimski pa so bili usmerjeni v upodobitve dosežkov rimskih vojskovodij in vojske (portreti). Z reliefi so krasili oltarje, slavoloke in stebre ter upodabljali brezčasne dogodke.
Slikarstvo: Razvoj je doživelo v času helenizma, poznano je po stenskih poslikavah Pompejev in Herkulanuma, ki so bile namenjene okrasitvi prostorov. Najdejo se značilnosti grškega slikarstva, ker so jih slikali tudi grški umetniki. Slog je bil odvisen od naročnika, slika je bila del celote šele takrat, ko se je ujemala s celotnim prostorom, v katerem je bila razstavljena, npr. Vila misterijev, iz Pompejev, ok. 50 pr. n. št. Bistveni del slikarstva so bili tudi mozaiki, s katerimi so krasili tla in zidove.

Umetnost srednjega veka[uredi | uredi kodo]

Starokrščanska umetnost[uredi | uredi kodo]

Začetki segajo v 2. in 3. stoletje, v čas rimskega cesarstva, ko je cesar Konstantin izdal tolerančni edikt, s katerim je krščanstvo postalo dovoljena vera. Takrat se je krščanska umetnost razširila in izoblikovala nove osnove ustvarjanja. V središče je postavila Jezusa Kristusa kot božjega sina in njegove spremljevalce (Marija, apostoli, svetniki itd.), katerih vloge so temeljile na svetopisemskih besedilih.

Arhitektura: Krščanstvo je bilo dokončno priznano šele v 4. stoletju, zato se starokrščanska arhitektura začne šele takrat. Razvila sta se dva modela:
  • na Zahodu (latinski del) so gradili cerkve z vzdolžnim tlorisom, ki se imenujejo bazilike, npr. Bazilika sv. Petra v Vatikanu;
  • na Vzhodu (grški del) so gradili cerkve s središčnim tlorisom, ki so svojo obliko povzele po mavzolejih, kasneje pa so se jim tlorisi spreminjali (križni, osmerokotni itd.).
Kiparstvo: Spremembo je doživelo ok. leta 300, ko se je pričel dotok umetniških idej iz rimskih provinc. Osebe so upodabljali strogo, prostor na katerem so mirno stale, je bil ozek. Najbolj znana kiparska dela tega časa so bili sarkofagi, na katerih je bilo upodobljeno življenje Jezusa Kristusa, npr. Sarkofag Junija Basa, ok. leta 359. Osebe so bile izklesane v globokem reliefu, oblečene pa v halje ali toge.
Slikarstvo: Najzgodnejše freske so se ohranile katakombah, poudarjajo vero in upanje. Ujemajo se z značilnostmi rimskega slikarstva, le vsebina je sestavljena iz samosvojih simbolov: križ, križ z [[Navadni lovor[lovorjevim]] vencem in grški črki alfa in omega. Upodobitve so bile povezane z biblijskimi motivi Jezusa in Marije. Ker so se bolj osredotočali na krščansko resnico, je zunanja podoba začela bledeti, osebe so postale nepremične in prikazane v čelnem pogledu.

Po uradnem priznanju krščanstva se je slikati začelo tudi v cerkvah, kjer so začeli nastajati mozaiki in freske, ki so poudarjali zmago krščanstva in Jezusa Kristusa kot odrešenika in vladarja.

Bizantinska umetnost[uredi | uredi kodo]

Leta 395 se je rimsko cesarstvo razdelilo na zahodno in vzhodno polovico, zato se je tudi umetnost v obeh delih začela razvijati drugače. Bizantinska umetnost se je razvila v vzhodnem delu in se sčasoma razširila še v vzhodno Evropo, v vzhodno Sredozemlje in na Balkanski polotok. Po padcu bizantinskega cesarstva se je bizantinska umetnost ohranila v Rusiji in njenih sosedah. Izhodišče je imela v poznoantični umetnosti, ki je prikazovala lepoto oseb, zasanjanost, nežne barve in detajle. Temelji na verskih pravicah in izraža cerkvene motive.

