Svetloba
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Svetlôba je del elektromagnetnega valovanja. V to družino sodijo tudi vsi radijski valovi, vidna »svetloba«, infrardeča svetloba, ultravijolična svetloba. Po navadi s svetlobo mislimo na vidno svetlobo, ki jo zaznava človeško oko.
Svetlobo in elektromagnetno valovanje v splošnem lahko opišemo s tremi neodvisnimi parametri:
- intenziteto (enakovredno lahko tudi s svetlostjo ali amplitudo), ki pove, kako svetla se zdi svetloba
- frekvenco (ali valovno dolžino), ki jo ljudje zaznamo kot barvo svetlobe
- polarizacijo, smer ravnine, v kateri niha električna komponenta elektromagnetnega polja, ki je ljudje v normalnih okoliščinah ne zaznamo
Zaradi valovno-delčnega dualizma svetloba obenem izraža lastnosti tako valovanja kot delcev. Natančno razumevanje narave svetlobe je eno ključnih vprašanj sodobne fizike.
[uredi] Sevanje in svetloba
 |
Članek ima pomanjkljiv slog. Pri urejanju upoštevajte pravila slogovnega priročnika. |
Življenje na Zemlji je energetsko odvisno od Sonca. Le 5*10-10% svetlobe, ki jo seva Sonce doseže Zemljo. In nato od tega le približno 47% pride do zemeljske površine, saj se velike količine svetlobe na poti odbije (od zračnih molekul, oblakov) in absorbira. Odboj žarkov imenujemo albedo. Vedno pa pride do Zemlje ista količina sevanja. Vendar pa ne pride na vse dele Zemlje ista vrednost sevanja. Zaradi rotacije in nagnjenosti zemljine osi ter revolucije Zemlje, je količina svetlobne energije, ki prispe do določenega dela površine različna. Sevanje je na določenem območju odvisno od zemljepisne širine, lokalne topografije in atmosferskih razmer kot so oblačnost in megla. Razlike pa obstajajo tudi v času dneva in leta.
Pri sončnem spektru je kot biološki poudarek treba omeniti sledeče spektre:
- X žarki (vloga: mutacije, evolucija),
- UV del spektra (sinteza vitamina D, orientacija v prostoru),
- vidni del spektra (fotosinteza, orientacija, komunikacija, aktivnost organizmov),
- infrardeči del spektra (toplotna energija).
Viri svetlobe na Zemlji:
- Sončevo sevanje,
- odboj svetlobe od Lune,
- sevanje drugih zvezd v vesolju,
- zemeljski viri svetlobe kot so bioluminiscenca, požari, ognjeniški izbruhi,
- antropogeni viri.
[uredi] Svetloba in rastline
Osnovni pomen svetlobe za rastline:
- vir energije,
- uravnavanje rasti in razvoja ter
- stresni dejavnik.
Je pa svetloba pri rastlinah povezana tudi s časom cvetenja (fotoperiodika), fototropizmom (npr. rast rastline proti soncu, obračanje listov proti ugodnejši svetlobi), letnim prirastkom lesa, odpadlim listjem ipd.
Glede na to koliko svetlobe potrebujejo rastline za dobro uspevanje jih delimo na 3 skupine:
- specialisti ali stenofoti
- heliofiti ali sončne rastline (potrebujejo 75 – 100% svetlobe)
- skiofiti ali senčne rastline (potrebujejo do 75% svetlobe)
- generalisti za svetlobo ali evrifoti
- polskiofiti ali sončno senčne (idealne rastline)
Polskiofiti in skiofiti so tiste rastline, ki največkrat tvorijo podrast. Podrast ima v zmernih klimatih približno 1% svetlobe, v pragozdovih pa le 0˙5%. V listopadnih gozdovih imamo v podrasti 3 faze:
- spomladansko heliofilno: zvonček, teloh, jetrnik
- poletno skiofilno: praprot, mah, borovnice
- jesensko heliofilno: ciklama, podlesek, volčin
[uredi] Glej tudi
- Huygensovo načelo, svetlobna onesnaženost, vid, detektor svetlobe, oblikovanje svetlobe.
- Optična gostota
hffdfd7667prdec