Arhitektura: V začetku je sprejela značilnosti tipov stavb iz Male Azije, kar je nakazovalo na pestrost bizantinskega stavbarstva. Gradili so z opeko, ker je bila poceni, velik poudarek so dali kupolam, ki so prekrivale osrednji del cerkve s središčnim tlorisom. Najbolj se je arhitektura razvila v času cesarja Justinijana, ko je imel cerkveni tloris obliko grškega križa, nad središčem je bila kupola, ki so jo kasneje začeli graditi tudi nad ladjami, npr. Hagija Sofija.
Kiparstvo: Kiparskih spomenikov je zelo malo, edino kar bi sodilo sem so zlatarska dela, npr. Žrtvovanje Ifigenije (skrinjica iz Verolija), ok. leta 940.
Slikarstvo: Na začetku je bila v ospredju helenistična tradicija upodabljanja oseb, ki so bile razgibane, kasneje pa so se skozi obdobja razvile stroge oblike svetnikov, imenujejo se ikone. V cerkvah so slike razporejene tako, da prikazujejo komentar besedil, ki se govorijo pri obredih. Ker se vsi ti prizori dogajajo visoko v nebesih, so osebe naslikane na zlatih (barva večnosti) in temno modrih barvah (barva neba), npr. Dobri pastir, v letih 425–450. Najbolj znani ikonopisec je Andrej Rubljov.

Romanika[uredi | uredi kodo]

To je čas, ko krščanstvo prevzame vse evropske dežele in se začnejo ustanavljati meniški redovi (benediktinci, cistercijani, kartuzijani). Motive so preko pokrajin širili menihi in potujoči umetniki. Enotnega sloga ni, ker je imela vsaka pokrajina svoje posebnosti, je pa povsod značilna povezava med Staro in Novo zavezo. V začetno obdobje romanike se uvrščata tudi karolinška renesansa in otonska umetnost.

Arhitektura: Vrhunec je bil v 12. stoletju. Prostori so imeli osnovni križiščni kvadrat z oboki oz. travejami. Cerkve so imel tloris latinskega križa, s stranskimi ladjami, notranjost je bila zelo odprta, okna pa ozka in poslikana. Največja značilnost je polkrožni lok. Taka cerkev je npr. Saint Sernin, v Toulousu, v letih 1080–1120.
Kiparstvo: Zunanje strani stavb so poudarili z reliefi različnih prizorov, predvsem so bili prizori iz Svetega pisma, o svetnikih, peklu in nebesih. Najpomembnejše osebe so vedno v središču skulpture, ki so okrašene z zlatom. Najpomembnejša kiparja sta bila Benedetto Antelami iz Parme in Gislebert iz Autuna, zlatar pa Nikolaj iz Verduna.
Slikarstvo: Gre za poslikavo sten s freskami in mozaiki. Motivi so bili različni, snov so črpali iz zgodovine, viteške lirike, epskih pesnitev o junakih, prizorov Stare in Nove zaveze in svetniških legend.

Gotika[uredi | uredi kodo]

Začela je nastajati v sredini 12. stoletja in je trajala do 15. stoletja. V tem času je meščanstvo postalo pomemben družbeni sloj, kar je vplivalo tudi na umetnost. Ne usmerjajo je več samostani, temveč svobodne ideje. Veliko vlogo je pridobila posvetna književnost, viteški romani, pesništvo. Z gotiko se je umetnost srednjega veka počasi iztekla.

Arhitektura: Vrhunec arhitekture so bile visoke katedrale, ki so bile zidane s skeletno zidavo. Cerkvene stene so bile masivne, zaradi zunanjih opornikov so lahko gradili velika poslikana okna. Notranjost so napolnili polstebri. Cerkve so imele tloris latinskega križa, vendar križiščni kvadrat ni bil več osnova prostorov. Oboki so postajali pravokotni in so se imenovali križnorebrasti oboki. Cerkve so v glavni ladji pridobile na višini. V 15. stoletju pa se uveljavi dvoranska cerkev, kjer so vse ladje enako visoke. Zunanjost je z drobnimi kipi nakazovala na višino. Taka cerkev je npr. stolnica Notre-Dame, v Parizu. Najlepše stvaritve je oblikoval arhitekt Pierre de Montreuil (Sainte-Chapelle).
Kiparstvo: Osredotočilo se je na človeka, ki živi na zemlji, motivi so bili iz vsakdanjega življenja, v kipih so se prepoznala čustva. Osebe niso bile več toge, ampak razgibane in naravne. Kipe so izdelovali predvsem za cerkve in manjše kapele. Umetniki so bili rokodelci, naročniki pa celotna mesta ali posamezni meščani. Najpomembnejši kiparji: Nicola Pisano, Giovanni Pisano, Giotto, Claus Sluter, Tilman Riemenschneider, Veit Stoss, Peter Parler, André Beauneveu.
Slikarstvo: V upodobitvah so prikazana verska čustva, ki kažejo kesanje, pravičnost in skromnost oseb. Zmagoslavje cerkve ni tako močno izraženo, raje se osredotočajo na vsakdanjik in na svet, kakršnega so ga opevali viteški epi. Človekova podoba se spreminja v popolno telo, oblečeno v bogata oblačila, z vitko postavo. Upodobitve prostora so blizu resničnosti, prizori so razkošni in zasanjani. Najpomembnejši slikarji: Cimabue, Duccio, Simone Martini, Hubert in Jan van Eyck, Matthias Grünewald.

Poseben pomen so imela slikana okna oz. vitraži.

Umetnost novega veka[uredi | uredi kodo]

Renesansa in manierizem[uredi | uredi kodo]

Renesansa se je razvila v Italiji, ker je imela slednja bogato zbirko spomenikov in zgodovine. Mestne države so zaradi razvoja kmalu začele vlagati v umetnost in s tem spodbujale umetniško mišljenje. Delimo jo na tri obdobja: zgodnjo renesanso, visoko renesanso in pozno renesanso, ki jo imenujemo manierizem. V renesansi je v ospredju razumsko dojemanje sveta. V središču so človek, posameznik in narava. Skozi umetnost človek zori in se razvija.

Arhitektura: V Italiji se je opirala na antične motive, zato so še posebej obravnavali razmerje zlatega reza in skladnosti. Novost sta bili cerkev s središčnim tlorisom in mestna palača. Najpomembnejši arhitekti v Italiji: Filippo Brunelleschi, Michelozzo Michelozzi, Donato Bramante. Arhitektura zunaj Italije se je zgledovala po starejši tradiciji, nemška še posebej dolgo po gotski. Najpomembnejši arhitekti zunaj Italije: Gilles Le Breton, Pierre Lescot, Jacques Androuet Du Cerceau, Diego de Sagrado. Manierizem je prinesel dvorišča z vrtovi in skritimi vodnjaki, pozornost so namenili tudi stopniščem in prehodom. Najpomembnejši arhitekti: Bartolomeo Ammannati, Giorgio Vasari.
Kiparstvo: V Italiji so posnemali motive Antike in narave. Zunanje podobe postanejo lepotni ideal. Prvič se pojavijo prostostoječi kipi golih teles. Najpomembnejši kiparji v Italiji: Lorenzo Ghiberti, Donatello, Andrea del Verrocchio, Luca della Robbia, Bernardo Rossellino, Desiderio de Settignano, Bramante. Zunaj Italije kiparstvo na začetku ni doživelo izrazitih sprememb, slogovno ostaja v gotiki. Proti koncu 15. stoletja pa umetniki prenesejo določen del italijanskega znanja tudi v druge dežele po Evropi. Kipi so zelo umetelni, prefinjeni in razkošni, prikazujejo pa zapletene alegorije. Najpomembnejši kiparji zunaj Italije: Antonio in Giovanni Giusti, Vasco de la Zarza, Tilman Riemenscheider, Veit Stoss, Peter Vischer. V manierizmu kiparstvo preplavijo pripombe, ker je preveč antične tematike, zato se osredotočijo na mestne spomenike, vodnjake in kipe s fantazijskimi bitji. Najboljši kiparji: Jean de Bologne, Benvenuto Cellini.
Slikarstvo: V Italiji je morala so bili motivi upodobitev povezani predvsem s krščanskimi vsebinami, ki predstavljajo svetopisemske in mitološke dogodke ter motivi bitk in rodbin, prisotni so tudi pastoralni motivi. Glavna tema je portret, ki vzpostavlja stik z gledalcem. Najpomembnejši slikarji v Italiji: Masaccio, Pierro della Francesca, Andrea Mantegna, Sandro Botticelli, Perugino, Leonardo da Vinci, Rafael, Michelangelo, Tizian. Zunaj Italije se je ohranila tradicija gotskega slikarstva, niso se osredotočali na matematična načela in antične motive, temveč na resničnost vsakdanjika in krščansko misel. Najpomembnejši slikarji zunaj Italije: Vasco Fernandez, Han van Eyck, Rogier van der Weyden, Albrecht Dürer. Manierizem je uvedel umetelne kompozicije in odprt prostor ter se ohranil še dolgo v baroku. Najboljši slikarji: Agnolo Bronzino, Parmigianino, Jacopo Robusti.

Barok in rokoko[uredi | uredi kodo]

Gre za umetnost absolutističnih dvorov. Vsak dvor je izoblikoval svoje osnove, povezovali so se z antičnimi zgledi in klasiko.

Arhitektura: Skozi stavbarstvo so uresničevali zmago krščanstva in absolutizma. Stavbe so bile slikovite in dinamične. Prostori so bili odprti, prelivali so se drug v drugega, osrednji prostor je bil prekrit s kupolo, vse je bilo močno razsvetljeno in poslikano. Posvetna arhitektura oblikuje osnovni tip grad oz. dvorec. Primer te arhitekture je dvorec v Versaillesu pri Parizu. Rokoko nima več močnih barv in dramatičnosti, nadstropja so pogosto pozlačena. Znani arhitekti: Carlo Maderna, Carlo Borromini, Pietro da Cortona.
Kiparstvo: Dela so bila dinamična, osebe so izražale silovite kretnje in obrate, na obrazih so izražena pretirana čustva. Teme so bile nabožne, ker je barok sovpadal z obnovo katolištva. Kipi so bili lahko del stavb ali pa so prosto stali. Uveljavili so se tudi leseni kipi, ki so jih pozlatili. Rokoko je bil nasprotje baroku, figure so bile drobne, dramatičnosti ni bilo več, prevzelo je svetle barve. Uveljavijo se kipci iz porcelana. Znani kiparji: Alessandro Algardi, Bernini.
Slikarstvo: Motivi so izražali obnovo katolištva. Slikarji so izbirali prelomne dogodke, ki so razkrivali najgloblja čustva. V cerkvah so začele nastajati velike oltarne slike. Posvetno slikarstvo se izraža v portretih, skupinskih portretih, upodobitvi pokrajin in tihožitij. V rokokoju se konča obdobje fresk na stenah, svoj prostor dobijo na stropu, zaradi česar pride do odmika med umetnino in gledalcem. V rokokoju so zaživeli lahkotni motivi, upodabljali so zabave, igre in lagodno življenje, osebe so slikali v razkošnih sobah ali na vrtovih. Barve so zelo svetle, obrisi pa zamegljeni. Znani slikarji: Caravaggio, Annibale Carracci, Guido Reni, Andrea Pozzo, Peter Rubens, Anthonis van Dyck, Rembrandt.

Umetnost 19. stoletja[uredi | uredi kodo]

Nove umetnostne smeri so nastale zaradi političnih prevratov, družbenih sprememb, industrializacije in razsvetljenstva. Razmahnila se je znanost in s tem zanimanje za zgodovino. Značaj umetnosti je bil meščanski, prevladovali so portreti in podobe skromnega življenja, podobe pokrajine in tihožitja. Smeri v 19. stoletju so bile: neoklasicizem, romantika in realizem.

Arhitektura 19. stoletja: Začelo se je ponovno zgledovanje po Antiki. Neoklasicizem poskuša natančno posnemati antične zglede mavzolejev, svetišč in vil. To vzpostavi posebno povezavo z zgodovino. Romantika obuja teme iz različnih zgodovinskih obdobij (romanike, gotike, renesanse in baroka). Znani arhitekti: Giovanni Battista Piranesi, Victor Louis, Jean Chalgrin, Richard Boyle, Leo von Klenze, Karl Friedrich Schinkel; Paul Abadie, Charles Garnier; Jean-Baptist Camill Corot.
Kiparstvo 19. stoletja: Bilo je nasprotje okrašenosti baroka in rokokoja, zgled sta mu postala Rim in Grčija. Vračalo se je k upodobitvam idealne lepote. Kipi so morali imeti moralno sporočilo. Znani kiparji: Antonio Canoca, Jean-Baptista Pigalla; Jules Dalou, Jean-Baptiste Carpeaux, August Rodin.
Slikarstvo 19. stoletja: Umetniške smeri so se prepletale in vzporedno razvijale. Umetnije so bile svetlih barv, z jasnimi potezami in naravno svetlobo. Vsebina je poudarjala moralo in kritizirala družbene napake. Teme so se odmikale od resničnosti, poudarjali so čustva. Znani slikarji: Jacques Louis David, Pierre Narcisse Guerin, Theodore Gericault, Horace Vernet, Eugene Fromentin; Gustave Courbet, Honore Daumier, Wilhelm Leibl.

Impresionizem[uredi | uredi kodo]

Je slog, ki poudarja vtis nekega trenutka, ki se pri vsakem posamezniku razlikuje. Umetniki skozi umetnine posredujejo čutne vtise in razpoloženja.

Arhitektura: Najpomembnejša je bila inženirska arhitektura, ki je vplivala na razvoj funkcionalizma in zlitja narave z novimi materiali. Prepoznaven simbol je postal nebotičnik. Kasneje se je uveljavila tudi secesija, ki je v ospredje postavljala rastlinska stebla, liste in cvetove.
Kiparstvo: Želeli so ujeti nepomemben trenutek iz zasebnega življenja. Podobe so bile sestavljene iz številnih drobnih ploskev.
Slikarstvo: Mejnik med starejšo in novejšo umetnostjo. Slikarji so želeli ujeti trenutek, ki so ga naslikali s hitrimi potezami. Barvni nanosi so zabrisani. Velik poudarek so dali svetlobi in svetlobnim kontrastom. Uporabljali so optične zakone o svetlobi, vidu in barvi. Slikarjev ni zanimal objekt v večnem smislu, temveč kratek moment, ki je ujet v določene pojave. Teme so iz vsakdanjika, pokrajine in tihožitij. Znani slikarji: Claude Monet, Edouard Manet, Edgar Degas, Auguste Renoir, Camille Pisarro, Paul Cezanne. Postimpresionistični slikarji: Vincent van Gogh, Paul Gauguin.

Umetnost 20. stoletja[uredi | uredi kodo]

Razvijejo se številne nove smeri: kubizem, futurizem, abstraktna umetnost, ekspresionizem, nadrealizem, Pop-art, Op-art, Land-art in minimalizem.

Arhitektura: Prelomnica se je zgodila v 1. svetovni vojni. Prevlada funkcionalizem, ki zavrača ornamente. Ni več veliko estetike. Pomembni arhitekti so Le Corbusier, Mies van der Rohe, Frank Lloyd Wright.
Kiparstvo: Težnje k abstraktnim oblikam, v katere vključuje prazni prostor. Odkrivajo tudi nove materiale. Pomembni kiparji: Henry Moore.
Slikarstvo: V Ameriki se uveljavi abstraktni ekspresionizem, ki mu nasproti nastopi pop-art.

Najpomembnejši slikarji 20. stoletja so Pablo Picasso, Georges Braque, And Warhol.

Na Slovenskem[uredi | uredi kodo]

Prazgodovina[uredi | uredi kodo]

V jami Divje babe blizu Idrije so našli naluknjano medvedovo kost, poimenovano Neandertalčeva piščal, ok. 55.000 pr. n. št., ki predstavlja najstarejše znano glasbilo na svetu. V Potočki zijalki je bila najdena koščena šivanka, ok. 35.000 pr. n. št. Mostiščarji so na Ljubljanskem barju zgradili mostiščarsko naselje, kjer je bilo najdeno najstarejše kolo z osjo na svetu.

Jamsko slikarstvo ni tako razširjeno, manjše risbe so bile odkrite na vrčih, npr. Dolgoročajni vrč z Dežmanovih kolišč pri Igu, ok. 2300 pr. n. št.

Najdena je bila tudi Vaška situla, 5. stoletje pr. n. št., ki je najstarejši staroslovenski simbol.

Rimska umetnost[uredi | uredi kodo]

V tem času ustanovijo rimske naselbine Emono (Ljubljana), Celeio (Celje), Poetovio (Ptuj), Nauportus (Vrhnika).

Starokrščanska umetnost[uredi | uredi kodo]

Srednjeveška umetnost[uredi | uredi kodo]

Romanika[uredi | uredi kodo]

Pomembnejša gradbena elementa romanike sta bila prvi cistercijanski samostan južno od Alp, Stična, ustanovljen leta 1135 in prvi kartuzijanski samostan Žiče, ustanovljen leta 1160 (bile so sedež kartuzijanskega reda za nemške pokrajine).

Druge značilne gradnje tega obdobja so še grad Podsreda in Sveta gora, cerkev sv. Martina v Laškem, samostan v Jurkloštru, Ptujski grad, kapela v Malem gradu v Kamniku, cerkev sv. Vida v Dravogradu in kostnica v Libeličah.

Gotika[uredi | uredi kodo]

Oboki so prekriti z mrežastimi in zvezdastimi vzorci, ne več le rebrastimi, take so župnijska cerkev v Kranju, cerkev sv. Jakoba v Škofji Loki, cerkev na Ptujski gori. Druga značilne gradnje gotike so še samostan v Kostanjevici na Krki, cerkev sv. Trojice v Pleterju, bazilika Marije Zavetnice s plaščem na Ptujski Gori, cerkev Marijinega oznanjenja v Crngrobu, mestni trg v Kopru, Benečanka v Piranu. Pomembni so postali stiki med svetniki in verniki, ki so se izražali z ikonografskimi kipi, npr. Marija Zavetnica s plaščem iz Ptujske gore.

Gotika se je na Slovenskem močno uveljavila, postala je slog prostora. V slikarstvu prevladujejo freske, velik vpliv so imeli grafični listi. Na zunanjo stran cerkva so slikali svetnike, v notranjosti na zahodni steni Poslednjo sodbo, na severni pa sprevod Svetih treh kraljev. Južne stene so poslikane s svetniškimi legendami, oltarni deli pa imajo posebno ikonografijo, imenuje se kranjski prezbiterij, kjer se uveljavljata dva motiva (motiv Svete Nedelje in Mrtvaški ples). Znani slikarji so Janez Aquila, Janez Ljubljanski, Mojster Bolfgang.

Renesansa[uredi | uredi kodo]

Arhitekti v tem času raziskujejo nasprotja med zaprto stavbo, močno svetlobo in sencami. raziskujejo pročelja s kipi in poudarjeno rustike v pritličju, taka je npr. Mestna hiša v Ljubljani. Drugi renesančni spomeniki v Sloveniji so Lutrovska klet v Sevnici, dvorec Betnava, grad Žužemberk in grad Turjak, graščina Brdo pri Lukovici, grad Krumperk, samostan Olimje, Celjski grad, Živčeva hiša v Radovljici.

Barok[uredi | uredi kodo]

Baročna umetnost je postala slog prostora. Starejše cerkve so dobile baročno lupino ali prezidavo. Vzdolžni tloris ima rimske značilnosti, sicer pa so bolj pomembne cerkve s središčnim tlorisom, npr. cerkev v Novi Štifti. Kasneje so podprli italijansko ustvarjanje iz zgradili ljubljansko Stolnico in križevniško cerkev. Po zgledu dunajske umetnosti so nastali mnogi dvorci in palače.

Drugi baročni spomeniki v Sloveniji so še stara Ljubljana, Robbov vodnjak in magistrat, dvorec Dornava, cerkev sv. Roka v Šmarju pri Jelšah.

Umetnost 19. stoletja[uredi | uredi kodo]

Med slovenskimi slikarji romantike sta najpomembnejša Marko Pernhart in Anton Karinger. V tem obdobju nastaneta Opera in Narodni muzej v Ljubljani.

Impresionizem[uredi | uredi kodo]

Za impresionistično slikarstvo je značilno nežno razpoloženje, ki razodeva intimno občutenje motiva. Značilne so goste barve. Na slovenske impresioniste je vplival dunajski simbolizem. Slovenski impresionistični slikarji: Ferdo Vesel, Rihard Jakopič, Ivan Grohar, Matija Jama, Matej Strnen.

Umetnost 20. stoletja[uredi | uredi kodo]

Arhitektura: Ob prelomu stoletja se je tudi v Sloveniji pojavila secesija. Pomembnejši arhitekti so bili štirje. Maks Fabiani je zasnoval novo mestno jedro v Ljubljani. Jože Plečnik je zgradil Križanke, NUK, Žale in Trnovski most. Ivan Vurnik je zgradil Dvorano Tabor in romarsko cerkev na Brezjah.
Slikarstvo: Pojavijo se temne barve in teme, ki se uveljavijo v ekspresionizmu in naturalizmu. Najpomembnejši slikarji: Božidar Jakac, France Kralj, Tone Kralj, Veno Pilon.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Nataša Golob: Umetnostna zgodovina. Učbenik za umetnostno zgodovino v gimnazijskem izobraževanju, srednje tehniškem oz. strokovnem izobraževanju in poklicno tehniškem izobraževanju. Ljubljana: DZS, 2003 ISBN 86-341-2781-8 (COBISS)
  • Jacek Debicki et al.: Zgodovina slikarske, kiparske in arhitekturne umetnosti. Ljubljana: Modrijan, 2004. 2. izdaja. ISBN 961-6183-53-2 (COBISS)

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

  • Polona. Zgodovinska obdobja v umetnosti. studentski.net. ppt.